Kaj so prednosti medicinske terapevtske masaže?

Medicinska terapevtska masaža ima številne prednosti za človekovo zdravje.

Gre za ljudsko zdravilo, ki ga poznamo odkar obstaja človeški rod. Masažo omenjajo vse svetovne kulture, saj gre za najbolj naraven in instinktiven način lajšanja bolečin in neugodja. Glede na namembnost jo danes delimo na medicinsko, športno in higiensko masažo. Bogata zgodovina masaže je pri različnih kulturah, religijah in narodih izoblikovala različne vrste masaž. Te pa se med seboj razlikujejo po filozofiji in načinu izvajanja. Nekateri avtorji delijo masažne tehnike na vzhodne in zahodne, drugi na klasične in alternativne, tretji pa na znanstvene (medicinsko utemeljene) in neznanstvene masaže itd. 

Mehanoterapija pomeni zdravljenje določene patologije s pomočjo mehanske sile in kot del fizikalne terapije obsega masažo, trakcijo in manipulacijo oz. vse druge prijeme pri katerih koristimo mehansko silo. Vsi ti postopki zahtevajo veliko praktičnega učenja za pridobitev pravega občutka glede uporabe moči, hitrosti in smeri izvajanja, koordinacije ponavljajočih se gibov rok ter trajanje samega postopka.

Kaj dosežemo z masažo?

S pojmom masaža označujemo ročno obdelavo mehkih tkiv telesa v terapevtske namene. Preko kože se prenaša gibanje rok na anatomske formacije, ki ležijo pod njo (predvsem na mehke dele, podkožno maščobno tkivo, fascije, mišice, ligament, arterije, vene, limfne žile itd.) Pritisk se vrši tudi na kost. 

Z masažo dosežemo:

- izboljšanje cirkulacije in s tem boljše prehranjevanje tkiv,

- hitrejšo eliminacijo odpadnih produktov metabolizma,

- zmanšanje oteklin in induracij,

- sprostitev adhezij,

- raztezanje prekratkih mišic in kit,

- povečanje temperature kože in njenega splošnega stanja,

- pomirjanje centralnega živčnega sistema.

Slika 1: Masaža ima številne prednosti za izboljšanje funkcionalnosti sklepov in mišic

Trakcija

S postopkom trakcije z vlečno silo delujemo na mehka tkiva, sklepe, hrbtenico z namenom raztezanja struktur. Smer vleke je odvisna od osnovne patologije, medtem ko je jakost sile odvisna od bolnika in njegove tolerance na bolečino in odgovora na raztezanje. Pomembno je, da mu s tem postopkom ne poslabšamo bolečin, temveč mora ta izginiti ali se vsaj omiliti. Lahko jo izvajamo ročno, v pomoč pa so nam tudi različni mehanski in motorizirani pripomočki. Trakcije se poslužujemo denimo pri kontrakturah mehkih tkiv, kot uvod v razgibavanje sklepov in v primeru bolečinskih sindromov v področju vratne in/ali ledvene hrbtenice, še posebej če so ti združeni z vkleščenjem živčnih korenin. Nasprotno je trakcija kontraindicirana pri npr. osteoporozi, sveži travmi, v visoki starosti in pri nosečnicah, pri bolnikih z revmatoidnim artritisom, nestabilnim vertebralnim dinamičnim segmentom, ipd..

Manipulacija

Manipulacija je nenadni, hitri in kratki pasivni gib nizke amplitude, ki ga terapevt izvede s silo, ki je le nekoliko čez obseg pasivne gibljivosti, ki ga bolnik ne more preprečiti. S tem postopkom lahko delujemo tako na mehka tkiva, kot tudi na sklepe, kosti in hrustanec z namenom, da povrnemo normalno gibljivost in odstranimo bolečino, ki je nastala kot posledica spremenjene biomehanike. Izvajamo jo pri funkcionalnih blokadah sklepov, pri degenerativnih obolenjih sklepov ali pri njihovi omejeni gibljivosti zaradi dolgotrajne imobilizacije, pri različnih posttravmatskih stanjih in bolečinskih sindromih hrbtenice. Postopek je kontraindiciran pri malignih obolenjih, sklepni nestabilnosti, mielopatijah, artritisih v akutni fazi, sindromu caude equinae in pri svežih poškodbah. Ob izvajanju te tehnike moramo biti posebej previdni pri bolnikih z osteoporozo, spondilitisi, hernio disci in pri nosečnicah.

Vrste masaž

Terapevtske medicinske masaže so tiste, ki so usmerjene v lajšanje specifičnega bolnikovega problema in so hkrati podprte z raziskavami, ki dokazujejo njihove koristi. To so torej masaže, ki imajo ustrezno medicinsko razlago za naš način zdravljenja in jih moramo ločiti od masaž, ki so primarno namenjene sprostitvi. Med terapevtske medicinske masaže sodijo:

- klasična masaža, ki se je izvajala že v stari Grčiji in Rimu v času Hipokrata. Ponekod jo poznajo tudi pod imenom Švedska masaža in je še danes ena od najbolj izvajanih oblik masaže nasploh. S kombinacijo gladenja, gnetenja, udarjanja, vtiranja in tresenja se uporablja pri bolečinah v sklepih, ledvenem delu hrbtenice, itd..

