Zakaj je spanje tako pomembno in kaj povzroča pomanjkanje spanja?

Spanje je normalno stanje zavesti in je elektrofiziološko definirano s specifičnimi možganskimi valovi.

Spanje obsega skoraj tretjino našega življenja. Pojavlja se pri vseh sesalcih, najbrž pa tudi pri vseh vretenčarjih. Ljudje nujno potrebujemo spanje, saj po rezultatih nekaterih raziskav lahko pomanjkanje spanja privede celo do smrtnega izida. Spanje ni samo rezultat znižane aktivnosti možganov. Za primer vzemimo REM spanje, ko so možgani tako aktivni, kot v budnem stanju. Spanje je zaporedje natančno nadzorovanih stanj možganov, katerih sekvence so proizvedene s skupinami jeder možganskih celic, ki se razširijo široko skozi možgane in hrbtenjačo. Razlog za tako visoko stopnjo možganske aktivnosti med REM spanjem, ki je značilna za sanjanje, in osnove obnovitvenega učinka spanja so teme, ki še niso popolnoma pojasnjene. Klinični pomen spanja je viden že iz prevalence motenj spanja (insomnia). Za primer vzemimo Ameriko: v vsakem letu pribl. 40 milijonov prebivalcev trpi za kroničnimi težavami spanja, ter še dodatnih 30 milijonov občasno doživlja probleme spanja, ki so dovolj močni da vplivajo na njihove vsakdanje aktivnosti.

Slika 1: Spanje celoti zavzema tretjino našega življenja.

Zakaj ljudje spimo?

Večino odraslih potrebuje 7-8h spanja, da se počutijo spočiti in osveženi med budnostjo, čeprav to število niha med posamezniki. Posledično je velik del našega življenja v skrivnostnem stanju. Novorojenčki zahtevajo dosti več spanja (17h na dan ali več) in najstniki potrebujejo okoli 9h spanja. S staranjem spimo ljudje ponoči manj trdno in krajši čas, četudi so naše potrebe po spanju skoraj enako velike kot v zgodnjem odraslem obdobju. Iz tega razloga starejši odrasli dostikrat nadoknadijo spanec z dremanjem čez dan. Če premalo spimo se ustvari spalni dolg, ki ga moramo poravnati v sledečih dneh. Med tem časom so presoja, reakcijski čas in ostale funkcije v določeni stopnji poslabšane in upočasnjene. Če ponovno vzamemo kot primer ZDA: izčrpanost povzroča več kot 100.000 nesreč na avtocestah vsako leto.

Spanje je varčevalno obnašanje, ki se pojavlja pri živalih vse od zimske mušice do človeka. Kljub temu pogostemu pojavljanju ni točno znano zakaj mi spimo. Žival je med spanjem zelo ranljiva zato mora biti evolucijske prednosti, ki odtehtajo to slabost. Z vidika varčevanja energije je ena vloga spanja da ponovno napolni nivo možganskega glikogena, ki pade med urami budnosti. Ponoči je na splošno hladneje zato bi moralo biti tudi več energije porabljene, da bi se ogreli. Telesna temperatura ima 24-urni cikel, minimum dosežemo ponoči in tako znižamo izgubo toplote. Metabolizem ki ga merimo s prevzemom kisika, se zmanjša med spanjem. Obstaja še en razlog, da ponoči spimo: človek in mnoge druge živali, ki spijo ponoči, so zelo odvisne od vizualnih informacij, s katerimi lahko najdejo hrano in se izognejo plenilcem.

Pri večini sesalcev je spanje dokazano nujno preživetje. Podgane, ki ne dobijo dovolj spanja, izgubijo na teži kljub povišanem vnosu hrane in so vedno manj zmožne regulirati telesno temperaturo, kadar njihova temperatura jedra naraste za nekaj stopinj. Pri njih se razvijejo okužbe, ki nakazujejo na slabše delovanje imunskega sistema. Podgane ki ne dobijo niti malo spanja umrejo v nekaj tednih. Pri ljudeh pomanjkanje spanja vodi v slabšanje spomina in kognitivnih sposobnosti. Če traja pomanjkanje spanja dalj časa pa se pojavijo tudi nihanja razpoloženja in pogosto halucinacije. Bolniki z genetsko boleznijo fatalna družinska nespečnost umrejo v nekaj letih od pojava te bolezni. Ta bolezen se pojavi v srednjih letih, za njo so značilne halucinacije, napadi, izguba motoričnega nadzora in nezmožnost stopiti v stanje globokega spanca. Najdaljše dokumentirano obdobje brez spanja pri človeku je 453 ur in 40 minut – rekord, ki je bil dosežen brez farmakološke stimulacije. Mlad mož je potem okreval po nekaj dneh, v katerih je spal več kot normalno, vendar je kasneje bil brez posledic.

