Psihoaktivne substance in njihov vpliv na človeško telo

Po statističnih podatkih je v letih 2011 in 2012 16 % prebivalcev, starih med 15 do 64 let že vsaj enkrat v življenju uporabilo katero izmed prepovedanih drog.

V letu 2016 je bilo 40 registriranih smrti zaradi zastrupitve z drogami, med njimi je bila najpogostejša zastrupitev s kokainom. 

Zaradi vpliva na duševnost se ljudje že tisočletja poslužujejo uporabe psihoaktivnih snovi (v nadaljevanju PAS) – tako za spremembo percepcije, razpoloženja in vedenja, kot tudi v sklopu religioznega vedenja, zdravljenja in za pobeg iz stiske.

V letu 2016 je bilo 40 registriranih smrti zaradi zastrupitve z drogami, med njimi je bila najpogostejša zastrupitev s kokainom.
Slika 1: V letu 2016 je bilo 40 registriranih smrti zaradi zastrupitve z drogami, med njimi je bila najpogostejša zastrupitev s kokainom. 

Terminologija

O zasvojenosti (ang. addiction) govorimo pri perzistentni, kompulzivni potrebi po določeni substanci, kljub škodljivim posledicam. Gre za posledico biokemičnih sprememb v možganih po kontinuiranem uživanju substance. 

V nasprotju, pride pri odvisnosti (ang. dependency) do adaptacije telesa ob kronični uporabi substance. Razvije se toleranca, kar pomeni, da potrebujemo vedno večjo količino substance za doseganje enakih učinkov in ob nenadnem prenehanju uživanja substance se pojavijo fizični in psihični simptomi, kar imenujemo odtegnitveni sindrom. Do odvisnosti lahko pride pri kronični uporabi mnogih substanc, tudi pri predpisanih zdravilih ob pravilni aplikaciji.

Omenjena termina se med seboj zelo prepletata - fizična odvisnost še ne pomeni zasvojenosti, jo pa pogosto spremlja. V anglosaški literaturi opuščajo izraz zasvojenost, saj je široko uporabljen v trivialnem smislu, npr. zasvojenost od športne aktivnosti.  Zaradi težav pri poimenovanju se bi naj po mnenju mednarodnih strokovnjakov od leta 1980 izraz odvisnost uporabljal le za sindrom, za telesno oz. fiziološko odvisnost bi naj uporabljali izraz nevroadaptacija.

V klasifikaciji MKB-10 govorimo o sindromu odvisnosti  v diagnozah oblike FX.2 (F10.2-F19.2) in o škodljivi rabi v diagnozah FX.1. Škodljiva raba pomeni vzorec rabe PAS, ki povzroča okvaro zdravja na telesnem ali duševnem nivoju. Po MKB-11 so bolezni zaradi zlorabe PAS in zasvojenosti vključene v diagnoze 6C40-6C4G. 

Sindrom odvisnosti

Ob ponavljajočem uživanju PAS se razvijejo vedenjski, kognitivni in fiziološki pojavi. Pomembno je, da je ob nevrobioloških spremembah v možganih prisotno tudi neprilagojeno vedenje osebe. Pri odvisni osebi je ob prekinitvi abstinence značilen tudi pojav simptomov odvisnosti v bistveno krajšem času, kot ob prvem razvoju odvisnosti. Merila za postavitev diagnoze sindroma odvisnosti od PAS po klasifikaciji MKB-10 določajo, da morajo biti pri bolniku v zadnjih 12 mesecih hkrati prisotni vsaj trije od šestih znakov. 

✔ Močna želja po PAS ali kompulzija po zaužitju PAS.

✔ Težave v nadzorovanju vedenja, povezanega z uživanjem PAS (težave pri nadzorovanju začetka in zaključka uživanja ter pri nadzoru količine zaužite PAS).

✔ Fiziološko odtegnitveno stanje, ko je prekinjeno ali zmanjšano uživanje PAS, ki se kaže z značilnim odtegnitvenim sindromom za določeno PAS; raba iste ali podobne PAS z namenom olajšanja ali izogibanja odtegnitvenemu stanju.