- ročna limfna drenaža, ki jo je leta 1936 opisal danski fiziolog Emil Vodder in temelji na odstranjevanju odvečne limfne tekočine iz dela telesa, še zlasti po različnih operacijah, ki obsegajo limfne vozliče.

- klasična medicinska masaža, ki jo je leta 1900 opisal Albert Hoffa.

- masaža vezivnega tkiva, ki jo je leta 1978 opisala fizioterapevtka Elizabeth Dicke. Pri tej vrsti masaže z manipulativnimi tehnikami masiramo kožo in podkožno tkivo z namenom povečanja lokalnega krvnega pretoka in zaviranja bolečine.

- globoka prečno-frikcijska masaža ter masaža prožilnih točk, ki jo je prvič leta 1959 opisal angleški ortoped James Cyriax. Namen frikcijske masaže je ohranjanje mobilnosti znotraj mehkih tkiv (ligamentov, kit in mišic) s preprečevanjem nastajanja brazgotin znotraj teh tkiv po poškodbi. Za razliko od površinskih masaž mora biti tu sila frikcije oz. vtiranja usmerjena prečno na tkivo. Mišične prožilne točke ali vozli so vzdražljive točke v mišični fasciji, ki nastanejo kot posledica poškodbe, ponavljajočih gibov, vaj, padcev, ipd. in so lahko vzrok bolečine. Ena od najučinkovitejših metod za odpravo teh točk je ravno masaža.

Pri nas se najpogosteje še vedno uporablja klasična masaža, poleg naštetih pa se redkeje pojavljajo tudi oblike masaž, ki nimajo tako trdnih dokazov o njihovi koristi za zdravje in so večinoma orientalskega izvora. Med slednje štejemo refleksno masažo, shi-atsu, tajsko masažo, akupresuro, tuina in lomi-lomi masažo, ipd.

Usposabljanje za terapevtsko masažo

Učinkovito in pravilno terapevtsko masažo lahko izvaja samo usposobljen strokovnjak. Ta za izvedbo le-te potrebuje znanja iz številnih temeljnih medicinskih predmetov. Dobro mora poznati funkcionalno anatomijo in fiziologijo človeškega telesa, še posebej lokomotornega sistema, krvnega in limfnega obtoka, kože in živčnega sistema s poudarkom na perifernih živčnih refleksih. Prepoznati mora določena patološka stanja, kot je denimo vnetje, edem, neprimeren tonus tkiv, ipd. Prav tako mora poznati vzroke in potek zdravljenja takih stanj. Poznati mora tudi osnove psihologije osebnosti in medicinske psihologije, ter terapevtsko učinkovitost ostalih postopkov fizikalne terapije in jih po potrebi kombinirati.

Šele ko terapevt doseže zadovoljivo raven teoretičnega znanja, lahko začne te postopke izvajati na bolnikih. Priporočeno je, da se uči ob izkušenemu terapevtu, ki ga opozarja o morebitnih nepravilnostih. Za pridobitev občutka za moč, koordinacijo rok, izvedbo in trajanje masaže, potrebuje terapevt več let učenja in izvajanja teh postopkov.

Učinki medicinske terapevtske masaže

Človeško telo je zapleten in včasih nepredvidljiv sistem, zato je treba masažo izvajati dlje časa, dokumentirati njeno učinkovitost s sodobnimi merilnimi postopki in jo oceniti po načelih sodobne medicinske znanosti. Čeprav se masaža uporablja že tisočletja jo mora sodobna medicina vseeno preizkusiti in ji dodeliti pravo mesto v zdravstveni dejavnosti. 

Učinki medicinske terapevtske masaže na:

Kožo

Po masaži koža postane prožnejša, fleksibilna, prožnejša, elastična in odporna.
Masaža stimulira žleze lojnice in pospešuje nastajanje loja. Dodatni loj izboljša stanje kože, njen relief in ten. S povečano cirkulacijo se povečuje nečutna perspiracija prek stimulacije znojnic. S povečanjem pretoka in toplote kože masaža stimulira vazomotorično aktivnost v koži. Ko se površinske krvne žile razširijo, je koža videti hiperemična ter postane topla na dotik. Povečana cirkulacija kože bo prinese dodatna hranila v to področje in na takšen način bo izboljšal stanje kože. Uporaba masaže v primeru brazgotin zmanjša možnost nastanka keloida, zmanjša pretirano brazgotinjenje v mehkih tkivih, ki se nahajajo neposredno pod mestom masaže.

Vezivna tkiva

Teoretično masaža tanjša maščobne kapljice, ki se nahajajo pod kožo in zato je koža videti bolj gladka. Globoka masaža odstranjuje adhezije in preureja brazgotino. Pomaga pri vzpostavitvi normalnih, nebolečih gibov prizadetega sklepa, v primerih, ko restrikcija gibanja nastane zaradi adhezij ali brazgotin v tem področju.

