Kako prepoznati in zdraviti kognitivni upad pri starejših?

S starostjo se poleg telesnih bolezni pogosto pojavijo duševna obolenja s kognitivnim upadom.

Največji delež teh zajemata depresija in demenca. Za slednjo je značilen predvsem upad na področju kognitivnih funkcij. Srečujemo pa se tudi s starostniki, pri katerih kognitivni upad še ni dosegel stopnje, ki bi ustrezala diagnozi demence. Tudi nanje moramo biti pozorni, saj imajo večje tveganje za razvoj demence. V zadnjem desetletju se je za to skupino oblikoval pojem blage kognitivne motnje (mild cognitive impairment), ki ga bomo v tem članku podrobneje predstavili.

Fiziološke kognitivne spremembe v starosti

Z normalnim staranjem kognitivne funkcije pešajo. Prizadeto je procesiranje informacij (prevajanje dražljajev v uporabne živčne signale), učenje (pridobivanje veščin in informacij), spomin (shranjevanje in priklic podatkov) in delno tudi inteligenca (sposobnost uporabe znanja). Najbolj predvidljiva sprememba kognicije v starosti je zmanjšanje hitrosti procesiranja informacij. Učenje zahteva začasno zadržanje podatkov v spominu pred nadaljnjo obdelavo, in če je hitrost te obdelave zmanjšana, količina podatkov v spominu narašča, spominske kapacitete pa se manjšajo. Premo sorazmerno s hitrostjo procesiranja pešajo tudi izvršilne funkcije (sistem kontrole nad kognitivnimi funkcijami), kot so načrtovanje, abstrakcija, prepoznavanje pravil, selekcija pomembnih informacij, iniciacija in inhibicija dejanj. Starejši ljudje imajo tudi zmanjšano sposobnost koncentracije ob učenju. Manj spretno uporabljajo naučene tehnike pomnenja kot mlajši, deloma zaradi zmanjšane hitrosti procesiranja in delno zaradi zmanjšanih asociacijskih sposobnosti, ki so odvisne od plastičnosti možganov. 

S starostjo se poslabša predvsem deklarativni ali eksplicitni spomin, ki zahteva hoteni, zavestni priklic informacij, manj pa proceduralni ali implicitni spomin, pri katerem je priklic nezaveden in temelji na izkušnjah (npr. pri izvajanju motoričnih aktivnosti se ne rabimo spominjati, kako se določen gib izvede). Deklarativni spomin se deli na semantični (za dejstva, koncepte in splošno znanje o svetu, neodvisno od konteksta) in epizodični spomin (za situacije in dogodke, vezane na določen čas in prostor). Semantični spomin pri starejših ni slabši, epizodični spomin pa je okrnjen. V primeru nedavno naučenih informacij ali veščin pa sta prizadeta oba.

Inteligenca v smislu izkušenj, znanja o svetu in veščin za funkcioniranje v njem (t.i. kristalizirana inteligenca) je prizadeta manj kot inteligenca v smislu logičnega sklepanja in reševanja problemov v neki novi situaciji (t.i. tekoča inteligenca). Visoka izobrazba ne ščiti pred upadanjem hitrosti procesiranja informacij in izgubljanjem tekoče inteligence.

Kako postavimo diagnozo sindroma demence?

Diagnoza sindroma demence temelji na kliničnih kriterijih DSM-IV-TR. Glavni kriterij so motnje v spominu (tako shranjevanju kot tudi priklicu informacij), tem pa mora biti pridružena še vsaj ena izmed naslednjih kognitivnih motenj: afazija (težave pri besednem izražanju), agnozija (ne-prepoznavanje predmetov ali oseb kljub intaktni senzoriki), apraksija (težave pri izvajanju motoričnih aktivnosti kljub intaktnemu motoričnemu sistemu) ali težave z izvršilnimi funkcijami (abstraktno razmišljanje, organizacija, načrtovanje, izvajanje zaporedja dejanj, odločanje, presoja,...). Kognitivna disfunkcija mora biti dovolj velika, da onemogoča normalno funkcioniranje v vsakdanjem življenju in družbi. Potekati mora progresivno, ne sme biti posledica drugih obolenj osrednjega živčevja, sistemskih obolenj ali psihoaktivnih substanc, izključiti pa je treba tudi delirij.

Kaj je sindrom blage kognitivne motnje (BKM)?

Kadar bolnik ne dosega kriterijev za diagnozo demence, a je njegov kognitivni primanjkljaj vseeno večji, kot bi pričakovali glede na njegovo starost in izobrazbo, pomislimo na blago kognitivno motnjo. Za diagnozo BKM mora biti prisoten kognitivni upad (motnje spomina, izvršilnih funkcij, pozornosti, jezikovnega izražanja ipd.), o katerem bolnik poroča sam ali ga je zaznala njegova okolica, napredovanje kognitivne motnje skozi čas pa je treba potrditi še s pomočjo objektivnih testov kognitivne funkcije. Kljub temu je bolnik še sposoben osnovnih vsakodnevnih aktivnosti in ima minimalne težave le pri izvajanju kompleksnejših aktivnosti. Za diagnozo blage kognitivne motnje je potrebno upoštevati vse navedene kriterije. Prevalenca BKM pri starejših od 65 let po epidemioloških študijah znaša 3-19%.