Cirkadialni krog spanja in budnosti

Človeško spanje se pojavlja periodično vsak dan. Pojavljajo se vprašanja, kaj se zgodi, če se posamezniki odločijo, da iz svojega vsakdana odstranijo dejavnike, ki omogočajo da razlikujejo med dnevom in nočjo. Za ta namen so izbrane prostovoljce postavili v okolje kot je jama ali bunker, kjer ni zunanjih dejavnikov časa. Poskus je trajal 5-8 dni, v njem so se dogajale socialni kontakti, kosila v normalnem času in ostale stvari. V obdobju prilagajanja so osebki vstajali in odšli spat ob običajnem času in spali v normalnem dnevnem ciklu. Ko so odstranili še te vsakodnevne dejavnike so se subjekti vstali vsak dan kasneje in je cikel spanja in budnosti sčasoma narasel na pribl. 26 ur. Ko so se prostovoljci vrnili v normalno okolje, se je kmalu spet pojavil 24h cikel. Iz tega lahko sklepamo, da imamo ljudje neke vrste notranjo uro, ki deluje tudi kadar ni zunanjih informacij o času dneva; v teh pogojih pa je ta ura prosto-delujoča.

Cirkadialne ure vzdržujejo normalna obdobja spanja in budnosti in nadzorujejo dnevne ritme v odvisnosti od spremljajočih količin dnevne svetlobe in teme v različnih letnih časih in v različnih krajih na planetu. Da bi sinhronizirali psihološki proces z dnevno nočnim ritmom, morajo biološke ure zaznati zmanjšanje stopnje svetlobe ko se bliža noč. Receptorji, ki zaznajo te spremembe svetlobe so v zunanji jedrni plasti retine. Vendar tega ne zaznajo paličnice ali čepnice. Te posebne celice se hiperpolarizirajo, kadar jih aktivira svetloba in vsebujejo fotopigment imenovan melanopsin; v svetlobi so depolarizirane. Delovanje teh fotoreceptorjev naj bi določalo biološko uro.

24 – urni ciklus nadzoruje kombinacija dveh notranjih vplivov: homeostaze spanja in cirkadialnih ritmov.Homeostaza je proces, s katerim telo vzdržuje »ravnovesno stanje« notranjih pogojev, kot so krvni pritisk, telesna temperatura, kislinsko bazično ravnovesje in drugih fizioloških procesov. Količina spanja je vsako noč pod homeostatičnim nadzorom. V trenutku, ko se zbudimo, se začne večati homeostatična potreba po spanju, ki doseže svoj vrh pozno zvečer, ko zaspi večina posameznikov. Čeprav nevrološki procesi tega homeostatičnega procesa spanja še niso povsem znani, podatki kažejo, da bi eden od dejavnikov utegnil biti adenozin. To je kemična snov, ki povzroča spanje. Dokler smo budni, raven adenozina v krvi narašča, kar povzroča naraščajočo potrebo po spanju, ki se ji vedno težje upiramo in zaspimo. Obratno se med spanjem raven adenozina niža in potreba po spanju se zmanjšuje, dokler se ne zbudimo. Določene droge, kot je kofein, delujejo tako, da onesposobijo adenozinske receptorje, s čimer zmotijo ta proces. Zato pitje kave zvečer ni priporočljivo.

Pomanjkanje spanja nam povzroči nabiranje spalnega dolga, ki ga je enkrat treba poplačati. Če prebedimo noč, bo naše telo zahtevalo, bodisi da nadomestimo vsako uro izgubljenega spanja, tako da med kasnejšimi ciklusi zadremamo ali spimo dlje, bodisi da se soočimo s posledicami. Že izguba ene ure spanja, ki se nabira več dni, lahko močno negativno vpliva na ustvarjalnost, mišljenje in razpoloženje preko dneva.