Skeletni sistem

Masaža povečuje retencijo hranil kot so dušik, žveplo in fosfor v kosteh, še posebej ko se izvaja lokalno pri stabilnih zlomih kosti. Ko je kost zlomljena, tvori telo mrežo novih krvnih žil na mestu zloma. Čeprav je natančen mehanizem še nepojasnjen je videti, da lokalna masaža privede do povečanja lokalnega krvnega pretoka okrog zloma, kar privede do pospešenega nastajanja kalusa.

Mišični sistem - skeletno mišico

Učinek masaže je najtrajnejši na mišičju. Zaradi izboljšanja cirkulacije je boljše dovajanje kisika in snovi važnih za presnovo mišice. Z masažo lahko omehčamo in raztegnemo mišico in odpravimo mišične zatrdline. Masaža zmanjša mišične restrikcije, otrdelost in spazme. Ti učinki nastanejo zaradi direktnega pritiska na mišico, ki je v spazmu ter z draženjem mišičnega vretena, ki je povezano s centralnim živčnim sistemom in mu pošilja informacije o dolžini mišičnih vlaken Aktivnost mišičnega vretena se poveča med izvajanjem kot so taping in vibracije. Ti prijemi povzročajo majhne mišične kontrakcije, ki povečajo sicer znižan mišični tonus. Pomembno vlogo ima povečana prekrvavitev mišic med masažo. Poveča se količina razpoložljivega kisika in hranil v mišici.  Boljše je tudi odvajanje odpadnih produktov metabolizma, ki povzročajo utrujenost mišice (laktat).Tako se tudi zmanjšajo mišične bolečine, ki se pojavijo po vadbi.

Živčni sistem

Masaža aktivira senzorične receptorje in lahko stimulira ali zavira delovanje živčnega sistema. Dobljeni učinek je odvisen od vrste prijemov in pritiska. Počasni, rahli in ritmični gibi zavirajo delovanje živčevja (zaviranje v smislu relaksacije živcev), zato ker takšni gibi povzročajo nizko stopnjo živčnega vzburjenja. Močni gibi in prijemi, ki jih uporabljamo krajši čas delujejo ekscitatorno.
Masaža inhibira bolečino ker posega v proces prenašanja nociceptivnih dražljajev, ki vstopajo v hrbtenjačo. Ta učinek se doseže s stimulacijo kožnih termo- in mehanoreceptorjev. Masaža zmanjšuje tudi bolečino, ki nastane zaradi preobčutljivosti trigger točk in sicer tako, da poveča reaktivno hiperemijo tkiv  in tako zmanjša z ishemijo povezano bolečino. Masaža povečuje aktivnost možganskih delta valov in zmanjšuje alfa in beta aktivnost. Stimulira parasimpatični avtonomni živčni sistem ter povzroča relaksacijo in zmanjšuje nespečnost. Izmerili so tudi povišane ravni dopamina in serotonina. To govori o blagodejnem vplivu masaže pri depresivnih stanjih in stresnih situacijah.

Kardiovaskularni sistem

Mehanično praznimo vene in tako izboljšamo arterijsko cirkulacijo in pretok limfe. Efekt ni viden samo na področju povrhnjih ven, ampak tudi v globokih venah. Izboljša cirkulacijo na ta način, da pospeši venski priliv krvi v srce. Kapilare in arteriole se širijo, zaradi delovanja masaže na vazomotorne živce in zaradi direktnega delovanja histamina in acetilholina, ki jih sprošča masaža, kar vodi v hiperemijo masiranega področja. Ker je pretok krvi povečan (venski priliv neposredno, arterijski pretok posredno), pride do izboljšanja dostave hranil in kisika tkivom ter do odplavljanja metaboličnih produktov iz tkiv. Krvni pritisk se začasno zniža zaradi dilatacije ven. Začasno se poveča tudi sistolični udarni volumen. Masaža zniža število srčnih utripov, ker stimulira parasimpatični sistem, zelo malo pa vpliva na simpatični sistem. Masaža zmanjša ishemijo.

Limfni sistem

Masaža v precejšnji meri povečuje gibanje medcelične tekočine in pretok limfe v medceličnem prostoru in mezgovnicah globokih fascij in mišic(2). Zmanjša se limfedem,  zveča se odplavljanje stranskih produktov metabolizma in bakterij. Prisotnost celic naravnih ubijalk in njihova aktivnost se poveča. To govori vprid temu, da masaža blagodejno vpliva na imunski sistem človeka.

Dihalni sistem

Masaža upočasni frekvenco dihanja, tako da zmanjša draženje parasimpatičnega živčnega sistema. Mehanično mehčanje in izločanje sluzi v dihalih se ob uporabi »tapinga« in izvajanja vibracija poveča. Učinek se lahko še dodatno pove&a z uporabo posturalne drenaže. S sproščanjem otrdele dihalne muskulature lahko do določene mere  povečamo tudi vitalno kapaciteto in pljučno funkcijo.

Prebavila

Masaža pospešuje peristaltiko v debelem črevesu in tako odpravlja kolike in napihnjenost v črevesju. Lahko pomaga pri očiščenju kolona, zato je koristna pri zaprtju, pod pogojem, da masažni gibi slediju poteku normalne peristaltike. Masaža stimulira tudi delovanje parasimpatika, ta pa igra vlogo pri prebavljanju hrane.

