Celjenje ran pri sladkornih bolnikih - kako izboljšati celjenje?

Upočasnjeno in nepopolno celjenje ran spadata med kronične zaplete dolgotrajne sladkorne bolezni in vodita v nastanek kroničnih ran.

Diabetes mellitus oziroma sladkorna bolezen je presnovna bolezen, pri kateri oboleli ne proizvajajo (dovolj) inzulina, hormona, ki igra pomembno vlogo pri uravnavanju krvnega sladkorja - glukoze. Med drugim pa inzulin vpliva tudi na rast celic in celjenje ran. 

Slika 1: Kronične rane se pri diabetikih pojavljajo predvsem na nogah

Kako se celijo rane in kakšne so stopnje celjenja?

Rana je odprta poškodba kože in/ali globljega tkiva ali sluznic, ki nastane zaradi delovanja fizikalnih dejavnikov. Akutno nastale rane kot so praske, odrgnine, ureznine, vbodnine in opekline se običajno zacelijo prej kot v osmih tednih. Kronične rane so po definiciji rane, ki se po preteku osmih tednov še ne zacelijo. 

Regeneracija in celjenje tkiva je dinamičen in zapleten proces, ki poteka v večih fazah. Le-te pa se med seboj prepletajo in dopolnjujejo. 

Običajno pride ob poškodbi in nastanku rane do krvavitve. Ta se ustavi v prvi fazi, ki jo imenujemo hemostaza. Zaradi zoženja odprtine prekinjenih arterij se zaustavi krvavitev, zaradi vse večje količine trombocitov, ki se med seboj zlepljajo, pa prične na poškodovanih krvnih stenah nastajati strdek. Kmalu po tem se arterije zopet razširijo, da pride na mesto poškodbe še več trombocitov ter rdečih in belih krvnih celic. Naslednja dva do šest dni traja faza, ki jo imenujemo vnetna faza. V tem času se bele krvne celice borijo proti mikrobom, v rani pa poteka tudi razgradnja odmrlega tkiva stene rane ter rast novih kapilar. Zaradi večje potrebe po prekrvavitvi je rana v tej fazi običajno toplejša, rdeča, boleča in otekla. Sledi faza proliferacije, ki traja tri do štiri tedne. Pri tem pride do nastanka novega kolagena in proteoglikanov, ki rano stabilizirajo, ob enem pa pride do migracije površinskih oziroma epitelijskih celic iz robov rane. Te celice sprva napravijo tanko plast čez površino rane, ki postaja vedno debelejša in raste tudi proti notranjosti rane. K hitrejšemu celjenju pripomore tudi nastanek novih kapilar. Zadnja pa je faza diferenciacije in zorenja rane. Ta lahko traja več tednov ali celo več let. Število kapilar in količine kolagena se zmanjšuje, rana se krči in iz predhodnega tkiva prične nastajati vedno bolj bleda brazgotina. Ta ob lažjih površinskih ranah običajno izgine. 

Slika 2: Faze celjenja rane. (a) Faza hemostaze - krvavitev iz poškodovane žilice, nastanek strdka iz trombocitov. (b) Vnetna faza - v rani celice, ki se borijo proti mikrobom in razgrajujejo odmrlo tkivo. (c) Faza proliferacije - nastanek kolagena, vezivnega tkiva in celjenje površine rane. (d) Faza diferenciacije in zorenja - Krčenje rane, spreminjanje tkiva. 

Zakaj se sladkornim bolnikom rane celijo drugače?

Spremenjeno celjenje ran pri sladkornih bolnikih je posledica številnih faktorjev. Pri diabetičnih bolnikih pride do podaljšanja vnetne faze, saj imajo v krvi prisotne višje količine vnetnih snovi ter znižano količino celic za obrambo pred mikrobi, zaradi česar pogosto prihaja do okužb ran. Poleg tega je prisotno tudi oslabljeno delovanje celic, ki odstranjujejo odmrlo tkivo. Hiperglikemija oziroma povišan krvni sladkor povzroča spremembe krvnih žil in s tem preprečuje zadostno prekrvavitev in oskrbo rane s kisikom ter novimi celicami, spremenjen pa je tudi potek nastajanja novih kapilar, ki so preštevilne in nezadostne kvalitete. Na oslabljeno in dolgotrajno celjenje ran pri diabetikih vpliva tudi diabetična nevropatija - okvara živcev, ki vodi v slabšo zaznavanje poškodb in ranic, ki jih diabetiki kasneje odkrijejo, očistijo in tako pripomorejo k celjenju. Hkrati spremembe živcev preprečujejo tudi normalno delovanje žlez, ki vlažijo kožo - presuha koža pa prav tako negativno vpliva na celjenje. Ker so takšne spremembe še posebej izrazite na nogah in stopalih, se je uveljavil izraz diabetično stopalo, o katerem si lahko več preberete na tej povezavi.  

