Zakaj pride do nespečnosti in drugih motenj spanja?

Spanje je primarna in prirojena potreba, saj njeno zadovoljevanje zagotavlja obstanek organizma.

Odgovor na vprašanje, zakaj pride do nespečnosti, še zdaleč ni tako enostaven, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Dokončnega odgovora najbrž ni. Zanimiva je prispodoba Allana Hobsa, enega vodilnih raziskovalcev spanja v zadnjih 50 letih, ki je rekel, da je edino, kar vemo o spanju to, da je zdravilo za zaspanost. Obstaja več teorij o tem, zakaj spimo. Najverjetnejša teorija pravi, da se med spanjem možgani znebijo tekom dneva nastalih odpadnih produktov. Manj spanja je lahko znanilec in zgodnji simptom kasnejše depresije ali katere druge duševne bolezni. Ali je pomanjkanje spanja eden od spremljajočih simptomov razvijajoče se duševne bolezni ali celo sprožilni faktor pa zaenkrat ostaja odprto vprašanje. Spanju je namenjena tretjina našega življenja, zato ima nespečnost ogromen pomen na kvaliteto življenja. 

Slika 1: Motnje spanja pa ne povzročajo preglavic zgolj ponoči, ampak vplivajo tudi na dnevno počutje in sodijo med motnje osnovnih človekovih potreb.

Kaj so primarne motnje spanja?

Primarne motnje spanja so tiste motnje spanja, ki niso povezane s telesno ali duševno boleznijo, niti z zlorabo psihoaktivnih substanc. Etiologija primarne insomnije je precej nejasna. Nekateri bolniki naj bi bili genetsko nagnjeni k nespečnost z zmanjšanim homeostatskim 'drivom' za spanje. Nespečnost povezujejo tudi z osebnostnimi lastnostmi (tesnobne, obsesivne, depresivne). Glavni skupini primarnih motenj spanja sta parasomnije in disomnije, v katero med drugim uvrščamo primarno insomnijo. Disomnije so motnje v kvantiteti spanja, o parasomnijah pa govorimo, ko se oseba abnormalno obnaša med spanjem, v budnosti ali na prehodu iz spanja v budnost in obratno.

Tabela 1: razdelitev glavnih podvrst primarnih motenj spanja

Zakaj pride do nespečnosti?

Kadar je skrajšanje dolžine spanja nenamerno, govorimo o duševni motnji nespečnosti. Insomnija ali nespečnost je psihofiziološka motnja, pri kateri prizadeti ne more zaspati ali normalno spati (med spanjem se pogosto prebuja in ne more zaspati nazaj) in ima zaradi tega težave preko dneva (glavobol, zaspanost, motnje koncentracije itd.). Da lahko govorimo o nespečnosti, morajo biti nujno prisotne tudi težave čez dan. Gre za najpogostejšo motnjo spanja, ki so ji bolj podvržene starejše osebe, ženske in depresivni bolniki. V osnovi ločimo primarno in sekundarno insomnijo. Besede »primarna« označuje, da nespečnost ni povezana s telesnim oziroma duševnim stanjem pacienta ali z zlorabo psihoaktivnih substanc. Sekundarna nespečnost pomeni ravno nasprotno in je lahko npr. posledica anksioznosti, srčnega popuščanja ali odtegnitve alkohola.

Glede pojavnosti ločimo akutno nespečnost, ki je pogosto povezana s stresnimi dogodki, in kronično nespečnost, ki nima specifičnih vzročnih dejavnikov in traja od 1 do 6 mesecev. Akutna nespečnost po nekem stresnem dogodku je pogosta, a ni predmet somnološke obravnave. Velikokrat sta primarni insomniji hkrati pridruženi pogosto prebujanje med spanjem in težava s samim začetkom spanja, ko se oseba zvečer odpravi spat. V veliko primerih je težko ločiti vzrok in posledico insomnije. Bolniki z insomnijo so namreč pogosteje izpostavljeni mučnim mislim v času preden zaspijo. Bolj kot se trudijo zaspati, večje frustracije doživljajo ob neuspehu in večji stres jim predstavlja motnja spanja, kvaliteten spanec pa postaja težko dosegljiv. Podaljšan čas preden zaspijo je zato lahko posledica ležanja in zaskrbljenosti, ker ne morejo zaspati in/ali vzrok zakaj ne morejo zaspati.

Priporočila Ameriške akademije za medicino spanja pravijo, da naj bi odrasli spali 7 ur ali več na noč, pri čemer pa naj bi bil ta spanec reden v takem obsegu. Moramo pa se zavedati, da imamo ljudje različne potrebe po spanju. Obstajajo sicer redki posamezniki, ki spijo npr. 4 ali 5 ur na noč, podnevi pa funkcionirajo povsem normalno. Na drugi strani pa so ljudje, ki za normalno funkcioniranje čez dan potrebujejo minimalno 10 ur spanca. Zaradi drugačnega bioritma in same fiziologije spanja potrebujemo torej različen čas počitka.