Diagnostika blage kognitivne motnje se v praksi priporoča, ker predstavlja povečano tveganje za napredovanje v demenco. Slednjo naj bi v 2 letih razvilo 11-33% bolnikov z BKM, v 5 letih pa več kot polovica. Pri ostalih bolnikih kognitivna motnja ostane blaga ali celo izgine. Obstaja več tipov BKM – amnestični podtip, za katerega so značilne predvsem motnje spomina, največkrat napreduje v Alzheimerjevo bolezen, medtem ko naj bi drugi podtipi, za katere so značilne motnje drugih kognitivnih funkcij, pogosteje napredovali v druge vrste demence. Bolniki z BKM tudi slabše okrevajo po težjih boleznih, poškodbah in kirurških posegih, kot so zlom kolka, miokardni infarkt in operacija koronarnih arterij, posledično je večja tudi smrtnost. V domovih za ostarele naj bi kar 50-70% starostnikov imelo BKM ali demenco. Nosilci demence tako predstavljajo veliko socialno-ekonomsko breme, zato so številne raziskave usmerjene v čimprejšnje odkrivanje predispozicije za demenco, predvsem pa v učinkovito preprečevanje in zdravljenje demence.

Kako pride do nastanka blage kognitivne motnje?

Etiopatogeneza blage kognitivne motnje še ni natančno raziskana. Zaenkrat velja, da pri nastanku motnje sodeluje več vzročnih dejavnikov. Šlo bi naj za centralni holinergični deficit (izguba nevronov v nc. basalis Meynert) s kompenzatorno povečano aktivnostjo holinacetiltransferaze v frontalnem korteksu in hipokampusu. Pomembno vlogo naj bi imela tudi cerebrovaskularna bolezen s cerebralnimi infarkti in lezijami bele snovi. Spremembe naj bi bile nekje vmes med spremembami pri normalnem staranju in Alzheimerjevi bolezni. Podobno velja za nevrodegenerativne spremembe možganov z ekstracelularnimi amiloidnimi depoziti in intracelularnimi nevrofibrilarnimi pentljami v medialnem temporalnem lobusu. Večje tveganje za napredovanje BKM v demenco imajo posamezniki z mutacijo gena za apolipoprotein E4, ki vpliva na transport holesterola in sinaptično plastičnost.

Diagnostika blage kognitivne motnje

Zdravnik postavi diagnozo BKM pri bolniku s kognitivnim upadom, ki nima pomembnega vpliva na njegovo opravilno sposobnost, in bolnika tako ne more uvrstiti med popolnoma zdrave niti mu ne more potrditi diagnoze demence. Opredeliti skuša tudi, katera od kognitivnih funkcij je najbolj prizadeta, in na podlagi tega določiti podtip BKM.

Diagnostična obravnava bolnika se mora vedno začeti z anamnezo. Za BKM je značilno, da bolnik sam potoži o težavah s spominom ali drugih blažjih kognitivnih motnjah. Zdravnik skuša nato ugotoviti ali gre za upravičeno zaskrbljenost in v skladu s tem postopa naprej. Naslednji korak v diagnostiki predstavlja heteroanamneza oz. pogovor z bolnikovimi svojci ali znanci. Ta je ključnega pomena, ko razvoj bolezni napreduje proti demenci in začne bolnik zanikati lastne težave. Opraviti je potrebno tudi celotni telesni in nevrološki pregled. Pomembno vlogo imajo nevropsihološki testi, kot je npr. kratek preizkus spoznavnih sposobnosti. Ta test je pri večini bolnikov z BKM normalen. Patološki postane pri napredovanju BKM v Alzheimerjevo bolezen. Bolj uporaben bi naj bil MoCA test (Montreal Cognitive Assesment), ki ima 90% senzitivnost in 87% specifičnost za BKM. Za izključitev telesnih vzrokov, ki lahko povzročijo motnje spomina (npr.: pomanjkanje vitamina B12 in zmanjšano delovanje ščitnice), naredimo laboratorijske preiskave krvi.

Dodatne preiskave, ki so senzitivne za BKM, a se v praksi redkeje uporabijo zaradi njihove težje dostopnosti, so slikovne (MR) in elektrofiziološke preiskave (pozitronska emisijska tomografija (PET), kvantitativna elektroencefalografija). Pri bolnikih z BKM najdemo atrofijo medialnega dela temporalnega lobusa, vidno na MR, in hipometabolizem, zaznaven s PET. Prisotnost teh znakov hkrati predstavlja visoko verjetnost napredovanja BKM v demenco. Vse več je raziskav različnih biomarkerjev v cerebrospinalni tekočini, s katerimi bi ločevali procese normalnega staranja od BKM. V ta namen naj bi bile npr. uporabne določene variante β-amiloida in tau proteina, ki hkrati predstavljajo povečano tveganje za razvoj demence. Z genetskimi študijami so dokazali, da prisotnost apolipoproteina E4 pri bolnikih z BKM predstavlja tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni, medtem ko njegova odsotnost kaže na večjo verjetnost razvoja kake druge oblike demence.