✔ Razvoj tolerance – višji odmerki PAS so potrebni za dosego učinkov, ki so jih v začetku sprožali nižji odmerki.

✔ Progresivno zanemarjanje drugih ugodij in interesov zaradi rabe PAS, podaljševanje časa, potrebnega za pridobivanje, uživanje in prebolevanje uživanja PAS.

✔ Nadaljevanje z uživanjem PAS navkljub jasnim škodljivim posledicam (npr. poškodba jeter zaradi uživanja alkohola, depresivno razpoloženje po intenzivnem uživanju PAS ali s PAS povezane težave v kognitivnem funkcioniranju). 

Učinki PAS na možgane

Esencialne potrebe v ljudeh vzbujajo nagrajevalni učinek oziroma ugodje. Ugodje ojačajo tudi nekateri nekemični nagrajevalci, kot je na primer visok družbeni status. Ko govorimo o nagrajevalni poti v možganih, imamo v mislih mezokortikolimbično pot (od ventralnega tegmentuma do jedra akumbens), ki zajema limbični sistem in prefrontalno skorjo. Najpomembnejši od naštetega je limbični sistem, saj vsebuje največ struktur povezanih z nagrajevalnim učinkom. PAS delujejo na te nevrokemične poti v možganih. Glavni nevrotransmiter, ki je vključen v razvoj odvisnosti in zasvojenosti je dopamin. Ostali, ki tudi sodelujejo v tem procesu so serotonin, noradrenalin, acetilholin, glutamat in GABA. Prav tako PAS vplivajo na endorfine in endokanabinoide, ki so endogene snovi, ki vplivajo na nagrajevalni učinek in doživljanje bolečine. 

Delovanje PAS je najbolj aktivno v mezolimbičnemu delu nagrajevalne poti s povečanjem delovanjem dopaminskih nevronov v ventralnem tegmentalnem predelu (podaljšana hrbtenjača). Sproščanje dopamina se najizraziteje poveča v jedru akumbens, amigdalah in prefrontalni skorji. Ločimo neposredno in posredno delovanje PAS na mezolimbično pot. Kadar PAS poveča razpoložljivost dopamina, pravimo da deluje neposredno, primer teh PAS so stimulansi in kokain. Ostale PAS, kot sta alkohol in nikotin, delujejo posredno, saj vplivajo na nevrotransmiterje, da sprožijo povečano razpoložljivost dopamina. Učinek na sproščanje dopamina je pri PAS v primerjavi z naravnimi in endogenimi ojačevalci bistveno močnejši in hitrejši. 

Ob dolgotrajni in ponavljajoči izpostavljenosti PAS postanejo možganske strukture bolj občutljive za dražljaje, ki napovedujejo ponovno aplikacijo PAS. Fiziološko so namreč možgani navajeni le na kratkotrajno in ne premočno proženje dopamina. Amigdala, ki je odgovorna za čustveno procesiranje strahu in ugodja postane pozorna na vse dražljaje, povezane s PAS. Torej povečano motivacijo in željo po uživanju PAS lahko razložimo s kemičnimi spremembami v možganih. Ob uživanju PAS se v možganih sprosti dva do desetkrat več dopamina, kot pri naravnih nagrajevalnih učinkih. V nekaterih primerih ta učinek nastopi takoj po aplikaciji (kajenje, injiciranje PAS). Prav tako učinek traja dlje, kot pri naravnih ojačevalcih. 

