Zaščita pred škodljivimi vplivi sončenja
Sončenje predstavlja resno tveganje za nastanek različnih kožnih bolezni, pred katerimi se lahko ustrezno zaščitimo.
UV sevanje predstavlja obliko elektromagnetnega sevanja z valovno dolžino med 100 in 400 nm. To je naravna vrsta energije, ki nastaja tako v Soncu kot v umetnih virih, na primer v solarijih. Čeprav je UV svetloba nevidna, jo lahko zaznamo na svoji koži.
UV sevanje lahko razdelimo glede na valovne dolžine in sicer na UVA (315-400 nm), UVB (280-315 nm) in UVC (100-280 nm) sevanje. Vsaka podskupina UV sevanja lahko vpliva na različne celice, tkiva in molekule. Ozonska plast in Zemeljska atmosfera nas v veliki meri ščitita pred škodljivimi vplivi UV sevanja, saj absorbirata vso UVC, 90-95 % UVA in 5-10 % UVB sevanja. UV žarki prodirajo skozi kožo odvisno od njihove valovne dolžine. Daljši UVA žarki prodrejo globlje v kožo in tako vplivajo na epidermis in dermis, medtem ko so krajši UVB žarki skoraj popolnoma absorbirani v epidermisu. Posledice UVA so nastanek reaktivnih kisikovih spojin (ROS), ki poškodujejo DNA indirektno, medtem ko se UVB žarki direktno absorbirajo v DNA, kar vodi v nastanek mutacij in posledično kožnih rakov.
Izpostavljenost sončnemu UV sevanju
Sončnemu ultravijoličnemu (UV) sevanju, ki ga z našimi čutili ne zaznavamo, smo izpostavljeni že pri vsakodnevnih opravilih (hoja, rekreacija, druženje na prostem, poklicno delo ipd.). Na škodljivo izpostavljenost ne smemo pozabiti niti v zimskih mesecih, še posebej na smučanju in v hribih, saj moč sončnega UV sevanja z nadmorsko višino narašča, večja pa je tudi zaradi odboja UV žarkov od snega, leda in drugih trdnih površin (npr. skal).
Naravna zaščita kože ter škodljivi učinki UV sevanja na kožo
Prekomerno izpostavljanje UV sončnim žarkom lahko povzroči akutne (sončne opekline) in kronične škodljive učinke na kožo (pospešeno staranje kože, rak kože), poškoduje oči (siva mrena) in imunski sistem.
UV je potenten mutagen, ki se pojavi vsepovsod, kjer je dnevna svetloba. Zato so se razvila naravna obrambna sredstva kože, ki jo ščitijo pred škodljivimi učinki UV sevanja. Najpomembnejša zaščita je pigment melanin, ki nastaja v melanocitih in se nato nalaga v bazalnih keratinocitih v epidermisu. Melatonin znotraj keratocitov tako ščiti jedrno DNA pred mutagenimi učinki UV sevanja. Sončenje oz. izpostavljenost UV žarkom sproži produkcijo melanina kot odgovor na poškodbo, ki jo povzroči UV sevanje. V normalnih pogojih je poškodba DNA popravljena s pomočjo popravljalnih mehanizmov. V primeru prevelike, nepopravljive poškodbe, pa pride do celične smrti oz. apoptoze. Takrat govorimo o sončni opeklini.
Kožni rak v povezavi z UV sevanjem ter rizični faktorji
Kljub dokaj uspešni obrambi kože pred UV sevanjem so kožni raki najpogostejši med vsemi raki (kožni raki in melanomi predstavljajo 26,4 % vseh rakavih obolenj). V obdobju 2015-2019 je letna stopnja umrljivosti zaradi melanoma v Sloveniji znašala 5,9 na 100.000 prebivalcev (oz. 123 smrti letno). Edini trenutni znani preventivni ukrep za preprečevanje nastanka melanoma je zaščita in preprečevanje hudih opeklin, še posebej v otroštvu.