Cirkadialni ritmi se nanašajo na ciklične spremembe, ki se ponavljajo na približno 24 ur. To so nihanje telesne temperature, ravni hormonov, menjave spanja in budnosti. Spanje uravnava možganska biološka »ura«, ki predstavlja notranji faktor. 24 – urni fiziološki in vedenjski ritmi so časovno usklajeni z zunanjim okoljem in družbenimi procesi.

Homeostatični sistem nas torej v celotnem obdobju budnosti dela čedalje bolj zaspane ne glede na to ali je noč ali dan, cirkadialni sistem pa nas ohranja budne dokler je svetlo. K spanju nas spodbuja, ko se stemni. Zaradi zapletenosti tega součinkovanja na splošno velja, da je spanje najbolj kakovostno in si najbolj odpočijemo, če urnik spanja redno časovno usklajujemo z notranjimi cirkadialnimi ritmi in zunanjim ciklusom svetlobe in teme. Potrudimo se zvečer iti v posteljo in se zbuditi zjutraj vsak dan približno ob istem času. Cirkadialni sistem se še posebej težko prilagaja večjim odstopanjem v urniku spanja in budnosti. Primer je potovanje z letalom v kratkem času čez več časovnih pasov ali delo v nočni izmeni.

Melatonin je naravni hormon, ki pri ljudeh in živalih predstavlja ključ spanja ter ciklusa spanja in budnosti. Imenujemo ga »hormon teme«. V telesu nastaja v epifizi v možganih, ko se znoči. Ko očesna mrežnica zazna pojemanje svetlobe, začne raven melatonina postopoma naraščati in v običajnih okoliščinah doseže svoj vrh sredi noči. Zjutraj, ko se plazemska raven melatonina zmanjša, se spanje konča in začne budnost. Melatonin ni pomirjevalo, a v temi oziroma ponoči sproži prirojeno nočno vedenje. Pri nočnih živalih, na primer, melatonin spodbuja budnost; pri človeku med pripravo na spanje melatonin povzroči izgubo toplote, zmanjša vzdražnost in ustrezno možgansko dejavnost ter upočasni nastajanje kortizola, ki zvišuje krvni pritisk in raven krvnega sladkorja. Raziskave so pokazale, da povzroči melatonin po dnevnem vnosu podobno utrujenost in dremavost, kot ju običajno občutimo, ko se pripravljamo na spanje.

Raziskave v zadnjih letih so v precejšnji meri pojasnile, kako celice merijo svoj čas. Pri vinski mušici so uspeli skoraj popolnoma razvozlati sistem merjenja dolžine dneva, zelo podoben mehanizem pa verjetno obstaja tudi pri ljudeh in drugih sesalcih, saj vemo, da tudi pri njih na notranje uravnavanje cirkadialnega ritma vplivajo isti geni kot pri vinski mušici. Za merjenje dolžine dneva pri vinski mušici se je razvil zelo preprost sistem, v katerega so vključeni štirje geni oziroma njihovi produkti – beljakovine. Ti štirje geni so PER (Period), TIM (Timeless), CLK (Clock) in CYC (Cycling). Nastajanje beljakovin PER in TIM v celicah spodbujata beljakovini CLK in CYC, ki sta najaktivnejši v začetku noči. Če sta ti dve beljakovini aktivni, nastanejo nove in nove molekule PER in TIM in njihova povečana količina celicam pove, da je nastopila noč. Ponoči tako nastaja vedno več molekul PER in TIM, ko pa koncentracija doseže neko kritično maso, pričneta beljakovini združeni vstopati nazaj v jedro celice. V jedru se povežeta z beljakovinami CLK in CYC in s tem zavreta nastajanje novih molekul PER in TIM, se pravi da zaustavita lastno nastajanje. Beljakovini PER in TIM se v celicah nato počasi razgrajujeta in zmanjševanje njune koncentracije celicam pove, da se noč končuje in da je nastopil dan. Podnevi se vedno več molekul PRI in TIM razgradi, tako da jih je proti koncu dneva oz. po približno 12 urah premalo, da bi lahko še naprej zavirale delovanje CLK in CYC. CLK in CYC lahko tako ponovno pričneta spodbujati nastajanje novih molekul PER in TIM, njuna koncentracija v celicah prične znova naraščati in celica ve, da je ponovno nastopila noč.