Sečila

Masaža povečuje izločanje seča z aktivacijo kapilar in z blagodejnim učinkom na limfatični pretok, zaradi tega je več “tekočine” na voljo za filtracijo v ledvicah. Masaža prispeva k odstranjevanju dušika, anorganskega fosforja in natrijevega klorida. Ugotovili so, da je raven teh snovi v urinu po masaži povečana. 

Indikacije za medicinsko terapevtsko masažo

Medicinska terapevtska masaža se lahko uporablja kot primarna terapevtska tehnika ali pa kot dodatek ostalim terapevtskim oblikam. Lahko jo uporabljamo za spremembo patofiziologije primarnega stanja (npr. kontraktura) ali pa za preprečevanje oziroma odpravo škodljivih učinkov predhodnih metod zdravljenja.

Z masažo lahko vplivamo na slednje:

- mobilizacija zunajtkivnih tekočin, izboljšanje limfnega obtoka in zmanjševanje edemov,

- lokalno povečamo krvni pretok,

- zmanjšamo mišično bolečino in togost: masaža zmanjšuje tonus mišic in poveča krvno cirkulacijo predela. Direktno povečamo senzorno stimulacijo dela, ki ga masiramo. Poleg tega povečan senzorni input v hrbtenjači preko refleksnih poti vodi do centralno-uravnavanega zmanjševanja mišičnega tonusa,

- uravnavanje bolečine in zvišanje praga za bolečino (zmanjša kronično bolečino npr. nespecifično bolečino v spodnjem predelu hrbta),

- relaksacija oziroma izboljšanje psihičnega počutja (relaksacijska masaža stimulira aktivnost parasimpatičnega živčevja. Redna masaža lahko vpliva tudi na ravnovesje avtonomnega živčnega sistema pri ljudeh, ki so nagnjeni k stresu,

- ugotovljeno je tudi, da zmanjšuje depresijo in utrujenost),

- preprečevanje oziroma odpravljanje otrdlin in zlepljenih tkiv,

- hitrejša rehabilitacija po poškodbi/operaciji, saj je boljša in hitrejša regeneracija tkiv,

- sprostitev in raztegnitev skrajšanih kit in mišic,

- izboljšanje dihalne funkcije (npr. pri stanjih kot so kronični bronhitis),

- zmanjšanje progresije bolezni (npr. pri Parkinsonovi bolezni),

- ohranjamo fleksibilnost in zmanjšujemo anksioznost,

- fibromialgija: z masažo lahko zmanjšamo kronično mišično bolečino, a moramo biti previdni, ker so ti pacienti zelo občutljivi na bolečino in z masažo lahko sprostimo odpadne produkte, ki so se začeli nabirati v tkivih,

- sindrom karpalnega kanala: kontraindicirano pri akutni fazi,

- glavoboli: masaža je indicirana pri vaskularnih glavobolih v subakutni fazi in pri tenzijskih glavobolih,

- zaprtje,

- sindrom karpalnega kanala,

- sindrom kronične utrujenosti,

- nedonošenčki: ugotovljeno je, da je zmerna masaža prezgodaj rojenih otrok pomagala pri pridobivanju telesne teže.

Kontraindikacije za medicinsko terapevtsko masažo

Medicinska terapevtska masaža mora biti strokovno predpisana s strani zdravnika. Ta mora seznaniti fizioterapevta z bolnikovim zdravstvenim stanjem in ga opozoriti o morebitnih spremljajočih boleznih. V nasprotnem primeru namreč lahko z masažo trenutno stanje samo poslabšamo in povzročimo neželeno poškodbo tkiva ali celo razširitev že obstoječe bolezni (maligna bolezen, tromboza, aterosklerotični plaki, infektivne bolezni). V teh primerih je masaža strogo kontraindicirana.

Nekatere kontraindikacije so: 

- vnetja kosti, sklepov, kože, podkožja, mišic,
- kožna obolenja,
- varikozni sindrom, flebitis, embolija,
- sveže in odprte rane,
- zlomi kosti,
- resna hipertenzija,
- povišana telesna temperatura,
- otekline,
- maligni tumorji,
- tuberkuloza na obravnavanem predelu,
- težja mentalna stanja,
- pri osebah z izraženimi simptomi, a še ne postavljeno diagnozo.

Glede na nekatere vire razvrstimo kontraindikacije za medicinsko terapevtsko masažo na absolutne in relativne. O absolutni govorimo takrat, kadar zdravstveni znaki brezpogojno zavračajo določen medicinski ukrep, medtem ko o relativni kontraindikaciji govorimo takrat, kadar zdravstveni znaki pogojno zavračajo potrebo po določenem medicinskem ukrepu (tehta se možna škoda in možne koristi).  

Absolutne kontraindikacije so: 

- globoka venska tromboza, kjer bi z masažo povzročili povečan pretok krvi in s tem povečali tveganje za embolizem,
- akutna infekcija,
- krvavitev,
- zlom kosti,
- odprta rana,
- ruptura mišic in tetiv v ak. stanju.

Relativne kontraindikacije: 

- nedokončno zaceljeno brazgotinsko tkivo,
- občutljiva koža,
- akutno vnetje,
- kožni grafti,
- maligne bolezni,
- atrofična koža,
- mišično inflamatorna bolezen,
- nosečnost.