Dolgoročni učinki uživanja PAS

Delovanje možganov se mora ob dolgotrajnem draženju s strani PAS prilagoditi tako, da lahko še naprej opravljajo funkcije. To imenujemo nevroadaptacija, ki zajema dva procesa. Prvi je toleranca, pri katerem se zmanjša endogeno sproščanje dopamina, zmanjša se število receptorjev za dopamin in občutljivost receptorjev za dopamin. Kot rezultat lahko postane vpliv dopamina na nagrajevalni učinek nenormalno nizek, kar zmanjša možnost doživetja ugodja. Odvisniki se tako čez čas srečajo z depresivnim razpoloženjem, saj niso zmožni uživati v stvareh, ki so jim nekoč prinašale ugodje. V tej fazi morajo uživati PAS zato, da poskušajo dvigniti funkcijo dopamina v normalno stanje. Prav tako morajo uživati vedno višje odmerke PAS za doseganje istega učinka. Drugi proces nevroadaptacije je senzitizacija. Pri slednjem se število dopaminskih receptorjev poveča in oseba postane bolj občutljiva za dopamin, kar privede do močnega povečanja želje po uživanju PAS. Do senzitizacije pride ob ponavljajočem uživanju večjih količin PAS z vmesnimi prekinitvami. 

Delovanje možganov se mora ob dolgotrajnem draženju s strani PAS prilagoditi tako, da lahko še naprej opravljajo funkcije.
Slika 2: Delovanje možganov se mora ob dolgotrajnem draženju s strani PAS prilagoditi tako, da lahko še naprej opravljajo funkcije.

Nevroadaptacija je mogoča zaradi nevroplastičnosti oziroma zmožnosti možganov za ustvarjanje novih povezav med nevroni in spreminjanje funkcije obstoječih nevronov. Nevroplastičnost omogoča tudi zdravljenje odvisnosti ob prekinitvi uživanja PAS.

Ob dolgotrajnem uživanju pride tudi do drugih sprememb v možganskih poteh. Pri nagrajevalnem učinku na primer sodeluje tudi glutamat, ki vpliva tudi na zmožnost učenja. Ko pride do spremenjene koncentracije glutamata ob dolgotrajnem uživanju PAS, želijo možgani te spremembe kompenzirati, kar lahko privede do okvar kognitivnih funkcij. Prav tako je pomembno delovanje PAS na prefrontalno skorjo, kjer je center načrtovanja vedenja, dobre presoje, sposobnosti odločanja in center za inhibicijo nezaželenega ter impulzivnega vedenja. Pri odvisnikih pride do oslabljenega nadzora. Pri močni oslabljenosti odvisnik hrepeni po PAS in jih uživa kompulzivno. Oseba izgubi nadzor nad seboj in možgani začnejo pošiljati močne impulze za uživanje PAS.

Duševne motnje in PAS

Uživanje PAS lahko sproži duševne in vedenjske motnje. To so akutna zastrupitev, odtegnitev, delirij, motnje razpoloženja, psihotične motnje in demenca. Odtegnitveno stanje tvorijo različno povezani resni simptomi, ki nastopijo ob popolni ali delni odtegnitvi PAS po obdobju trajnega uživanja snovi. O psihotični motnji govorimo, kadar gre za psihotične pojave (halucinacije, blodnje, psihomotorične motnje) ob jasni zavesti, ki nastopijo v obdobju uživanja PAS ali kasneje in jih ne moremo razložiti le z akutno zastrupitvijo ter niso del odtegnitvenega stanja. Amnestični sindrom je stanje z izrazito prizadetostjo dolgoročnega in kratkoročnega spomina. Slednji je prizadet bistveno močneje. Rezidualna ali pozno nastopajoča psihotična motnja nastopi po daljši abstinenci oziroma, ko PAS ne more več neposredno učinkovati. Gre za epizode podoživljanj halucinacij ali razpoloženja, ki jih je oseba doživela pod vplivom uživanja PAS. 

Uživanje PAS lahko sproži duševne in vedenjske motnje.
Slika 3: Uživanje PAS lahko sproži duševne in vedenjske motnje. 

Zaradi načina uživanja PAS lahko pride do škodljive rabe in odvisnosti. Prav tako imajo PAS velik vpliv v psihiatriji ob sočasnih duševnih motnjah. Odvisnost lahko sproži, povzroči ali poslabša druge duševne motnje, prav tako druge duševne motnje povzročijo ali poslabšajo sindrom odvisnosti. 

Skupine PAS

Glede na farmakološke značilnosti lahko PAS razdelimo v štiri skupine, ki bodo podrobneje predstavljene v nadaljevanju. 