Ker pa se dolžina dneva z letnimi časi spreminja, ima vinska mušica še dodaten sistem, ki stalno usklajuje notranjo uro z okoljem, se pravi svetlobo oziroma temo. Beljakovina TIM je zelo občutljiva za svetlobo in na njej prične razpadati. Tako se začne količina kompleksa PER – TIM zmanjševati, tudi če ni poteklo 12 ur, in celice tudi poleti, ko je noč krajša od 12 ur, vedo kdaj nastopi dan.

Opisani procesi ves čas potekajo v celicah suprakiazmatičnega jedra, ki daje nato sporočila o tem, ali je dan ali noč, predaja naprej drugim tkivom in organom. Sicer imajo tudi številne druge celice v sesalskem organizmu, tako v možganih kot drugje po telesu, svoje notranje ure, ki delujejo na podoben način. Vendar pa za razliko od celic iz suprakiazmatičnega jedra te druge celice ne ohranijo svojih dnevno nočnih ritmov, če jih odstranimo iz telesa in gojimo v laboratoriju, kar kaže na to, da je suprakiazmatično jedro resnično osrednja ura v organizmu, ki nadzira merjenje časa v vseh drugih celicah našega telesa.

Suprakiazmatično jedro je povezano z različnimi deli možganov, najmočneje pa z različnimi deli hipotalamusa, dela možganov, ki v veliki meri nadzira delovanje telesa sesalca. Suprakiazmatično jedro tako prek povezav v hipotalamusu nadzira dnevno-nočna nihanja v izločanju številnih hormonov, ureja spanje, apetit, nihanja v telesni temperaturi; povezave v področje talamusa in sprednjega dela možganov pa najveretneje urejajo delovanje spomina in fizično aktivnost, kar se izraža z utrujenostjo ob koncu dneva.

Zelo pomembne so tudi povezave iz suprakiazmatičnega jedra do žleze epifize, ki je skrita globoko v sredini možganov. Ta majhna žleza ima eno samo nalogo, in sicer izloča hormon melatonin. Melatonin se v epifizi proizvaja in izloča v temnem delu dneva. Ko se stemni, se aktivirajo encimi, ki spremenijo aminokislino triptofan v melatonin, in ta se prične izločati iz epifize. Ko pa se zdani ali če človeka ali žival izpostavimo močni svetlobi, se proizvodnja in izločanje melatonina ustavita. Tudi proizvodnjo melatonina ureja suprakiazmatično jedro, zato poškodba tega jedra povzroči moteno izločanje melatonina. Melatonin po krvi potuje v vse dele telesa in vsem organom sporoča dolžino dneva oziroma noči in na ta način, kateri letni čas je.

Motnje v delovanju notranje ure imajo za telo neprijetne posledice, ki se ob dolgotrajnem delovanju lahko pokažejo tudi na našem zdravju. Delovanja celičnih ur še ne razumemo povsem, kljub temu da smo v zadnjih letih o njih spoznali veliko novega. Vemo, da notranja ura skrbi za obdobja spanja in budnosti poleg vpliva na obnašanje v različnih dnevnih obdobjih pa ima tudi močan vpliv neposredno na naše živalsko telo. Pri ljudeh se tako v skladu z ritmom notranje ure spreminja presnova, telesna temperatura in aktivnost možganov.

Faze spanja

Spanje ni počivanje možganov, temveč aktiven proces. Sestavljeno je iz dveh obdobij, ki se izmenjujeta in odražata z različno stopnjo delovanja možganskih živčnih celic. To sta ne-REM spanje (non-rapid eye movement), spanje s počasnim gibanjem očesnih zrkel in REM spanje (rapid eye movement), spanje s hitrim gibanjem očesnih zrkel. Znotraj ne-REM faze si sledijo štiri obdobja spanja: dremež, lahno, globoko in najgloblje spanje.