Priprava na masažo

Priprava na masažo zajema pripravo terapevta, bolnika in pripravo okolja. Oseba, ki masira, mora skrbeti za svojo lastno fizično kondicijo. Z razteznimi vajami mora ohranjevati gibljivost telesa, prav tako pa mora skrbeti tudi za moč in vzdržljivost trebušnih, hrbtnih in stegenskih mišic. Posebno pozornost pa mora nameniti tudi rokama, ki sta med masažo ves čas v neposrednem stiku z bolnikom. Med masiranjem ne sme imeti nakita na rokah, nohti morajo biti kratko pristriženi. Roki morata biti čisti, brez ran, bradavic, kožnih bolezni in alergijskih sprememb. Moč in vzdržljivost terapevt pridobiva pri samem masiranju ali pa v ta namen izvaja posebne vaje. Masiranje je lahko fizično naporno predvsem za začetnike, ki neenakomerno trošijo svojo energijo s slabo koordinacijo gibov in s slabo držo. 

Uspeh masaže je odvisen tudi od bolnikovega sodelovanja, zato moramo zanj poskrbeti z veliko mero odgovornosti. Najprej ga moramo seznaniti z namenom masaže, nato mu moramo razložiti postopek, poudariti, kako pomembno je, da je pri masaži sproščen in tudi s tem, o kakšnih simptomih v zvezi z masažo nam mora sporočati. Udoben in sproščen položaj bolnika med masažo zagotovimo z uporabo svitkov, blazin, odej ter odstranitvijo tesnih oblačil in primerno temperaturo okolja.

Slaba higiena bolnika, terapevta ali okolja je lahko vzrok za neuspešno masažo, zato priporočamo: redno menjavo rjuh/podlog, svežo delovno obleko terapevta, čist, prezračen, topel in miren prostor, osebno nego bolnika, neoporečna masažna sredstva ter dezinfekcijo masažnih pripomočkov, ki jih uporabljamo. Med masažo tudi čim manj govorimo in preprečimo, da bi nas drugi motili.

Opisi tehnik terapevtske klasične masaže

Poznamo 5 osnovnih masažnih tehnik za katere so se na slovenskem področju uveljavila francoska imena: efleraža (gladenje), petrisaža (gnetenje), frikcija (vtiranje), perkusija (udarjanje) in vibracija (tresenje). 

Gladenje

Je za učenje enostavna tehnika masaže. Pri izvajanju uporabljamo dlan ali dele roke, in to glede na velikost obravnavane površine. Večje površine gladimo z obema rokama in z abduciranimi palci. Pri tem se morata roki fleksibilno prilagajati oblikam telesa. Glede na stopnjo pritiska pa ločimo površinsko in globoko gladenje, ki na telo različno učinkujeta. Masažne prijeme gladenja izvajamo: z obema rokama (z ab- ali adduciranimi palci), z eno roko, z volarno stranjo prstov, s proksimalnim delom dlani, z jagodicami prstov ali s palcem.

Površinsko gladenje

Namen

Površinsko gladenje rabimo navadno kot uvodno tehniko v masažo, saj z rahlim dotikom dobimo dober stik z bolnikom in prve informacije o stanju, obliki, sestavi, tonusu in temperaturi tkiva. Temperatura tkiva namreč pomaga ugotavljati akutno ali kronično stanje pri določanju lokaliziranih oziroma splošnih sprememb na telesu. Površinsko gladenje je tudi najprimernejša tehnika za identifikacijo senzibilnih in prožilnih točk (trigger points) ter za ugotavljanje napetosti, voljnosti in drugih sprememb na koži, kar je tudi osnova za vezivnotkivno masažo. Z njenim refleksnih delovanjem dosežemo mišično relaksacijo in zmanjšanje bolečin. Ko mišični tonus popusti, lahko uporabimo močnejše masažne prijeme, kot so gnetenje, vtiranje in udarjanje. Lokalno in splošno masažo končamo s površinskim gladenjem da tak postopoma prekinemo stik z bolnikom. Ob površinskem gladenju dobimo tudi največ objektivnih in subjektivnih informacij in tako ob zaključku masaže lažje ovrednotimo učinkovitost izbranih masažnih prijemov.

S površinskim gladenjem apliciramo tudi olje ali kako drugo masažno sredstvo, tako da ga z rokami enakomerno nanesemo na obravnavano površino. 

Pritisk

Pritisk mora biti zelo blag oziroma nežen, malo močnejši kot pri božanju. Dlani morata biti fleksibilni, da se tesno prilagajata masirani površini. Pritisk mora biti pod roko enakomerno porazdeljen in trajen. Posebno pazljivi pa moramo biti pri bolečinskih stanjih, da pritisk zares postopoma povečujemo ali zmanjšujemo in tako ne izzovemo obrambnega mišičnega krča (spazma). 

Smer

Gibljemo se lahko v obe smeri, in sicer centripetalno (proti srcu) in centrifuglno (stran od srca), saj je pritisk tako blag, da ne moti cirkulacije. Navadno pa je gladenje ekstremitet v smeri rasti dlak za bolnika prijetnejše.