  1. Zaviralce, kamor uvrščamo alkohol, pomirjevala/uspavala, hlapljiva topila.
  2. Stimulanse, kot so nikotin, kokain, amfetamini, ekstazi.
  3. Opioidi, kamor uvrščamo morfin, heroin.
  4. Halucinogene PAS, kamor spadajo feniciklidin/PCP, ketamin, LSD, kanabis.

Te skupine se med seboj razlikujejo po mestu delovanja, učinkih, hitrosti razvoja tolerance, odtegnitvenih znakih in dolgotrajnih učinkih. 

Zaviralci

Alkohol

Ko govorimo o alkoholu, mislimo predvsem na etilni alkohol. Čeprav je substanca legalna, jo zaradi njenih učinkov uvrščamo med droge. Je edina PAS, ki nima specifičnega receptorja, na katerega bi se vezala. Etanol poveča fluidnost membran, ojača zaviralni učinek GABA, zmanjša ekscitatorni učinek glutamata in poveča dejavnost v mezolimbični dopaminski poti. Akutna intoksikacija se kaže z dezinhibiranim vedenjem, labilnostjo razpoloženja, okvarjene pozornosti in agresije. Učinki so odvisni od koncentracije alkohola v krvi. Vsi ti mehanizmi dolgoročno vplivajo na spremembo delovanja in strukture celotnih možganov s poudarkom prefrontalne skorje. Pride tudi do upada kognitivnih funkcij. 

S prekomernim pitjem alkohola so povezane številne psihiatrične bolezni. Najpogosteje srečamo še druge odvisnosti od PAS, antisocialno osebnostno motnjo, motnje razpoloženja (depresivna motnja s povečano stopnjo samomorilnosti, anksiozna motnja) in privzdignjeno razpoloženje. Pri dolgotrajnih čezmernih pivcih je zaradi vpliva alkohola zvišana raven dopamina in serotonina. Takoj po prekinitvi pitja se raven obeh hitro zniža, kar običajno sproži kratkotrajno hudo obliko depresije ali anksioznosti, ki pa izzvenita v 2 – 4 tednih po prenehanju uživanja alkohola.  Alkohol okvari arhitekturo spanja – olajša uspavanje, prepreči pa REM fazo spanja. Okvarjen je tudi spomin, kar lahko srečamo tudi pri akutnih uživalcih alkohola, pri katerih srečamo t.i. »back out«, ki nastane zaradi zmanjšanega nastajanja glutamata v hipokampusu, ki je odgovoren za neokrnjen spomin. 

S prekomernim pitjem alkohola so povezane številne psihiatrične bolezni.
Slika 4: S prekomernim pitjem alkohola so povezane številne psihiatrične bolezni.

Odtegnitev se kaže kot hiperaktivnost centralnega živčnega sistema - tremor (jezika, očesnih zrkel, stegnjenih rok), znojenje, nemir, slabost, bruhanje, glavobol, tahikardija, hipertenzija, nespečnost, telesna šibkost, epileptični napad, prehodne halucinacije (vidne, slušne ali taktilne). Pogosti so občutki tesnobe. Lahko nastopi tudi delirium tremens (alkoholni delirij).

V povezavi z odvisnostjo od alkohola srečamo v psihiatriji tudi alkoholne psihoze, kot sta patološka ljubosumnost in alkoholna halucinoza. V povezavi z malnutricijo lahko pride tudi do pomanjkanja vitamina B1 – tiamina, ki ga opišemo kot Wernicke-Korsakov sindrom. V sklopu tega sindroma pride v prvi stopnji do  Wernickejeve encefalopatije ( kognitivni upad, psihomotorična upočasnjenost, ataksija, nistagmus, periferna nevropatija). Če prve stopnje ne zdravimo, se lahko razvije sindrom Korsakov, kamor prištevamo obsežno izgubi kratkoročnega spomina in konfabulacije. Uživanje alkohola med nosečnostjo pri plodu povzroči alkoholni fetalni sindrom, ki je vodilni vzrok duševne manjrazvitosti v ZDA. 

Pomirjevala

V tem sklopu se osredotočamo na anksiolitike in sedativno-hipnotične učinkovine. Med njimi so z odvisnostjo povezani benzodiazepini in barbiturati.