Slika 2: Faze spanja

Spanje REM imenujemo tudi aktivni spanec ali paradoksno spanje. Pri povprečnem 7- do 8-urnem nočnem spanju se obdobji do petkrat izmenjata. Intervali spanja ne-REM so proti jutru vse krajši, intervali spanja REM pa vse daljši. Globok spanec nastopi približno pol ure potem, ko se telo umiri in zaspimo. To obdobje traja približno 40 minut. Sledi spanje REM, v katerem sanjamo in se nam oči premikajo s hitrostjo od 1 do 5 Hz. Aktivnost možganov je pri spanju REM enaka aktivnosti v budnosti, vendar telesno mišičje v tej fazi izgubi napetost, da se med intenzivnimi sanjami ne bi poškodovali. Poleg vitalnih organov, kot so pljuča in srce, so edine mišice, ki med spanjem niso paralizirane, očesne mišice. Spanje REM je ključnega pomena za učenje in dobro počutje

Spanje običajno gledamo na čas, ko smo »ugasnjeni«, čeprav je to v resnici dejaven fiziološki proces. Presnova se med spanjem sicer na splošno upočasni, vendar vsi glavni organi in nadzorni sistemi še vedno delujejo. Spremembe možganske aktivnosti, do katerih prihaja med spanjem, merimo z encefalografom (EEG).

NE- REM spanje:

Za spanje ne-REM je značilno zmanjšanje fizioloških aktivnosti. Ko se spanje poglablja, se možganski valovi upočasnijo in imajo vedno večjo amplitudo. Upočasnita se tudi dihanje in srčni utrip, krvni pritisk se zniža.

Faza ne-REM obsega štiri faze:

1. faza je čas dremavosti oziroma prehoda iz budnosti v spanje. Možganski valovi in mišična dejavnost se začnejo med to stopnjo upočasnjevati. V tej fazi lahko ljudje občutijo nenadne mišične zgibe, nenadzorovan gib roke ali noge, ki sledi občutku padanja.

2. faza je obdobje rahlega spanca, med katerim se očesno gibanje ustavi. Možganski valovi se upočasnijo, prihaja pa do občasnih izbruhov hitrega valovanja imenovanih spalni vrtinci, ki se jim pridružijo spontana obdobja izmeničnega napenjanja in sproščanja mišic. Srčni utrip se upočasni in telesna temperatura se zniža

- značilnost 3. in 4. faze, ki ju skupaj imenujemo valovito spanje, so počasni možganski valovi. Krvni pritisk pade, dihanje se upočasni in telesna temperatura se spusti še niže, telo je negibno. Spanje je globlje, očesnega gibanja ni, mišična dejavnost je zmanjšana, čeprav je mišična sposobnost delovanja ohranjena. Fazi 20%-25% celotnega ciklusa spanja predstavlja globok spanec. Sta homeostatično naravnani, njun primanjkljaj se nadoknadi na račun 1. in 2. faze.

Med fazo s počasnimi valovi se je izredno težko prebuditi. Ljudje, ki jih zbudimo med to fazo spanja, so lahko še nekaj naslednjih minut omotični ali zmedeni. Pri otrocih prihaja do močenja postelje, nočne groze ali hoje v spanju prav med to fazo spanja.

REM spanje

Spanje REM predstavlja 5. fazo. Je aktivno obdobje spanja, ki ga označuje intenzivna možganska aktivnost. Možganski valovi so hitri, neusklajeni in so podobni tistim v budnem stanju. Dihanje postane hitrejše, nepravilno in plitko. Oči se hitro premikajo v različne smeri, mišice okončin so začasno ohromljene. Srčni utrip, krvni pritisk naraste, prihaja do erekcij. To je tudi obdobje, v katerem največ sanjamo. Pri odraslem človeku traja ta faza 20 – 25%. Čez noč se dolžina posameznih REM faz podaljšuje na račun ostalih faz; traja od 5 min. do 30 min. Dojenčki polovico prespijo v REM fazi, nedonošenčki pa celo do 80%. Če zbudimo človeka v tej fazi, bo ob ponovnem uspavanju ta zdrsnil nazaj v REM fazo. Strokovnjaki sklepajo, da sta fazi globokega spanja in REM faza ključnega pomena za ves proces spanja in njegove funkcije.