Ritem

Ritem je bistvenega pomena pri doseganju relaksacije. Pri tem je gibanje rok na pogled počasno monotono, zaspano, a vendar prav s takim ritmom postopoma dosežemo popolno relaksacijo. 

Hitrost 

Hitrost je pravilna, če v eni minuti 15-krat pogladimo zgornjo ekstremiteto od prstov do rame. 

Globoko gladenje

Namen

Vsako gladenje s katerim dosegamo mehanične in refleksne učinke , četudi je pritisk neznaten, imenujemo globoko gladenje. Osnovni namen globokega gladenja je pomagati venskemu in limfnemu obtoku. Pogoj za izvajanje globokega gladenja pa je popolna mišična relaksacija, kajti v kontrahirani mišici je zmanjšan venski volumen in moten limfni obtok. Da lažje dosežemo mišično relaksacijo si pomagamo z ugodnimi podpornimi položaji, za učinkovitejše odplavljanje tekočin pa ekstremitete lahko namestimo v dvignjen položaj. 

Pritisk

Čeprav govorimo o globokem gladenju, pa vendar ne smemo dobesedno izvajati globokega in močnega pritiska. S takim ravnanjem namreč lahko poškodujejo in nadražimo tkivo ter povzročimo bolečino. Posledica tako izzvane bolečine je mišični spazem, ki prepreči uspešen potek masaže.

Ko mišico globoko gladimo od njenega distalnega narastišča, je pritisk po vsej dlani enakomerno porazdeljen. V smeri mišičnega telesa pritisk nekoliko narašča, nato pa ga zmanjšujemo v smeri proksimalnega narastišča. 

Različne telesne regije zahtevajo različno stopnjo pritiska. Prav tako moramo pritisk globokega gladenja prilagoditi bolnikovi kondiciji oziroma patološkemu stanju. 

Smer

Smer globokega gladenja izvajamo v centripetalni smeri, to je proti srcu oz. v smeri venskega krvnega obtoka. Nazaj, to je v centrifugalni smeri, se vračamo s površinskim gladenjem, da ne prekinjamo vzpostavljenega kontakta s kožo in, da ne dražimo in ne spodbujamo refleksnih odgovorov prek živčnih receptorjev v koži. 

Ritem

Ritem mora biti enakomeren, lahkoten in na oko počasen. Neenakomeren ritem izzove obrambni refleksni mišični odgovor, ki ovira aplikacijo drugih masažnih tehnik, kot so gnetenje, vtiranje in tresenje. 

Hitrost

Masiramo z že določeno hitrostjo, to je 15 gladenj zgornjega uda na minuto (približno 20 cm na sekundo).

Gnetenje

Namen

Gnetenje je masažni prijem, ki ga najpogosteje rabimo pri masaži. Namen gnetenja je raztegniti skrajšana tkiva, predvsem mišice, preprečiti zlepljenje tkiv in izboljšati venski in limfni obtok, tako na površini kot tudi v globini. Največji vpliv ima gnetenje na kožo in na mišice, posebno na tiste, ki so tik pod kožo. Gnetemo lahko mišico, samo del mišice ali skupino mišic. Z gnetenjem se borimo tudi proti negativnim učinkom atrofije. 

Masažni prijemi

Prijemi gnetenja dajejo videz valovanja,s stiskanja in premikanja tkiva. Neboleč in pravilen prijem pri gnetenju z dlanmi je lumbrikalni prijem, pri katerem so prsti ekstendirani. Stisk izvedemo z addukcijo in opozicijo palca ter z močno fleksijo v metakarpofalangealnih sklepih. Način gnetenja izbiramo glede na anatomske vzorce in tako dolge sloke mišice gnetemo s tremi prsti, večjo mišično skupino z dlanmi, ploščate mišice z ulnarno stranjo in podobno. Gnetenje izvajamo na več načinov:  z obema rokama sočasno ali izmenično, prečno ali vzdolžno, z eno roko, z ulnarno stanjo dlani, z interfalangealnimi sklepi, s palcema, z jagodicami prstov, s tremi prsti.

Pritisk

Kadar gnetemo z dlanmi, mora biti pritisk, ki ga izvajamo z lumbrikalnim prijemom enakomerno porazdeljen po vsej notranji površini prijema, v dlani pa ne sme biti praznih prostorov. Ker pritisk narašča in popušča, moramo paziti, da pravočasno popustimo in pri tem ne ščipamo kože in mehkega podkožja Prisotnost modric in oteklin po masaži je pogosto znak nepravilnega gnetenja, kajti to mora biti natančno, počasno in ritmično, tako da daje gibanje rok videz valovanja. Prav posebno pa moramo biti pazljivi pri edemih, pri denerviranih mišicah in pri vseh motnja cirkulacije. 

Smer

Pritisk masažnih prijemov gnetenja usmerimo vedno centripetalno, ne glede na to ali gnetemo v centripetalni ali centrifugalni smeri. Ob tem upoštevamo smer cirkulacije telesnih tekočin, kadar tudi potek mišic. Kadar je prisoten edem in motena cirkulacija, začnemo z gnetenjem na proksimalnih deih in se nato postopoma pomikamo na distalne, to je v centrifugalni smeri. Na proksimalni del se vrnemo z globokim gladenjem. Kadar gnetemo v centripetalni smeri, se pa vračamo s površinskim gladenjem. 