Navedene spremembe običajno privedejo do nastanka kronične rane. Skrb za te rane pa je še posebej pomembna, saj lahko v nasprotnem primeru napredujejo do spodaj ležečih mišic in kosti ter vodijo do gangrene - odmrtja tkiva, ki zahteva kirurško odstranitev. 

Posebno pozornost moramo nameniti tudi namernim ranah po operacijah in ob drugih posegih, opravljenih pri diabetikih, saj lahko pričakujemo počasnejše celjenje. 

Kaj vpliva na celjenje ran?

Dejavnike, ki pospešujejo oziroma upočasnjujejo celjenje ran, lahko razdelimo v dve skupini; to sta skupini lokalnih in sistemskih dejavnikov. Med sistemske dejavnike, na katere ne moremo vplivati, štejemo višjo starost, nekatera zdravila, ki jih morajo bolniki jemati (kortikosteroidi, nesteroidni antirevmatiki, kemoterapija) ter bolezni kot so rak, diabetes ter AIDS. Na celjenje pa lahko bolnik sam vpliva z zmanjšanjem stresa, ki mu je podvržen, znižanjem morebitne povišane telesne teže in zmanjšanim ali ukinjenim vnosom alkohola ter opustitvijo ali omejitvijo kajenja. 

Lokalni dejavnik, ki pomembno deluje v procesu celjenja ran, je oksigenacija oziroma oskrba tkiva s kisikom, saj je ta ključnega pomena za presnovo celic in tvorbo energije. Pričakovano imajo negativen vpliv na celjenje ran tudi okužbe in tujki na mestu rane, saj podaljšujejo vnetno fazo celjenja. 

Kako lahko pripomoremo in pospešimo celjenje?

Poleg zgoraj naštetih ukrepov, s katerimi lahko vplivamo na znižanje sistemskega vnetja, je ključnega pomena, da rano že na začetku očistimo umazanije ter odstranimo vidne delce in tujke, ki bi lahko povzročili vnetje. Nato rano prekrijemo z obližem ali drugo oblogo, da jo tako zaščitimo, hkrati pa zagotovimo vlažno okolje, ki dokazano izboljša in pospeši celjenje, saj ni nastanka kraste. Pri večjih in globljih ranah pa je seveda potrebna obravnava pri zdravniku, saj lahko le tako zagotovimo ustrezno in pravilno celjenje. 

S pomočjo napredne tehnologije lahko vplivamo tudi na dejavnike, na katere poprej nismo mogli. Za izboljšanje oksigenacije se lahko bolniki poslužijo hiperbarične terapije. To je vrsta terapije, pri kateri pod tlakom, višjim od atmosferskega, telesu dovajamo 100 % kisik. O terapiji, ki je še posebej koristna pri kroničnih ranah, za katerimi trpijo sladkorni bolniki, si lahko več preberete na tej povezavi. 

Podobne učinke na celjenje ima tudi laserska terapija, kjer laserski žarki prodirajo globoko v tkivo ter pospešijo obnovo celic, spodbujajo tvorbo kolagena, imajo antibakterijski učinek, delujejo protibolečinsko, izboljšajo imunski odgovor in tako spodbujajo hitrejše celjenje poškodovanega tkiva. Laserska terapija je uporabna pri rana in razjedah, značilnih za diabetike, pa tudi pri preležaninah, športnih poškodbah in stanjih po zlomih. 

Kot že omenjeno, suha koža zavira celjenje. Suha koža je namreč še bolj dovzetna za vdor mikroorganizmov, predvsem pa za prehajanje snovi v globlje plasti, na kar se pogosto odzove z vnetjem. Bolniki si lahko tako pomagajo z vlaženjem z različnimi kremami, z aloe vero in drugimi vlažilnimi snovmi. Že od nekdaj pa so znane tudi zdravilne lastnosti medu, ki ni uporaben zgolj za vlaženje kože. Med namreč preprečuje rast bakterij, deluje protivnetno, vsebuje pa tudi antioksidante, ki prav tako pripomorejo k celjenju. 

Hitrejše celjenje ran pri diabetikih s kremo za celjenje ran Bioapifit

Mazilo za celjenje ran Bioapifit temelji na sestavinah rastlinskega in čebeljega izvora. Vsebuje med, katerega pozitivne lastnosti na celjenje so predstavljene zgoraj, dodatno pa skupaj z oljnimi macerati ustvari kislo okolje v rani, kar prepreči rast za celjenje nevarnih bakterij. Na površini rane ustvari tudi zaščitno plast, ki deluje vlažilno, zaradi visoke vsebnosti sladkorjev pa pride do absorpcije izcedka iz rane. 

Krema je namenjena predvsem odraslim za blaženje simptomov preležanin, razjed, diabetičnih razjed na stopalu in kirurških ran, uporabna pa je tudi pri površinskih ranah in opeklinah. 

Slika 3: Krema za celjenje ran Bioapifit