Povezava med REM spanjem in sanjami

Sanje so namišljeno doživetje zvokov, slik ali drugih občutkov med spanjem. Zgodijo se v zadnji, peti fazi spanja, REM (»Rapid Eye Movement« oz. spanje s hitrim premikanjem oči) fazi. V tej fazi spanja je dejavnost možganov zelo visoka. Sanjamo v drugih fazah spanja, a so te iz REM faze najbolj žive in si jih najlaže zapomnimo. Sanje se pojavljajo pri ljudeh, večini sesalcev in pri nekaterih vrstah ptičev. Posameznik po navadi ne more izvajati kontrole nad sanjami. Izjema tukaj je lucidno sanjanje, v katerih posameznik spozna da sanja in lahko do neke mere kontrolira sanjsko okolje. Posamezniki lahko občutijo močne občutke med sanjanjem.

Med spanjem sanjamo vsi sesalci in smo t.i. dejavni opazovalci slik. Naše sanje so lahko mentalne narave, ponavljajoče, moreče, telepatske, spomin na resnično dejavnost in podobno – s svojo »močjo« lahko zelo vplivajo na človekovo duševno stanje, čeprav se tega večina ne zaveda. Čemu pa pravzaprav služijo, je v tem trenutku še popolnoma odprto vprašanje.

Vsi ljudje oz. kar vsi sesalci sanjajo. Čas spanja, ki ga zapolnjujejo sanje, je pri človeku opredeljen na 90 do 120 minut na noč, pri živalih pa se spreminja glede na njihovo velikost (npr. miš sanja okoli 10 min, maček 24, slon 120). V sanjah smo dejavni opazovalci slik. Čeprav od rojstva slepi ljudje v sanjah ne vidijo, pa med spanjem vseeno živijo v fantazijskem svetu, tako kot vsi drugi.

Razlagalce sanj so cenili že od pamtiveka. Tako je tudi faraon ves zaskrbljen Jožefu pripovedoval o svojih sanjah. Sanjal naj bi sedem debelih in sedem suhih krav. Jožef mu je iz tega napovedal prihodnost in se tako zapisal v večnost. Na začetku 20. stoletja je zanimanje za sanje naraslo, najverjetneje zaradi del Sigmunda Freuda in Carla Gustava Junga, ki sta upala, da bi lahko na osnovi razumevanja sanjskih simbolov znala pomagati ljudem z duševnimi težavami. Vendar se njuni upi niso uresničili; sodobni psihiatri pri razumevanju težav svojih pacientov namreč izhajajo iz resničnosti občutkov v budnem stanju, odnosov in vedenja. Zanimanje za sanje se je v 50. letih 20. stoletja ponovno povečalo, predvsem zaradi novejših raziskav o spanju. Dve vrsti spanja, ki jih vsi doživljamo, se vsako noč izmenjata štirikrat ali petkrat. REM predstavlja okoli 20% vsega prespanega časa. Če človeka zbudimo med to fazo, nam bo najverjetneje opisal svoje sanje.

Nevrofiziologija spanja:

Med REM fazo so holinergične živčne celice, talamus in korteks v stanju, ki je podobno budnosti, vendar možgani ne reagirajo na zunanje dražljaje. Razlika med REM fazo in budnostjo je v aktivnosti treh skupin monoaminskih celic: živčnih celic možganskega debla v locus cereolus (nevrotransmiter norepinefrin), dorzalnih in medialnih raphe celic (serotonin) ter tuberomamilarnih celic v hipotalamusu (histamin). Ti monoamidni nevroni se vzdražijo najhitreje med budnostjo, vendar se upočasnijo med fazo počasnih možganskih valov in ustavijo v REM fazi.

Na celice možganskega debla, ki kontrolirajo budnost, vplivata dve skupini živčnih celic v hipotalamusu. Ena skupina celic vsebuje inhibitorna nevrotransmiterja galein in GABA. Ko se nevroni vzdražijo, se aktivnost centra za budnost zmanjša in tako postanemo zaspani. Poškodbe teh celic povzroči nespečnost.

Druga skupina živčnih celic vsebuje neurotransmiter orexin, ki pošilja ekscitatorni signal centru za budnost, predvsem monoaminskim nevronom. Hkrati preprečuje nenormalne prehode v REM fazo. Ljudje, ki trpijo za narkolepsijo, imajo znižan nivo tega nevrotransmiterja.