Ritem

Pri gnetenju je ritem izrazitega pomena in ljudje, ki imajo težave z ritmom in koordinacijo, bodo težje osvojili to vrsto tehnike. Manjše površine gnetemo samo z ritmičnimi gibi palcev in drugih prstov, pri večjih površinah se z ritmičnim gibom pridružijo tudi komolci, ramena in trup, pri zelo velikih površinah pa tudi spodnje ekstremitete. Pravimo, da se gibljemo s celim telesom, lahkotno in koordinirano. 

Hitrost

Hitrost, ki smo jo določili pri globokem gladenju, vzdržujemo tudi pri gnetenju. Ko tehniko gnetenja osvojimo je nevarno, da bomo začeli masirati prehitro in površno, zato moramo hitrosti nameniti posebno pozornost.

Vtiranje

Namen

Vtiranje je neke vrste trenje, ki izboljša površinsko oziroma kapilarno cirkulacijo in zviša temperaturo kože. Njegov namen je zrahljati zlepljene strukture, zmehčati brazgotine, preprečevati in odpravljati adhezije v globini in pospešiti procese resorbcije okoli sklepov. Vtiranje ima zaradi omenjenih učinkov še posebno mesto v terapevtski masaži. 

Masažni prijemi

Glede na velikost masirane površine in namembnost vtiranja ločimo več vrst masažnih prijemov, in sicer: s celo dlanjo, s proksimalnim delom dlani, s konicami prstov, s kazalcem in s palcem. 

Pritisk

Osnovna sestavina vtiranja je pritisk, zato mu namenimo še posebno pozornost. Ta variira glede na telesni predel, splošno bolnikovo kondicijo in glede na lokalno stanje tikva. Z vtiranjem ne smemo povzročati bolečin ali poškodovati že bolnega tkiva . Pritisk je dokaj močan , povečujemo pa ga lahko še s krožnimi gibi. Na enem mestu naredimo po tri do štiri krožne gibe, nato pritisk popustimo in s površinskim gladenjem zdrsnemo na novo površino, kjer ves postopek ponovimo. 

Smer

Krožne gibe vtiranja izvajamo v smeri urinega kazalca. Nekaj časa se zadržimo na enem mestu, nato se pomaknemo na novo površino. Smer ni določena,. Biti pa mora smiselna. Včasih se gibljemo vzdolž operativne brazgotine ali po njej, včasih pa difuzno v vse smeri. Glede smeri ločimo tudi globoko prečno frikcijsko masažo, ki jo izvajamo s kazalcem in sredincem daljši čas na enem mestu in to pravokotno na potek mišičnih vlaken in narastišč. Ritem pri vtiranju osvojimo dokaj hitro, težave so le pri prečno frikcijsko masaži, kjer traja dalj časa, zato potrebujemo več vaj, da lahko ritem ves čas ohranjamo. Vtiranje izvajamo torej natančno in ritmično.

Hitrost

Hitrost ni bistvena sestavina vtiranja. Ne smemo pa je izvajati prehitro, da vtiranje ne preide v gnetenje, ker sicer ne bomo dosegli želenih učinkov.

Udarjanje

Namen

Tehnika udarjanja zahteva od terapevta več ročnih spretnosti in tudi več vaje. Njena klinična uporabnost je sicer manjša, pomembno pa je njeno mesto v respiratorni fizioterapiji. Uporabljamo jo kot pomoč pri posturalni drenaži, in to za lažje izkašljevanje in lažje čiščenje dihalnih poti. 

Ker z udarci zvišujemo tonus tkiv, tehniko udarjanja pogosteje uporabljamo v higienski in športni masaži. Njen hitri učinek je viden na koži. Pojavi se eritem, ki je posledica večane kapilarne cirkulacije. 

Masažni prijemi

Gibi rok oziroma masažni prijemi sestojijo iz vrste hitrih, kratkih in čvrstih udarcev, ki jih lahko izvajamo:

- z ulnarno stranjo dlani (prsti so sproščeni in udarjajo na podlago drug za drugim),

- s konkavno oblikovano dlanjo (med palcem in kazalcem ne sme biti odprtine, pri udarjanju slišimo top zvok zraka),

- s konicami prstov, pri tem je palec adduciran (kot bi mesili),

- s palcem in ekstendiranimi prsti (kot bi ščipali),

- z vsemi prsti ločeno,

- s pestmi.

Pritisk

Pritisk, ki nastopi pri udarjanju, dobro prenaša le zdrava mišica, v nasprotnem primeru pa izzovemo le obrambni refleksni odgovor oziroma spazem mišice. Pritisk ne sme povzročiti bolečin, zato ga doziramo glede na telesni predel. Udarjanja ne izvajamo v ledvenem predelu in spodnjem delu trebuha, izogibamo pa se tudi prominentnih delov telesa in mišičnih narastišč. Če pritisk doziramo enakomerno, nastopi značilna rdečica, ne pa rdeče ali celo modre lise.

Udarjanje je strogo kontraindicirano v primeru oteklin oz. motene cirkulacije.