Zdravljenje blage kognitivne motnje

Diagnozo blage kognitivne motnje je dobro postaviti čim prej in bolnika seznaniti s prognozo in možnostmi zdravljenja. Bolnik si mora organizirati življenje, potrebno ga je navdati z zdravim optimizmom ter začeti z zdravljenjem, ki bi lahko ublažilo simptome motnje, obenem pa upočasnilo, če že ne preprečilo, razvoj BKM v demenco.

Zdravljenje blage kognitivne motnje zajema:

- kognitivni trening (spomina, hitrosti procesiranja, ...),

- posamezniku prilagojeno fizično aktivnost,

- vključevanje posameznikov v družbo (osamljenost pospešuje razvoj demence)
kontrolo rizičnih dejavnikov cerebrovaskularne bolezni (holesterol, trigliceridi,

- arterijska hipertenzija, krvni sladkor,...),

- zdravljenje pridruženih stanj, ki lahko poslabšajo kognitivne funkcije (npr. depresija, motnje spanja, hipotiroidizem,...),

- farmakološko zdravljenje BKM.

Zaenkrat ni zdravila, ki bi uspešno zdravilo ali preprečevalo BKM. V številnih študijah so preučevali učinke zdravil, kot so inhibitorji acetilholinesteraze, nesteroidna protivnetna zdravila, estrogenska nadomestna terapija, ginko biloba in vitamin E. Pokazalo se je, da nobeno od teh zdravil niti ne ublaži simptomov BKM niti ne prepreči napredovanja bolezni do demence, čeprav se nekatera uporabljajo ravno za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni. 

Zdravilo, ki se je pokazalo kot delno učinkovito, je donepezil, inhibitor acetilholinesteraze. Pri bolnikih, ki so se zdravili z donepezilom 12 mesecev, se je upočasnilo napredovanje BKM v Alzheimerjevo demenco, vendar je bil učinek kratkotrajen. Pri nosilcih gena za apolipoprotein E4 pa je bilo zdravljenje z donepezilom učinkovito 24 mesecev.

V raziskave je vključenih veliko novih potencialnih zdravil. Najnovejše študije so objavile rezultate zdravljenja bolnikov z BKM z zelo visokimi vsakodnevnimi odmerki treh B-vitaminov (folna kislina, vitamin B6 in B12). Kombinacija B-vitaminov naj bi do polovice zmanjšala atrofijo možganov, vendar so za potrditev te dobre novice potrebne še obsežnejše študije.

Kako si lahko svojci z demenco pomagajo s sledilno SOS napravo?

Sledilna naprava MyKi je neprecenljiva rešitev za svojce in skrbnike, ki se ukvarjajo s svojci s kognitivnim upadom, kot je demenca. Ta naprava jim omogoča večjo varnost in olajša skrb na naslednje načine:

Nadzor in sledenje: Sledilna naprava MyKi ponuja enostavno in natančno sledenje lokacije imetnika, kar pomaga svojcem vedeti, kje se nahaja njihov bližnji. To je še posebej pomembno v primerih, ko se oseba z demenco izgubi ali zmede.

Dvosmerna komunikacija: S svojo vgrajeno dvosmerno komunikacijo omogoča MyKi, da se svojci lahko hitro povežejo z imetnikom naprave. To pripomore k boljši komunikaciji, kar je ključnega pomena, ko se soočate s situacijami, kjer je potrebna pomoč.

SOS klic v sili: SOS gumb na napravi je odličen način za hitro ukrepanje v nujnih primerih. Oseba s kognitivnim upadom lahko sproži klic v sili, kar obvesti svojce ali nujno medicinsko pomoč.

Enostavna uporaba: MyKi sledilna naprava je preprosta za uporabo, kar je še posebej pomembno za starejše in bolnike z demenco, ki morda ne morejo uporabljati zapletenih naprav.

Več možnih uporabnikov: Omogoča sledenje več uporabnikom hkrati, kar je koristno za družine, ki skrbijo za več svojcev ali tudi za spremljanje lokacije hišnih ljubljenčkov.

S sledilno napravo MyKi se svojci počutijo manj zaskrbljeni za svoje bližnje s kognitivnim upadom, saj jim ta naprava omogoča boljšo sledljivost, komunikacijo in nujno pomoč, ko je to potrebno. To je rešitev, ki lahko prispeva k izboljšanju kakovosti življenja tako bolnikov kot njihovih svojcev.

V prejšnji objavi na blogu lahko izvedete več o prednostih medicinske terapevtske masaže.