Zaščita pred soncem je obvezna pri osebah z rizičnimi faktorji pojava melanoma. Rizični faktorji vključujejo svetlo kožo, številna znamenja (še posebej atipične oblike), družinsko obremenjenost s pojavom melanoma itd. Zaščita pred soncem je pomembna tudi pri otrocih, saj se verjame da je sončna opeklina pri otrocih bolj karcinogena kot pri odraslem. Zaščita pred UV žarki je pomembna tudi pri posameznikih, ki imajo visok rizik za nastanek skvamozno celičnega ali bazalno celičnega karcinoma (še posebej, če so že v preteklosti imeli in situ ali invazivno obliko teh bolezni).
Fotosenzitivne bolezni
✔ Zaščita pred soncem je potrebna tudi pri tistih bolnikih, ki so občutljivi na svetlobo oz. fotosenzitivni. Fotodermatoza je kožna bolezen zaradi nenormalno povečane občutljivosti kože za svetlobo, ki jo povzroči izpostavljanje svetlobi in/ali sončni svetlobi. Poznamo več tipov fotosenzitivnosti:
✔ Polimorfna svetlobna erupcija (“alergija na sonce”) – prizadene 10-20 % ljudi vseh ras, najpogosteje v prvih treh dekadah življenja. Pri ženskah se ta tip fotodermatoze pojavlja od dva- do trikrat pogosteje kot pri moških. Na koži se nam lahko pojavijo različni tipi sprememb (rdeči plaki, lise, papule ali mehurčki), običajno pa se pojavi le en tip spremembe.
✔ Z zdravili povzročena fotosenzitivnost – značilno se pojavi kot boleči eritem že po nekaj minutah izpostavljenosti soncu in traja več ur. Zdravila, ki povzročajo fotosenzitivnost: nesteroidna protivnetna zdravila (ang. NSAID), tetraciklini (še posebej doksiciklin), fluorokinoloni, tiazidi, amiodaron in kinin.
✔ Kronični aktinični dermatitis – nastanek alergijskega ekcema na obrazu ali rokah. Pogostejši je pri starejši populaciji.
✔ Fotoalergijski kontaktni dermatitis – nastanek srbečega ekcematoznega izpuščaja, navadno povzročenega zaradi alergije na sončno kremo ali topikalnih NSAID in izpostavitve soncu.
✔ Aktinični prurigo in s soncem izzvana urtikarija – redke hude bolezni povzročene z UV žarki.
✔ Sistemski lupus eritematozus – sonce lahko proži poslabšanje lupusa.
Samozaščita pred soncem
✔ Sončnemu ultravijoličnemu (UV) sevanju smo izpostavljeni že pri vsakdanjih opravilih, aktivnostih in druženjih na prostem. Prekomerno izpostavljanje UV sončnim žarkom lahko povzroči akutne in kronične škodljive učinke na kožo, oči in imunski sistem.
Pojav škodljivih učinkov UV sevanja na naše telo lahko s pravilnim samozaščitnim ravnanjem zmanjšamo ali preprečimo in ostanemo zdravi:
✔ Omejitev izpostavljenosti soncu med 10. In 17. Uro.
✔ Izbira primernih oblačil in pokrival.
✔ Zaščita oči.
✔ Uporaba kemičnih varovalnih pripravkov za dodatno zaščito.
✔ Soncu se naj ne izpostavlja namerno.
✔ Solarijev se naj ne obiskuje.
✔ Dnevno spremljanje napovedi UV indeksa in temu prilagojena zaščita.
✔ Primerno nadomeščanje tekočin.
Kreme za sončenje
Kreme za sončenje so pomemben vidik zaščite pred soncem. Njihova učinkovitost pri zmanjševanju fotokarcinogeneze in fotostaranja je obsežno dokumentirana. Čeprav obstajajo pomisleki glede dolgoročne varnosti kreme za sončenje, so prednosti uporabe le-te veliko bolj prepričljive. Poleg tega nove tehnologije in ultravijolični filtri izboljšujejo estetiko in učinkovitost sodobnih izdelkov.
V Evropi imamo odobrenih 28 aktivnih sestavin sončnih krem. V osnovi jih delimo na organske in anorganske sestavine.