Smer

Smer udarcev je smer poteka mišičnih vlaken. Nekateri avtorji ne namenjajo pozornosti smeri poteka vlaken, zato dovoljujejo udarjanje v vse smeri.

Tehniko udarjanja navadno uporabljamo na telesu mišice ali na večjem delu mišične mase, nikoli na njenih narastiščih (tetivni refleksni mišični odgovor). Smer udarjanja ni bistvenega pomena. Ko pa tehniko dobro osvojimo, poskušamo tudi pritisk usmeriti centripetalno.

Pri posturalni drenaži obvezno udarjamo v centripetalni smeri to je od periferije proti centru, po anatomski pljučni karti, natančno za vsak lobus posebej in v točno določenem položaju bolnika.

Ritem

Le vaja, stabilen položaj terapevta in sproščene roke v zapestju omogočajo dober ritem in pridobivanje hitrosti gibanja rok. Pravilen ritem ujamemo, ko sinhroniziramo levico z desnico. Roki se ves čas izmenjujeta, ves čas pa je samo ena v dotiku s kožo.

Če udarce izvajamo hitro in ritmično, izzovemo tresenje (vibracijo) mehkih struktur. Prav te vibracije pa z uspehom uporabljamo pri posturalni drenaži, ko poleg segrevanja in odlepljanja sluzi dosežemo še pomikanje le-te po dihalnih poteh navzven.

Hitrost

Hitrost udarjanja pridobivamo z vajo, in to šele, ko smo osvojili ritem udarjanja ozirma koordinirano delo rok. Nekateri dosežejo hitrost šele po dolgotrajni vadbi.

Tresenje

Namen 

Tresenje je lahko uvodna vmesna ali končna tehnika masaže. Z njim želimo sprostiti mišični obrambni krč oziroma povečano napetost, hkrati pa je ta tehnika tudi dobra kontrola za ugotavljanje mišičnega tonusa oziroma stopnje mišične relaksacije.

V terapevtske namene je indicirana v respiratorni terapiji za odstranjevanje sluzi iz dihalnih poti, in to skupaj z drenažnimi položaji.

Masažni prijem

Vibracije cele ekstremitete lahko izvajamo tako, da ud primemo v gležnju ali zapestju in ga potresemo. Mišične skupine lahko sproščamo tudi z ritmičnim prestavljanjem (metanjem) iz roke v roko in se pri tem z rokama pomikamo vzdolž ekstremitete v centripetalni smeri. Večje ploščate površine potresemo z abduciranimi prsti ene roke ali izmenično z obema rokama.

Pritisk 

Pri bolečinskih stanjih izvajamo le rahlo površinsko tresenje. Močno tresenje pa je neprimerno tudi pri edemih, ker lahko edematozno tkivo poškodujemo in tekočino nakopičimo v otoke. Močno tresenje izvajamo predvsem v športni masaži.

Smer

Smer vibracij je pomembna predvsem v respiratorni terapiji, ker z njo dosežemo izločanje sluzi v smeri dihalnih poti, medtem ko pri drugih masažah ta ni pomembna. Pogosto se odločamo za smer po mišičnih anatomskih vzorcih.

Ritem in hitrost

Ritem je enakomeren, hitrost pa čim večja, zato tehniko tresenja težko izvajamo daljši čas. Za pridobivanje ritma in hitrosti je potrebna daljša vadba, in to posebno kadar uporabljamo obe roki. Ločimo ročno in mehansko tresenje. Izvajamo ga z električnimi aparaturami, tako imenovanimi vibratorji. Pri ročni tehniki dosežemo od 5 do 10 tresljajev na sekundo, medtem ko pri električni aparaturi od 10 do 100. prav iz teh razlogov se v praksi vse bolj uveljavljajo električni vibratorji, ki pa kljub vsemi ne morejo v  celoti nadomestiti človeških rok.

Lajšanje bolečin v mišicah in sklepih s kremo DOLORBLOCK®

DOLORBLOCK® krema je medicinski pripomoček, ki se uporablja za lajšanje bolečin in napetosti v sklepih, mišicah, tetivah in prsih. Razvili so jo italijanski raziskovalci in uporabili napredno farmacevtsko tehnologijo ter izbrane sestavine rastlinskega izvora ter cetilizirane estre, ki pomagajo pri lajšanju sklepnih in mišičnih bolečin ter podpirajo dekongestivno delovanje terapevtske masaže. Krema pomaga izboljšati gibljivost omejenih sklepov in zmanjšati bolečine v tetivah, mišicah, rokah, stopalih, komolcih in kolenih. Poleg tega je učinkovita pri sproščanju napetosti v prsih. Krema se nanaša zunaj na prizadete predele in se nežno vtre, dokler se popolnoma ne vpije. Sestavine vključujejo vodo, rastlinske izvlečke, mentol in druge sestavine. DOLORBLOCK® je medicinski pripomoček, ki je bil pred prodajo in uporabo podvržen strogim kliničnim raziskavam za zagotovitev varnosti in učinkovitosti.

V prejšnji objavi na blogu lahko izvedete več o uporabi SOS zapestnice za sledenje starejšim ljudem z demenco.