Benzodiazepini

V kliniki benzodiazepine uporabljamo kot anksiolitike, hipnotike, antiepileptike in anestetike. Delujejo preko GABA živčnega prenašalca, in sicer olajšajo njegovo delovanje. Akutna intoksikacija se kaže z evforijo, dezinhibiranostjo, apatijo ali sedacijo, agresijo, labilnostjo razpoloženja, odvrnljivo pozornostjo, anterogradno amnezijo in okvarjeno psihomotoriko. Podobno simptomatiko srečamo, kadar posameznik jemlje benzodiazepine v kombinaciji z alkoholom. Pri dolgotrajni uporabi pride do okvare spomina. Odtegnitvena simptomatika je odvisna od povprečnega odmerka in trajanja jemanja. Simptomi odtegnitvenega sindroma  navadno nastopijo 2. ali 3. dan abstinence. Vključujejo anksioznost, disforijo, neprenašanje za močno svetlobo in glasne zvoke, slabost, potenje, prehodne halucinacije (vseh tipov), epileptične napade, nastopi lahko tudi delirij. 

Barbiturati

Barbiturati so bili pred uvedbo benzodiazepinov množično predpisovani, tudi v visokih odmerkih. Prav zato so bili zelo lahko dostopni na črnem trgu. Imajo precej ozko terapevtsko območje, saj je 10-kratnik normalnega priporočenega odmerka lahko že smrten. Barbiturati delujejo preko nevrotransmiterja GABA. Kadar jih posameznik jemlje v relativno nizkem odmerku, intoksikacijo klinično težko ločimo od akutnega alkoholnega opoja. Prisotna je slabša koordinacija, oteženo razmišljanje, otežen govor in slabše razumevanje, napačna presoja, dezinhibirani seksualno agresivni impulzi, čustvena labilnost. Nevrološki efekti so nistagmus, diplopija, strabizem, ataktična hoja, pozitivni Rombergov znak in hipotonija. Ob odtegnitvi pri uporabnikih opazimo različno jakost simptomov. Pojavljajo se anksioznost, šibkost, insomnija, povečano potenje, lahko pa tudi epileptični napad, delirij, kardiovaskularni dogodki, celo smrt. Večina simptomov se pojavi v prvih 3 dneh abstinence. Simptomi so najhujši po 2 ali 3 dneh od nastopa. Razvije se lahko tudi psihotična simptomatika. 

Inhalanti (hlapljiva topila)

Med inhalante prištevamo hlapljive ogljikovodike (toluen, n-heksan, metilbutilketon, bencin…). Najdemo jih v različnih lepilih, sprejih, razredčilih, gorivih. Intoksikacije z inhalanti srečamo predvsem pri otrocih in mladostnikih, ki hlape vdihavajo. Zaradi zelo hitre absorpcije preko pljuč, hitro dosežejo možgane, kjer učinkujejo kot zaviralci centralnega živčevja. Imajo podobne učinke kot alkohol, benzodiazepini in barbiturati, zato najverjetneje delujejo preko nevrotransmiterja GABA. Akutno povzročajo zastrupitveni delirij, demenco, psihozo, motnje razpoloženja, pri visokih odmerkih lahko pride do kvantitativnih motenj zavesti (stupor, koma), razvije se amnezija za čas trajanja intoksikacije. V primeru razvoja zastrupitvenega delirja je pomembno, da se izogibamo uporabe benzodiazepinov, da ne pride do depresije dihanja. Intoksikacije so lahko zaradi motenj ritma, depresije dihanja, asfiksije, aspiracije izbruhane vsebine tudi smrtne. Toleranca se navadno ne razvije. Če pa se razvije, imajo uporabniki povečano verjetnost, da doživijo epileptični napad. 