Lucovital® - Krema proti alergiji na sonce
Krema Lucovital® je klinično testiran medicinski pripomoček, namenjen zdravljenju alergije na sonce in kožnih mehurjev. Njena učinkovitost temelji na podpori imunskega sistema kože ter lajšanju simptomov alergijskih izpuščajev in draženja kože. S svojim zaščitnim faktorjem SPF 30 tudi preprečuje (ponavljajočo se) alergijo na sonce.
Krema Lucovital® je primerna za zdravljenje alergije in preobčutljivosti na sonce. Poleg tega je koristna pri preprečevanju fotodermatoz pri bolnikih, ki so nagnjeni k razvoju bolezni, kot so alergija na sonce ("polimorfna svetlobna erupcija"), solarna urtikarija, sistemski lupus eritematozus, aktinični prurigo in hidroa vacciniforme. Prav tako je učinkovita pri preprečevanju preobčutljivosti na sonce kot posledice zdravil.
Mehanizem delovanja kreme Lucovital® temelji na uporabi titanovega dioksida, ki ustvari pregrado, odbija, razprši in fizično blokira UV-sevanje. Krema vsebuje tudi aloe vero, ki tvori zaščitno pregrado na koži in jo ščiti pred mehanskim ter kemičnim draženjem. Lucovital® tako poleg zdravljenja kožnih težav nudi tudi zaščito pred poškodbami, ki jih povzročajo UV-žarki, ter spodbuja zdravljenje poškodovane kože zaradi prekomerne izpostavljenosti soncu.
Pri uporabi kreme Lucovital® je priporočljivo po sončenju nanesti tanek sloj kreme na prizadete dele kože. Zaščitni faktor SPF 30 omogoča tudi uporabo kreme za preprečevanje (ponavljajoče se) alergije na sonce. V tem primeru je priporočljivo kremo nanesti pol ure pred sončenjem in jo večkrat na dan ponovno nanesti (vsake 2 ali 3 ure), da zagotovite najboljšo možno zaščito.
Anorganska sredstva
Anorganske sestavine delujejo tako, da odbijajo ali razpršijo vidno, UV in infrardeče sevanje v širokem spektru. Glavni anorganski sredstvi, ki se danes uporabljajta, sta cinkov oksid in titanov dioksid, ki sta fotostabilna in zahtevata debel nanos, da dosežemo ustrezno refleksijo. Cinkov oksid nudi boljšo zaščito pred UVA, medtem ko titanov dioksid zagotavlja odlično zaščito pred UVB in ima bolj bel odtenek zaradi višjega lomnega količnika. Rdečkast odtenek železovega oksida, drugega fizikalnega blokatorja, je bližje naravni barvi kože in se pogosto doda kremam za sončenje, da prikrije motnost titanovega dioksida in cinkovega oksida.
Organska UVB sredstva
Organske sestavine za zaščito pred soncem, od katerih mnoge posebej filtrirajo UVB, delujejo tako, da absorbirajo UV svetlobo in jo pretvorijo v toplotno energijo. Nekatere izmed teh so PABA in njeni manj učinkoviti derivati , kot je padimate O, cinamati ter salicilati.
Organska UVA sredstva
Benzofenoni zagotavljajo široko spekter UVB in UVA zaščite, vendar pa so fotolabilni in njihova oksidacija lahko prekine antioksidantni sistem. Razvoj zato poteka tudi v smeri stabilizacije teh učinkovin.
Stranski učinki uporabe krem za sončenje
Čeprav lahko sredstva za zaščito pred soncem učinkovito zaščitijo pred fotokarcinogenezo in fotostaranjem, imajo lahko tudi škodljive učinke, vključno s kontaktno občutljivostjo, tveganjem za pomanjkanje vitamina D in estrogenim efektom določenih sestavin.