Kako pogosta je nespečnost?

Motnje spanja predstavljajo enega najpogostejših zdravstvenih problemov. Podatki pravijo, da grenijo življenje vsakemu tretjemu človeku. Najpogostejša je kronična nespečnost, s katero se verjetno bori vsaka peta odrasla oseba. Nespečnost se pojavi pri posameznikih vseh starosti in ras in je prisotna v vseh kulturah in državah. Trenutna prevalenca nespečnosti se razlikuje glede na strogost uporabljene definicije insomnije. Dejavniki tveganja za nespečnost so višja starost, ženski spol, komorbidnost, izmensko delo, nižji socioekonomski status, brezposelnost, stresna služba, dremanje preko dneva, pogosta potovanja preko časovnih pasov, izpostavljenost močni svetlobi čez dan ali v večernih urah.

Kaj so posledice nespečnosti?

Ob nespečnosti se preko dneva pojavlja zaspanost, zaradi katere posameznik ne funkcionira normalno – je utrujen, razdražljiv, splošno počutje je slabše, kognitivne sposobnosti upadejo, delovna učinkovitost je nižja, interes za razne dejavnosti se zmanjša. Pacienti pogosto poročajo o težavah s kratkoročnim spominom, pozornostjo in izpolnjevanjem kompleksnih mentalnih nalog. Insomnija vpliva tudi na kvaliteto samega življenja. Zaradi utrujenosti in razdražljivosti se ljudje izogibajo socialnim stikom in dnevnim aktivnostim. Pomanjkanje rednih dnevnih dejavnosti in telovadbe lahko insomnijo še dodatno poglobijo. Nespečnost pogosto privede tudi do poslabšanja simptomov sočasno prisotnih bolezni.

Nespečnost predstavlja velik javnozdravstveni problem. Kronično pomanjkanje spanja je povezano s povečanim tveganjem za razvoj številnih bolezni in motenj (debelost, presnovni sindrom, sladkorna bolezen tipa 2, arterijska hipertenzija, miokardni infarkt, motnje spomina, razpoloženja, učenja in še bi lahko naštevali). Prav tako je povečana verjetnost prometnih nesreč, napak pri delu in poškodb na delovnem mestu. Študije so pokazale, da insomnija povzroča kognitivne okvare, različne nevro-degenerativne bolezni (zlasti demenco) in kortikalno atrofijo pri starejših odraslih. Ljudje z nespečnostjo imajo povečano tveganje za nastanek depresivnih motenj. Ugotovljena je bila tudi povezava med insomnijo in samomorilnimi mislimi, celo poskusi samomorov. Zanimivo je, da je Svetovna zdravstvena organizacija leta 2008 opredelila večizmensko delo kot potencialno kancerogeno.

Kako postaviti diagnozo nespečnosti?

Diagnoza temelji skoraj izključno na subjektivnem doživljanju motenj spanja posameznika. Pred postavitvijo diagnoze moramo nujno izključiti vse organske vzroke nespečnosti. Kvantitativnih meril, na podlagi katerih bi lahko z gotovostjo potrdili ali ovrgli diagnozo, ni. So nam pa lahko v pomoč pri diagnozi in vodenju bolezni. Pacient z nespečnostjo se lahko pritožuje zaradi pogostega nočnega prebujanja, nočnega prebujanja in nezmožnosti zaspati nazaj, prezgodnjega prebujanja zjutraj, ali pa pacient pove, da zvečer preteče veliko časa, preden zaspi. Po spanju se ne počuti spočitega in svežega. Pacienti lahko poročajo o zgolj enem izmed omenjenih simptomov, zelo pogosto pa se pojavijo sočasno in tudi variirajo skozi čas. Pri opredelitvi nespečnosti je pomembno trajanje (dnevi, meseci, leta, vse življenje), frekvenca pojavljanja (koliko noči na teden, kolikokrat se ponoči zbudi), prisotnost dnevne simptomatike, faktorji, ki ojačajo ali omilijo simptome. Diagnostični kriteriji so prikazani v Tabeli 2.

Tabela 2: Diagnostični kriteriji nespečnosti

Osebe z insomnijo lahko namerno razvijejo vedenja, s katerimi pa nehote ohranjajo težave s spanjem ali jih celo poglobijo. Pacient v želji, da bi nadoknadil izgubljene ure spanja po neprespani noči, spi podnevi ali si vzame več časa za spanec naslednjo noč. Uporaba telefona, gledanje televizije ali v računalniški zaslon, kajenje, telovadba ali prehranjevanje pred spanjem so tudi nekatera izmed vedenj, ki so nezdružljiva s spanjem. Opredelitev spalnega okolja (postelja/kavč, svetla/temna soba, glasno/mirno okolje, prisotnost partnerja v postelji) in pacientovega počutja pred spanjem (zaspan/buden, sproščen/anksiozen) je v pomoč pri razumevanju, kateri dejavniki morebiti preložijo začetek spanja ali povzročijo zbujanje ponoči.

