Zbadajoče bolečine po telesu - Kaj so vzroki?

Zbadajoča bolečina je obrambni mehanizem organizma, stanje neprijetne čutne in čustvene zaznave, ki nastane kot posledica poškodbe tkiva, na katero se organizem odzove z odstranitvijo njenega vzroka.

V kolikor je bolečina glavni simptom neke bolezni izgubi to zaščitno funkcijo in je potrebno najti način, kako jo odstraniti ali omiliti. Obenem je izrazito subjektivni občutek, odvisen od trenutnega čustvenega stanja posameznika. Kljub subjektivni zaznavi jo lahko opišemo z različnimi pridevniki, kar lahko ima pomembno diagnostično vrednost. Razlikuje se od ostalih oblik senzorike, kot sta denimo občutka za dotik in spreminjanje temperature. Lahko je lokalizirana ali razširjena, obe pa lahko nadalje delimo na sklepno in zunajsklepno. Za obe vrsti so lahko odgovorni mehanski vzroki, lokalne in sistemske vnetne reakcije in drugi razlogi. Za nevnetno bolečino v sklepih ali artralgijo je značilno, da se poveča ob aktivnosti in ublaži ob mirovanju. V perifernih sklepih je bolečina lokalizirana, v večjih pa bolniki težje pokažejo natančno mesto bolečine. Pri vnetju ta primarno izhaja iz fibroznega dela sklepne ovojnice in ligamentov, lahko pa je posledica draženja periosta, mišic oziroma njihovih narastišč. Za zunajsklepno bolečino je značilna regionalna bolečina, ki je konstantna, a niha v svoji jakosti.

Razlikovanje med vnetno in degenerativno bolečino

Potrebno je ločevati med vnetno bolečino – npr. artritis – in bolečino, ki nastane kot posledica degenerativnih sprememb – npr. artroza. V prvem primeru je praviloma prizadetih več sklepov, ki so otečeni in boleči zlasti v predelu sklepne kapsule. Ob telesnem pregledu v takšnih sklepih čutimo in slišimo nežne krepitacije, sklepni izliv pa je zaradi vnetne reakcije moten. Bolečina je večinoma glavni simptom vnetnih bolezni sklepov. Lahko rečemo, da je odnos med vnetjem in bolečino recipročen. Če ublažimo vnetje, bomo s tem olajšali tudi bolečino, kar velja tudi v obratnem primeru, saj bolečina ni le znak vnetja, pač pa deloma tudi njegov povzročitelj. Degenerativne spremembe se pogosto pojavijo pri starostnikih. Spremljajoča bolečina je pogosto opisana kot ostra ali pekoča, ter je lokalizirana v mišicah in ligamentih, ki ležijo ob prizadetem sklepu. Gre za dolgotrajen proces, ki lahko traja več let in se kaže v obliki obrabe. Pri teh spremembah je običajno prizadet en sam sklep, ki je deformiran in občutljiv na njegovih robovih. Ob telesnem pregledu so slišne in čutne glasnejše ter grobe krepitacije. Tako spremenjen sklep je nestabilen, izliv pa bister. 

Slika 1: Najhujše bolečine v revmatologiji opazimo pri protinu, septičnemu artritisu, Reiterjevem sindromu, revmatoidnem in psoriatičnem artritisu.

Tipične bolezni, ki povzročajo kronično bolečino

Osteoartroza (OA) je degenerativna bolezen, ki prizadene enega ali več sinovijskih sklepov in/ali hrbtenico. Vzroki za nastanek so zelo različni, običajno je prizadet cel sklep. Najpogostejši, a nespecifični znaki so npr. sklepna bolečina (razvija se postopoma, je globoka, topa in povzroča neugodje, v začetnih obdobjih po telesni dejavnosti, kasneje tudi med mirovanjem), okorelost (najbolj izražena zjutraj in po mirovanju ter običajno ne traja več kot pol ure), zadebeljen in/ali razoblikovan sklep (zaradi nabrekle sinovije, izliva ali kostnih izrastkov), omejena gibljivost sklepa in krepitacije. Poleg sklepnih vzrokov slabše gibljivosti so tu še napete in skrčene mišice, spremenjena sklepna ovojnica in prosta telesa. Pojavijo se grobe krepitacije, ki jih čutimo in slišimo pri premikanju tik nad roko. Najpogosteje so prizadeti DIP sklepi (Heberdenova OA), prvi karpometakarpalni sklep (rizartroza), PIP sklepi (Bouchardova OA), kolenski in kolčni sklep, prvi metatarzofalangealni sklep in hrbtenica.

Revmatoidni artritis je kronična vnetna sistemska avtoimunska bolezen, ki prizadene predvsem sklepe, lahko pa tudi ostale organske sisteme. Na začetku bolezni so simetrično boleči in otekli predvsem periferni sklepi, pozneje pa se lahko vnetje razširi še na velike sklepe. Sklepna bolečina je stalna in najhujša v zgodnjih jutranjih urah. Spremlja jo jutranja okorelost, ki traja dlje kot eno uro. Temu se lahko pridružijo splošni znaki kot so utrujenost, izguba teka, znojenje in nespečnost. Pojavijo se lahko tudi podkožni revmatoidni vozliči.

Urični artritis ali protin je presnovna bolezen, pri kateri pride do odlaganja uratnih kristalov v sklepe in različna tkiva. Vzrok je zvečana tvorba ali zmanjšano izločanje sečne kisline. V večini primerov je najprej prizadet metatarzofalangealni sklep palca. Praviloma se začne nenadoma, pogosto ponoči s hudo bolečino, oteklino, sklep je pordel in vroč. Vsak dotik prizadetega sklepa močno boli. Napad povzroči dietni prekršek, uživanje alkohola, poškodba ali okužbe. Lahko se pojavi tudi zvišana telesna temperatura. Sčasoma postanejo napadi poliartikularni in dalj časa trajajoči. Lahko se razvije kronični protin, za katerega so značilni tofi. Ob zdravljenju se napadi ne ponavljajo ali so bistveno redkejši, v nasprotnem primeru pa lahko pride do trajne okvare sklepov in invalidnosti.