Stimulansi

Amfetamini

Amfetamine farmakološko uvrščamo med psihostimulanse in simpatomimetike. Najpogosteje uporabljen je metamfetamin (zelo potentna oblika amfetamina), mednje pa prištevamo še efedrin, psevdoefedrin in fenilpropanolamin (PPA). Metamfetamin je sintetična droga, ki ga uporabniki inhalirajo, kadijo, si vbrizgajo i.v. Do učinkovanja pride, ker pospešujejo sproščanje dopamina in preprečujejo njegov ponovni privzem. Akutni učinki ob zaužitju so povečana storilnost in evforija. Visoki odmerki povzročajo akutno psihozo ali zastrupitveni delirij, zelo pogosto srečamo agitacijo in taktilne halucinacije. Odtegnitev se kaže kot utrujenost, nočne more, huda lakota, potenje, glavobol, mišični krči, bolečine v trebuhu, depresija, anksioznost in intenzivno hlapenje po PAS. Depresivna simptomatika navadno izzveni v nekaj tednih. Somnolentnost po koncu uživanja lahko traja več tednov. Visoki odmerki lahko povzročijo tudi srčno žilne dogodke. 

Med amfetamine uvrščamo tudi ekstazi oz. MDMA (3,4-metilendioksi-N-metamfetamin), ki je rekreativna plesna droga. Akutni toksični učinki so lahko smrtni, saj zaradi prekomerne aktivacije simpatika pride do hipertermičnega sindroma. 

Kofein

Kofein je najpogosteje zaužita PAS na svetu. Njegov učinek je vazokonstrikcija možganskega žilja in zmanjšanje CBF (cerebral blood flow). Njegovi učinki so nemir, navdušenje, povečana diureza, nespečnost, gastrointestinalne težave, tahikardija, psihomotorna agitacija idr. O kofeinski zastrupitvi govorimo pri zaužitju več kot 250 mg kofeina dnevno (več kot 2-3 skodelice kave) postanejo uživalci anksiozni, moten je spalni ritem. Posebnost zastrupitve s kofeinom je, da si je uživalci ne želijo več po tem dogodku. Odtegnitev od kofeina ni klinično pomembna in se kaže kot blažji glavobol, slabše razpoloženje in zbranost, močna želja po kofeinu. Njegova prekomerna uporaba ni povezana z življenje ogrožajočim stanjem.

Kofein je najpogosteje zaužita PAS na svetu.
Slika 4: Kofein je najpogosteje zaužita legalna psihoaktivna substanca na svetu.

Nikotin

Nikotin je ena izmed najpogosteje uporabljenih substanc, hkrati pa tudi ena tistih, ki povzročajo najhujšo odvisnost. Sam po sebi ne povzroča problematičnega vedenja ali osebnostnih sprememb, povzroča pa hudo fiziološko odvisnost. Odvisniki od nikotina ne potrebujejo specifične psihiatrične pomoči. Deluje preko aktivacije nikotinskih acetilholinskih receptorjev ter poveča sintezo in sproščanje dopamina. Njegovi učinki so izboljšanje pozornosti, učenja, skrajšanje reakcijskega časa. Ob akutni intoksikaciji pride do močnem hlapenju po tobaku, razdražljivosti, šibkosti, anksioznosti, depresivnega razpoloženja, nespečnosti, povečanega apetita, težav pri koncentraciji. Odtegnitev prepoznamo po ojačanih znakih akutne intoksikacije. 

Kokain

Kokain deluje preko dopaminergočnega sistema – prepreči ponovni privzem dopamina in s tem podaljša njegov učinek. Ima močan simpatikomimetični učinek. Akutni učinki za uporabnika so kratkotrajni, prav tako pa nastanejo zelo hitro po aplikaciji. Učinki so povečana samozavest, zvišana koncentracija, občutek večje umske in telesne zmogljivosti, evforijo, tahikardijo in hipertenzijo, anoreksijo, močno vazokonstrikcijo, dezinhibicijo, povečan libido itn. Akutna intoksikacija povzroča tahikardijo, motnje ritma, hipertenzijo, znojenje, mrazenje, slabost, bruhanje, dilatacijo zenic, psihomotorično agitacijo, mišično bolečino, bolečino v prsih, epileptične krče. Ob dolgotrajni uporabi pride do evforije, pretirane pozornosti, budnosti, grandioznih prepričanj, agresije, konfliktnosti, nestabilnega razpoloženja, stereotipnega vedenja, vidnih in taktilnih iluzij ter paranoidnosti. Zaradi načina aplikacije (inhalacija) lahko pride do perforacije nosnega pretina in številnih okužb.  Pri intenzivni rabi je pogosta psihoza. Pridružene so lahko tudi druge različne razpoloženjske motnje – depresivna, manična in hipomanična stanja. Odtegnitveno stanje ni tipično, lahko se kaže z disforijo, anhedonijo, anksioznostjo, iritabilnostjo, utrujenostjo, somnolenco, agitacijo. 