Pri vrednotenju simptomov nespečnosti mora zdravnik povprašati o njihovem obsegu, variabilnosti in razvoju skozi čas od začetka pojavljanja. Zelo priporočljivo je pisanje dnevnika za spanje. Vanj naj bolnik beleži število nočnih prebujanj, koliko časa preteče, preden oseba zaspi, trajanje spanja, število in trajanje dremeža preko dneva. V sklopu diagnostike se priporoča izvedba aktigrafije. Gre za neinvazivno metodo spremljanja ciklov budnosti in počitka. Pacient dobi za teden dni ali več napravo, podobno ročni uri, ki beleži omenjene cikle. Nato se naredi analiza zabeleženih podatkov in s tem ocena kvantitativnih parametrov spanja. Priporočljiva je tudi izvedba polisomnografije.

Specifičnih kvantitativnih parametrov za opredelitev insomnije ni. Obstajajo pa okvirna merila, ki so se izoblikovala na osnovi pritožb bolnikov z nespečnostjo. Ti so: čas, potreben, da oseba zvečer zaspi > 30 minut; učinkovitost spanca < 85 %; skupni čas spanja < 6, 5 ur. Upoštevanje variabilnosti od dneva do dneva in tudi daljših period je pomembno, saj se lahko nespečnost pojavi v sklopu menstrualnega cikla ali sezonsko (npr. spomladanska utrujenost). Zdravnik mora ugotoviti, ali se dnevna in nočna simptomatika nespečnosti pojavlja kljub ustreznemu času, ki je na voljo za spanec. Če se simptomi pojavljajo kljub zadostnemu času, govorimo o vedenjsko povzročenemu nezadostnemu spancu.

Kako zdraviti nespečnost?

Ni zanesljivega vodila, ki bi nam pomagalo opredeliti, kdaj je pritožba zaradi insomnije dovolj resna, da je upravičeno posredovanje. Pri odraslih do starosti 40 let je zdravljenje zaželeno, če mine 30 minut ali več, da oseba zaspi oziroma če oseba spi manj kot 6 ur in pol na noč in to  več kot dve noči tedensko. Obravnava bolnika z nespečnostjo naj bo usmerjena k iskanju in odpravljanju njenih vzrokov. Sočasno duševno motnjo je treba prepoznati in jo ustrezno zdraviti. Le v primeru, ko vzroka nespečnosti ne ugotovimo (takrat govorimo o primarni insomniji), se lahko zadovoljimo s simptomatičnim odpravljanjem nespečnosti, pri kateri naj imajo prednost nefarmakološke metode. Zdravimo torej postopno – začnemo z nefarmakološkimi ukrepi, katerim po potrebi dodamo še zdravila. Prva terapije kronične nespečnosti je kognitivno-vedenjska terapija.

Kognitivno-vedenjska terapija

Kognitivno-vedenjska terapija sestoji iz edukacije bolnika o upoštevanju načel spalne higiene, treninga relaksacije, terapija z omejevanjem spanja in kognitivne terapije. Kognitivno-vedenjska terapija se izvaja s strani usposobljenega klinika.

Pacientom se svetuje, naj se držijo t. i. higiene spanja, ki vključuje priporočila in nasvete za boljši spanec (Tabela 3).

Relaksacijska terapija vključuje klinične postopke, katerih cilj je zmanjšanje mišične napetosti ali vsiljivih misli pred spanjem. V ta namen se lahko uporabljajo mišični trakovi, avtogeni trening, različne vaje za sproščanje mišic in meditacija.

Zdravljenje z omejevanjem spanja je metoda, s katero se čas v postelji skrajša do trenutne količine spanja. Če npr. bolnik z nespečnostjo poroča, da povprečno spi 6 ur na noč, bi bilo začetno priporočeno okno spanja (čas od takrat, ko se bolnik uleže v posteljo, do zbujanja) omejeno na 6 ur. To pomeni, da mora bolnik iz postelje vstati po 6 urah spanja oziroma takoj ko se zjutraj zbudi. Okno spanja se nato daljša/krajša postopoma vsak teden – odvisno od tega, kakšen uspeh dosežemo s prejšnjim oknom spanja. Okno spanja daljšamo toliko časa, dokler ne dosežemo optimalnega trajanja spanja.