Priporočena uporaba kreme za sončenje
Priporoča se redna uporaba kreme za sončenje za preprečevanje kožnega raka. Pomembna je izbira kreme za zaščito pred soncem s širokim spektrom (UVB/UVA) pokritosti, priporočljiva pa je vsakodnevna uporaba izdelka SPF30. Sredstva za zaščito pred soncem je treba nanesti izdatno in enakomerno, 15 do 30 minut pred izpostavljenostjo. Da ostanejo učinkoviti, jih je treba pogosto ponovno nanašati, zlasti med potenjem ali plavanjem. Kreme za sončenje pa vseeno predstavljajo le en vidik fotozaščite - sprejemanje zaščitnega vedenja pred soncem je najboljši način za preprečevanje poškodb kože zaradi UV-žarkov.
Pozitivni učinki sončne svetlobe
Kljub vsemu omenjenemu, pa ima sončna svetloba tudi pozitivne učinke.
Sonce je morda najbolj znano po pospeševanju proizvodnje vitamina D, vendar obstaja veliko drugih poti, ki za svoje delujejo potrebujejo UV sevanje. Pravilna uporaba sončne kreme lahko moti delovanje teh poti.
Vitamin D - primarna fiziološka funkcija vitamina D je vzdrževanje ravni kalcija in fosforja v serumu v normalnem fiziološkem območju za podporo večini presnovnih funkcij, živčno-mišičnega prenosa in mineralizacije kosti. Brez zadostne količine vitamina D se kosti ne bodo pravilno oblikovale. Pri otrocih to povzroči rahitis, bolezen, za katero so značilni zaostanek v rasti in različne deformacije okostja, vključno z značilnimi upognjenimi nogami. V zadnjem času se vse bolj ceni vpliv vitamina D na zdravje kosti pri odraslih. Dokazana je povezava med koncentracijami 25-hidroksiholekalciferola v obtoku in povečano kostno-mineralno gostoto, zmanjšanjem padcev pri starejših (posledica okrepljenih mišic in okrepljenih kosti). Nizke ravni vitamina D bodo sprožile in poslabšale osteoporozo pri moških in ženskah ter povzročile bolečo kostno bolezen - osteomalacijo.
Neposredna imunska supresija - Izpostavljenost sevanju UVA in UVB ima lahko neposredne imunosupresivne učinke s povečano regulacijo citokinov (TNF-α in IL-10) in povečano aktivnostjo regulatornih celic T, ki odstranijo samoreaktivne celice T. Ti mehanizmi lahko pomagajo preprečiti avtoimunske bolezni.
Alfa melanocit stimulirajoči hormon (α-MSH) - po izpostavljenosti soncu melanociti in keratinociti v koži sproščajo α-MSH, ki je vpleten v imunološko toleranco in zatiranje kontaktne preobčutljivosti. α-MSH prav tako pomaga omejiti oksidativne poškodbe DNK, ki so posledica UV sevanja, in poveča popravljanje genov, s čimer zmanjša tveganje za melanom (Cancer Research 2005).
Peptid, povezan z genom za kalciton (CGRP) - nevropeptid, ki se sprošča kot odziv na izpostavljenost UVA in UVB, modulira številne citokine in je povezan z oslabljeno indukcijo imunosti in razvojem imunološke tolerance. Mastociti (posredujejo pri preobčutljivostnih reakcijah) imajo ključno vlogo pri imunski supresiji, ki jo posreduje CGRP (Photochemistry and Photobiology 2007). To bi lahko pomagalo razložiti učinkovitost sončne svetlobe pri zdravljenju kožnih bolezni, kot je luskavica.
Nevropeptidna substanca P - skupaj s CGRP se ta nevropeptid sprosti iz senzoričnih živčnih vlaken v koži po izpostavljenosti UV sevanju. Posledica tega je povečana proliferacija limfocitov in kemotaksa, lahko pa povzroči tudi lokalno imunsko supresijo.
Endorfini – UV sevanje poveča raven naravnih opiatov, imenovanih endorfini, v krvi. Melanociti v človeški koži izražajo popolnoma delujoč endorfinski receptorski sistem (Journal of Investigative Dermatology 2003). Kožni pigmentni sistem je pomemben element kože, ki se odziva na stres (Molecular and Cellular Endocrinology 2005).
Avtor prispevka je asist. Matej Žnidarič, dr. med.