Opioidi

Glavna predstavnika opioidov sta morfin in heroin. Opioidi z vezavo na opioidne receptorje mu (klinično najpomembnejša), delta in kapa akutno povzročajo apatijo in sedacijo, dezinhibiranost, psihomotorično upočasnjenost in okvarjeno pozornost. Pri dolgotrajni uporabi je zmanjšana posameznikova sposobnost doživljanja ugodja, izgube motivacije in povečane občutljivosti za stres. Ob odtegnitvi pride do izrazite potrebe in želje po PAS, solzenja, nosnega izcedka, zehanja, znojenja, nemira, mišičnih krčev in mialgije, bolečin v trebuhu, krčev v trebuhu, diareje, dilatacije zenic, piloerekcije, mrazenja, tahikardije, hipertenzije in motenega spanca. 

Med odvisniki je najpogostejši opioid heroin (diacetilmorfin), ki ga lahko inhalirajo, kadijo ali si ga injicirajo. Njegov efekt se pokaže v nekaj minutah, ko telo preprali občutek fizične topline, samozavesti in popolnega obvladovanja okolja. Nato pa sledi stanje odmaknjene sprostitve. Nekateri uporabniki lahko nanj reagirajo tudi negativno z anksioznostjo, depresivnimi občutji in s slabostjo. Pri prevelikem odmerku pride do prizadetosti dihalnega centra, blede polti, mišičnih krčev, kome, lahko tudi smrti. 

Halucinogeni

Med halucinogene prištevamo različne kemične spojine, kot so feniciklidin  (PCP), ketamin, psilocibin (gobice) LSD (sintetični) in meskalin. Pravimo jim tudi psihadelične ali psihomimetične učinkovine, saj poleg halucinacij povzročajo tudi izgubo stika z realnostjo in privzdignjeno zavest. Delujejo preko različnih receptorjev. LSD deluje preko serotoninskega sistema. Toleranca se razbije zelo hitro, že po 3 do 4 dneh ponavljajoče uporabe. Je tudi reverzibilna in ne povzroča specifične fiziološke odtegnitve in simptomatike. Odvisnost je predvsem psihološka. Učinki LSD nastopijo po 30 do 120 minutah in trajajo od 8 do 12 ur, in so v veliki meri odvisni od posameznikovega seta (človekovo notranje stanje, tj. razpoloženje, čustveno in miselno stanje) in settinga (stanje uporabnikovega zunanjega sveta, torej okolja in odnosov s prisotnimi ljudmi). Ločimo pozitivne, nevtralne in negativne učinke, ki so povzeti v spodnji tabeli.

Pozitivni učinki

Nevtralni učinki

Negativni učinki

  • Dvig razpoloženja, evforija, dobro počutje,
  • Vizualni efekti, intenzivnejša zaznava barv,
  • Povečana zaznava slušnih in taktilnih informacij,
  • Sinestezija (lahko okusiš glasbo ali slišiš barve),
  • Večja introspekcija, asociativno mišljenje in kreativnost,
  • Pri večjih dozah se lahko pojavi občutek enosti s stvarstvom in razpad ega,
  • Spiritualne izkušnje.
  • Begajoče misli in miselni krogi,
  • Razširjenje zenic; povečana občutljivost na svetlobo,
  • Zmanjšana zmožnost koncentracije,
  • Rahlo povečanje telesne temperature in srčnega utripa,
  • Spremenjena zaznava časa.
  • Občutek napetosti,
  • Anksioznost, nemir, zmedenost, paranoja,
  • Psihozi podobno stanje,
  • Nespečnost,
  • Slabost,
  • Vrtoglavica,
  • Vazokonstrikcija (zoženje žil).