Nespečnost

Nespečnost ni bolezen, ampak simptom različnih bolezenskih stanj. Je najbolj pogosta motnja spanja. Gre za subjektivni občutek slabega spanja. Popolna nespečnost je izjemno redka. Velikokrat gre za »psevdonespečnost« ali lažno nespečnost.

Za nespečnost so značilne težave ob uspavanju, prebujanje med spanjem in rahel neosvežujoč spanec. Najpogostejša je psihofiziološka ali pogojena nespečnost, ki jo sproži določen (negativen) dogodek – izguba službe, bolezen ali smrt bližnjega. Zaskrbljenost v zvezi s spanjem nespečnost še poslabša, nastane začaran krog, bolj kot želimo zaspati, bolj postanemo vznemirjeni in težje zaspimo. Pogosto se razvije kronična oblika nespečnosti, ta je pridobljena ali sekundarna nespečnost.

Druga vrsta nespečnosti je primarna ali idiopatska nespečnost, ki je prirojena. Nastane zaradi nepravilnega delovanja možganskih središč za spanje in budnost. Pojavi se v otroštvu in traja vse življenje. Ljudje s tako motnjo si lahko pomagajo z različnimi tehnikami za globlji spanec (meditacija, joga), vseeno pa morajo uživati zdravila. Je zelo redka, traja vse življenje in ostaja nespremenjena.

Tretja vrsta nespečnosti je napačno dojemanje spanja. Elektroencefalogram sicer kaže, da oseba spi, čeprav ta trdi, da je bila v tem času budna. Govorimo o psevdonespečnosti. Takšni bolniki se zjutraj spominjajo le obdobij budnosti, samega spanja pa ne.

Motnje dihanja med spanjem

Gre za obstrukcijo v zgornjih dihalnih poteh, zaradi česar je omejen pretok zraka v pljuča. Pojavijo se pavze v dihanju, ki jih imenujemo apneje. Je pogostejša pri moških in pri ženskah v menopavzi. Trajanje takšnih pavz je povprečno 10 sekund do 20 sekund, lahko pa so tudi daljše od minute. Posledica je »neosvežujoče« spanje, jutranji glavoboli in razdražljivost, utrujenost ter čezmerna dnevna zaspanost. Dolgoročne posledice delujejo na krvožilni sistem, bolniki poročajo tudi da morajo ponoči pogosto na vodo. Največkrat se sprva pojavi samo smrčanje, kasneje pa ponavadi partner opisuje pavze dihanja.

Hipersomnija

Je prekomerna dnevna zaspanost. Pri tej vrsti motnje človek občuti nezadržno potrebo po spanju kljub normalnemu nočnemu spanju. Preko dneva je prekomerno utrujen in ima slabo koncentracijo. Najpogostejši centralni hipersomniji sta: narkolepsija s katapleksijo (neobvladljiva dnevna zaspanost, prebujanje ponoči, nenadna nezmožnost gibanja ali govorjenja) in idiopatska hipersomnija (pojavi se iz neznanega vzroka).

Sprva bolniki zaspijo ob branju časopisa, gledanju televizije, kot sopotniki v različnih prevoznih sredstvih, kasneje pa kot vozniki osebnih avtomobilov lahko tudi za volanom, s čimer lahko povzročijo hude prometne nesreče. Pomembno je zavedanje, da pretirana zaspanost ni normalna. Takšni ljudje potrebujejo usmerjeno zdravljenje.

Motnje cirkadialnega ritma

Motnje cirkadialnega ritma so motnje glede na 24-urni cikel izmenjave stanja budnosti in spanja. Poznamo motnje prehitevanja in zaostajanja cirkadialnega ritma ter ne 24-urni cikel spanja. Lahko jih povzročajo tudi spremembe iz okolja (čezoceanski leti, delo v izmenah, …) Ne potrebujemo posebnega zdravljenja.

Parasomnije

So motnje, ko se dogajajo neželeni dogodki. Pojavljajo se med spanjem kot hude nočne more ali nočni strah, kot obdobja budnosti med spanjem, so lahko hoja ali govor v snu. Nočne more se pojavijo v REM fazi, nočni strah pa se pojavi v fazi globokega spanca in se izraža s predirljivimi kriki, ki jih spremljajo pospešeno bitje srca in znojenje. Bolezen je posledica psihičnih težav, travm iz otroštva ali jemanja nekaterih zdravil.