Septični artritis je nujno stanje, saj je najhitreje potekajoče destruktivno sklepno vnetje. Pride do vdora mikrobov, kar povzroči močno sinovijsko vnetje in vodi v propad sklepnega hrustanca, lahko pa se razširi tudi na subhondralno kost. Začetek je običajno nenaden, buren, praviloma s povišano telesno temperaturo, vendar navadno brez mrzlice. Okuženi sklep je boleč (bolečina se stopnjuje z gibanjem), rdeč, vroč, zaradi sklepnega izliva tudi otekel in slabše gibljiv. Po navadi gre za monoartritis, največkrat je okuženo koleno, kolk, gleženj in zapestje. 

Tipična vnetna bolečina v križu je vnetnega izvora, navadno topa, nastane bolj postopno, najprej jo občutimo v predelu križa ali medenice, pogosto izžareva v stegna in prsni koš. Vnetje lahko napreduje vzdolž celotne hrbtenice in se včasih razširi tudi na sternokostalne sklepe. Vnetno bolečino v hrbtenici spremljajo še omejena gibljivost prizadetega dela, zmanjšana razteznost prsnega koša in jutranja okorelost. Najprej se vnetna bolečina pojavlja občasno, čez čas pa postane trajna. Pojavlja se ponoči, ob počitku ne popusti, zmanjša jo razgibavanje. Vnetna bolečina v križu oziroma drugih delih hrbtenice je eden izmed značilnih znakov revmatične bolezni iz skupine spondiloartritisov (npr. ankilozirajoči spondilitis).

Revmatična polimialgija je avtoimunsko obolenje, za katerega so značilne bolečine v ramenskem obroču z mišicami nadlahti, v medeničnem obroču z mišicami stegen in v vratu. Izrazita je jutranja okorelost, ki traja več kot 45 min. Običajno je njen začetek počasen, redkeje nenaden. Večinoma se najprej pojavijo bolečine z omejeno gibljivostjo v ramenskem obroču, nato v drugih mišičnih skupinah, praviloma simetrično. Bolečine jih zbujajo tudi ponoči. Prehodno se lahko pojavlja sinovitis velikih sklepov. Mišična moč se praviloma ne zmanjša.

Fibromialgija je sindrom, za katerega so značilni razpršena mišično-skeletna bolečina, utrujenost in moten spanec. Značilna je stopnjevana bolečina, ki jo sprožijo bolečinski ali nebolečinski dražljaji. Največkrat navajajo bolečnost vratu, križa, ramenskega in medeničnega obroča, zgornjega dela prsnega koša, komolcev, kolen in rok. Ti simptomi nastanejo zaradi nepravilnosti pri procesiranju čutilnih zaznav v osrednjem živčevju in tudi z biokemičnimi spremembami ter s prekrvitvijo mišičnega tkiva. Večina bolnikov občuti bolečino v številnih mišicah, kot bi jim nekdo natezal mišice ali kot bi bile mišice delovno preutrujene, včasih pa je mišična bolečina pekoča in jo primerjajo s tisto pri gripoznem obolenju. Sprožilni vzrok je lahko čezmeren telesni napor, okužbe, stres, itd.

Zdravljenje bolečine

Zdravilo prvega izbora za paciente z nevnetnimi bolečinami so enostavni analgetiki, npr. paracetamol, ki ga uporabljamo za lajšanje blagih do zmernih akutnih in kroničnih bolečin ter zniževanje telesne temperature. Če so prisotni znaki vnetja predpišemo nesteroidne antirevmatike (NSAR), ki imajo protibolečinski, protivnetni in protivročinski učinek. Ker večinoma ne vplivajo na naravni potek bolezni, ampak v osnovi le zmanjšujejo simptome, jih uvrščamo med simptomatska zdravila. Pomembno vplivajo na kakovost življenja posameznikov, ki zaradi različnih vzrokov čutijo bolečine, najpogosteje mišično-skeletnega aparata ob OA, različnih vnetnih revmatskih bolezni, po poškodbah ali ob kostnih metastazah. Pri močnejših bolečinah, ko NSAR ne zadostujejo, predpišemo glukokortikoide. Tu izkoriščamo zaviranje nastanka prostaglandinov, citokinov in encimov, ki spodbujajo vnetje. Najpogosteje uporabljamo metilprednizolon, ki ga vbrizgamo v male sklepe, v kitne ovojnice in v predele entez. V parenteralni in peroralni obliki se uporablja tudi za obolenja kot so sistemski lupus eritematozus (SLE),  revmatična polimialgija ter revmatoidni artritis. Kolhicin je terapija izbora pri akutnem napadu uričnega artritisa in je priporočen tudi kot profilaksa pri ponavljajočih napadih - zmanjša vnetni odgovor zaradi odlaganja uratnih kristalov v sklepih. V terapijo revmatskih obolenj uvrščamo še sintetična in biološka imunomodulirajoča zdravila, ki po večinoma še neraziskanih mehanizmih zavirajo imunski sistem. Opiatni analgetiki so indicirani samo za zelo hude bolečine (npr. pri septičnem artritisu). V nefarmakološko obliko zdravljenja spada fizikalna terapija, hlajenje z ledom, elektroterapija (TENS), masaža, terapevtski UZ, masaža in sprostitvena terapija ter druge tehnike.

Lajšanje bolečine v mišicah in sklepih s kremo DOLORBLOCK®