Tabela 1: Učinki LSD

LSD naj bi po nekaterih študijah vplival na vzpostavitev komunikacijskih poti med deli možganov, ki navadno ne komunicirajo. V tem naj bi bil potencial zdravljenja nekaterih duševnih motenj z zakoreninjenimi vzorci mišljenja, kot so depresivna motnja, obsesivno kompulzivna motnja, odvisnosti.  

Pri dolgotrajni uporabi lahko pride do akutne in kronične psihotične epizode in podoživljanja. 

Kanabis

Kanabis je v našem prostoru najpogosteje uporabljena prepovedana droga. Aktivna snov je THC (delta-9-tetrahidroksikanabidol) oziroma njegov metabolit 11-hidroksi-delta-9-tetrahidroksikanabidol. Kanabis lahko pri genetsko predisponiranih sproži shizofrenijo, pri bolnikih z razvito psihozo pa lahko sproži ponoven izbruh. Sproži lahko tudi anksiozna stanja. Aktivna snov THC se veže na kanabinoidne receptorje, kar povzroči dvig koncentacije dopamina v mezolimbični poti. Akutni učinki ob uporabi kanabisa so evforija, dezinhibiranost, anksioznost, agitacija, paranoidnost, občutek časovne upočasnjenosti, okvarjena presoja in pozornost, podaljšan odzivni čas, depersonalizacija in derealizacija ob izredno visokih dozah, iluzije in halucinacije z ohranjeno orientacijo. Običajno so uporabniki bolj senzitivni za zunanje stimuluse, so bolj dojemljivi za nekatere podrobnosti, barve postanejo bolj bogate in barvite, čas teče počasneje. Dolgotrajna uporaba poveča tveganje za razvoj psihoze in vpliva na kognitivne funkcije. Vpliva tudi na upad storilnosti. Odtegnitvene težave so redke in niso jasno opisane. V literaturi opisujejo pojav anksioznosti, razdražljivosti, potenja, mialgije, tremorja iztegnjenih rok.

Težave s pregorelostjo in koncentracijo

MemoMax® je naravni prehranski dodatek, ki preprečuje izgorelost in izboljša koncentracijo ter spomin.

Znanstveniki so v sodelovanju z zdravniki razvili naravni prehranski dodatek MemoMax®, ki temelji na aktivnih učinkovinah naravnega izvora. Patentiran proces izdelave kapsul omogoča visok delež absorpcije aktivnih učinkovin, ki blagodejno vplivajo na naše počutje, spomin in koncentracijo.

MemoMax® je namenjen ljudem, ki:

✔ imajo učne težave,

 imajo težave s koncentracijo in budnostjo,

 se med učenjem počutijo utrujene in izčrpane,

 čutijo posledice demence,

 so izčrpani zaradi posledic stresa,

 imajo oslabljen krvni obtok.

MemoMax® - Nootropik, ki preprečuje izgorelost in izboljša koncentracijo

Kaj vsebuje MemoMax®?

MemoMax® temelji na edinstveni formuli petih standardiziranih zeliščnih izvlečkov v sinergiji s koencimom Q10, vitaminom C in skupino vitaminov B z 200% vrednostjo priporočenega dnevnega vnosa.

V prejšnji objavi na blogu lahko izveste več o debelosti, pandemiji 21. stoletja.

Avtor članka je Matej Žnidarič, dr. med.

Objavite komentar

Vsi komentarji na blogu so pred objavo preverjeni.
Najzdravnik je slovenska znamka, ki upravlja spletno trgovino s sodobnimi medicinskimi pripomočki. Z uporabo naše spletne strani se strinjate s pogoji poslovanja.
Uspešno ste se naročili!
Prišlo je do napake. Poskusite znova.
ico-collapse
0
Nedavno ogledano
ic-cross-line-top
Skrij
ic-expand
ic-cross-line-top