Motnje gibanja med spanjem

Pogosti motorični motnji spanja v starosti sta sindrom nemirnih nog in periodični gibi udov. Bolniki s sindromom nemirnih nog zvečer le s težavo zaspijo, saj imajo ves čas občutek »nemira« v nogah, nikakor se ne morejo umiriti in zaspati. Podobno se jim dogaja tudi podnevi ob mirnih situacijah (gledanju televizije, ob vožnji). Periodični gibi udov v spanju pa predstavljajo počasno gibanje stopal, ki se lahko nadaljuje v skrčenje kolen. Občasno se ti gibi pojavljajo tudi v mišicah ramenskega obroča. Gibi so vedno počasni, nikoli sunkoviti. Zaradi kontinuiranega gibanja preko cele noči so ti bolniki zjutraj utrujeni, zaradi pogosto prekinjenega nočnega spanja pa se lahko pojavi tudi dnevna zaspanost.

Fizični vzroki za motnje spanja:

Prekomerno znojenje, bolečine, srbenje, inkontinenca blata ali urina, prisila lega npr. po operaciji, težave z dihanjem, nekatera zdravila, poživila (kava, pravi čaj, tobak), prezgodnji odhod na spanje…

Psihični vzroki za motnje spanja:

Zaskrbljenost, strah (pred bolečino, izgubo partnerja, smrtjo), vznemirjenost, tuje okolje, izguba partnerja, depresija, duševne bolezni (demenca).

Zdravljenje:

Eno najučinkovitejših zdravil so benzodiazepini, ki se vežejo na receptorje možganskega neurotransmiterja GABA in tako zmanjšujejo aktivnost možganov, kar povzroči zaspanost. Čeprav so varni in učinkoviti, imajo kar nekaj stranskih učinkov, kot je na primer motnje gibanja in težave s spominom. Možne so tudi zlorabe in razvoj odvisnosti.

Raziskave so pokazale, da obstaja nekaj možganskih snovi, ki pomagajo kontrolirati vzorce spanja in bi lahko predstavljale vezavno mesto za nova zdravila. Potencialni receptorji bi lahko bili hormon melatonin; možganski peptid, poznan kot hipokrein oz. orexin in adenozin. Ti receptorji ležijo globlje v možganih in so tako bližje centrom, ki uravnavajo cikluse spanja. Zato naj bi taka zdravila omogočala bolj naraven spanec in hkrati imela manj stranskih učinkov.

Negativni vplivi na spanje

Ker budnost in spanje uravnavajo različni podsistemi živčnega in hormonskega sistema, lahko hrana, zdravila in razni dražljaji iz okolja, ki vplivajo na te podsisteme, vplivajo tudi na spanje.

Alkohol lahko pomaga zaspati, vendar tudi zmanjšuje količino globokega in REM spanca.

Antidepresivi krajšajo REM fazo.

Uspavala, ki so trenutno v uporabi, ne omogočajo kvalitetnega spanca, saj podobno kot antidepresivi motijo REM fazo. Z novim zdravilom, Orexin-RA-1, ki je trenutno še v fazi testiranja, naj bi bila ta pomanjkljivost odpravljena.

Cigarete oziroma nikotin lahko zmanjšujejo količino globokega in REM spanca. Hudi kadilci se lahko zbujajo tudi zaradi padca količine nikotina v telesu.

Stimulansi (npr. kofein) stimulirajo določene predele možganov in tako otežujejo prehod v spanje in globlje faze spanja.

Prepoln želodec ali lakota otežujeta prehod v globlje faze spanja, včasih tudi v samo spanje.

Zaradi zmanjšane sposobnosti uravnavanja telesne temperature v REM fazi lahko previsoka ali prenizka temperatura okolja onemogoča normalno spanje oziroma moti REM fazo.

V prejšnji objavi na blogu lahko izveste več o uporabi trombocitne plazme (PRP) v terapevtske namene za izbrana dermatološka obolenja.

Avtor članka je Matej Žnidarič, dr. med.