Kognitivna terapija uporablja psihološke metode za prepoznavanje in spreminjanje napačnih predstav o spanju, nespečnosti in njenih dnevnih posledicah. Gre za metode, katerih cilj je zmanjšanje čezmerne zaskrbljenosti in premlevanja o nespečnosti ter njenih negativnih posledicah, ki jih pacienti občutijo čez dan.

Tabela 3: Nasveti in priporočila higiene spanja

Zdravljenje nespečnosti z zdravili

Pri uporabi zdravil je potrebno upoštevati bolnikovo telesno stanje in že predpisano farmakološko terapijo. Zdravila izbora so sedativi in hipnotiki (Tabela 4). Daleč najpogosteje predpisani so benzodiazepini. Antidepresivi s sedativnimi lastnostmi so tudi pogosto predpisani za insomnijo. Agonisti benzodiazepinskih receptorjev imajo bolj selektivne hipnotične učinke, a žal niso pokazali večje učinkovitosti kot benzodiazepini. Dolgo-delujoča zdravila za spanje so najučinkovitejša za zdravljenje nespečnosti s pogostim prebujanjem ponoči. Kratko-delujoča zdravila pa so se izkazala kot uspešna pri zdravljenju insomnije, kjer pacient težko zaspi. K zdravljenju se lahko vključijo še nekatera prehranska dopolnila, kot je melatonin (uporabljeno zlasti v ZDA). V prosti prodaji so na voljo še antihistaminiki. 

Tabela 4: glavna zdravila za zdravljenje insomnije v Evropi

Zdravil za spanje se naj ne bi predpisalo za več kot obdobje dveh tednov zaradi razvoja tolerance. Hipnotični učinki zdravil se v tem času zmanjšajo ali izničijo, kar lahko pripelje do celo večjih težav s spanjem kot pred začetkom uvedbe terapije. Raziskave so pokazale, da kronični uporabniki hipnotikov ne spijo bolje od oseb s kronično insomnijo, ki ne jemljejo farmakološke terapije. Zavedati se moramo tudi neželenih učinkov hipnotikov – dnevna utrujenost in zaspanost, upad kognitivnih sposobnosti, odvisnost od zdravil, povečano število prometnih nesreč, padcev in zlomov. Odstotek odraslih s predpisanim zdravilom za lajšanje spanja se s starostjo občutno povečuje.

Kako pogosta je nespečnost v Sloveniji?

Problem nespečnosti in drugih motenj spanja je v Sloveniji zelo velik. Poleg tega, da Slovenci spimo premalo, pogosto posegamo po hipnotikih – zdravila za zdravljenje nespečnosti so namreč v vrhu uporabnosti zdravil za motnje centralnega živčevja. Zadnja raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje je razkrila, da skoraj 60 % prebivalcev Slovenije spi manj kot 7 ur na dan. Med njimi jih je bilo največ v starostnem obdobju 55 – 64 let. Še bolj zaskrbljujoči pa so rezultati mednarodne študije Ekonomistov iz ZDA in Avstralije. Le-ta je razkrila, da manj kot mi spijo le še Japonci (v študijo je bilo zajetih 44 držav). Vzroke za to gre bržkone iskati v življenjskem slogu ne samo nas, ampak tudi celotne zahodne Evrope. Zvečer smo dolgo časa »priklopljeni« na različne medije, zjutraj pa se službe in šole začno zelo zgodaj. Gre tudi za problem sodobne kapitalistične družbe in storilne naravnanosti Slovencev.

Kaj pomaga lajšati pogosto motnjo spanja - smrčanje?

Nosni dilatator AirMax je klinično testiran medicinski pripomoček, ki izboljša pretok zraka skozi nosno votlino in dokazano odpravi smrčanje.

Težave z dihanjem skozi nos povzročijo, da se zbujate utrujeni in s suhim grlom zaradi dihanja skozi usta. Prav tako ima veliko ljudi težave s smrčanjem zaradi zamašenega nosu. V 75% primerov je zamašen nosni prehod razlog, da ljudje začnejo smrčati.

Nizozemski raziskovalci so v sodelovanju s specialisti otorinolaringologije (ORL) razvili medicinski pripomoček AirMax, ki je klinično testirana metoda za lajšanje težav s smrčanjem in z dihanjem skozi nos. Ob vstavitvi medicinskega pripomočka AirMax v nos se razširi najožji del nosnega prehoda. Potisna sila poveča nosno površino za dotok zraka, kar zagotavlja boljši pretok zraka in lažje dihanje.

Komu je AirMax namenjen?

AirMax je idealen za uporabo pri:

✔ zamašenem nosu zaradi smrčanja, senenega nahoda, astme in nosečniškega smrčanja,

✔ boleznih dihal, ki ožijo dihalne poti,

✔ prehladnih obolenjih,

✔ naporni telesni dejavnosti in med izvajanjem meditacije.

V prejšnji objavi na blogu lahko izvedete več o prvih znakih pljučnega raka.