Radiacijske poškodbe, kemijske in biološke poškodbe

Skozi zgodovino se je človeštvo razvijalo. Daleč smo prišli od kar smo izumili kolo in moderna znanost nam podaljšuje življenjsko dobo ter lajša vsakdan. Ampak ni vse tako rožnato. Obstajajo izumi, ki so lahko prav tako pogubni kolikor so koristni.

Biološko vojskovanje je skoraj toliko staro kot človeštvo, par deset tisočletji gor ali dol. Človek je hitro ugotovil, da če nekaj lahko ubije njega lahko to ubije tudi njegovega sovražnika. Z metodo opazovanja je ugotovil kaj in kako ter svoje znanje uporabil za namene napada in varovanja lastnega ozemlja. 

22. april 1915, bližina mesta Ypres, Belgija: Iz nemške strani fronte se dviga rumeno zeleni oblak. Oblak kmalu doseže francoske vojake, ki prvo zaznajo vonj po gorčici, kmalu dihanje postane naporno, kašelj, slepota, komaj še pridejo do zraka. Tisti, ki jim je uspelo pobegniti, bojo mogoče okrevali. Drugi so obleži mrtvi v jarkih. Nobeden ni bil pripravljen. Takšna so pričevanja vojakov iz bojišč prve svetovne vojne. Kjer se je začela množična uporaba vojnih strupov in razmah kemijskega orožja. 

Letos, 95 let po podpisu prve Ženevske konvencije in prepovedi uporabe bojnih strupov, obeležujemo ¾ stoletja od prve uporabe atomskega orožja, ki je opustošilo japonski mesti Hirošimo in Nagasaki, ter tako začelo novo poglavje vojskovanja. Akutno smrtonosnega, z dolgoročnimi posledicami. Sledi obdobje »hladne vojne« kjer vzhodni in zahodni blok tekmujeta v napredku. Posledica je izgradnja jedrskih elektrarn, novega načina pridobivanja varne, »čiste«, skoraj neskončne energije. Veriga dogodkov, ki pripelje do ene največjih jedrskih nesreč v zgodovini človeštva. 34 let je minilo od eksplozije Černobilskega reaktorja. Nesreče, ki je uradno stala 100 ljudi njihovega življenja. Predvideva pa se, da je za posledicami, po celem svetu umrlo med 30 000 in 60 000 ljudi. V želji po napredku, je država zamolčala pomembne podatke. Černobilski reaktor pa sedaj počiva v betonskem sarkofagu in služi kot turistična atrakcija za pogumneže ter temačen spomenik, da kljub vsem moderni tehnologiji nikoli ne moremo predvideti vsega, in da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

jedrski reaktor chernobyl
Slika 1: Jedrski reaktor Chernobyl

Radiacijske poškodbe

Večina osnovnih gradnikov materije - atomov je stabilnih (njihovo atomsko število se ne spreminja), nekateri pa so nestabilni in razpadajo, zato jih imenujemo nestabilni ali radioaktivni atomi. V nestabilnih atomih je presežek notranje energije, zaradi česar jedro spontano razpade. Ko radioizotopi razpadajo, se presežek notranje energije sprošča v obliki gama žarkov in hitrogibajočih se alfa in beta delcev, pri čemer nastane nov element. Izid procesa je torej prehod atoma iz nestabilnega, radioaktivnega v stabilno, nereaktivno stanje. Mejo med stabilnim in nestabilnim atomom predstavlja atomsko število 83 - svinec. Vsi atomi, ki imajo atomsko število večje kot svinec, so nestabilni.

Poznamo še drug izvor jedrske radioaktivnosti, ki je prehod ene oblike radioizotopa v drugo, pri čemer se sproščajo gama žarki, vendar ne nastane nov element.

Ionizirajoča radiacija se pojavlja v dveh oblikah: v obliki visokofrekvenčnih in visokoenergijskih žarkov ter delcev. Ime je dobila zaradi povzročanja pojava ionizacije, t.j., v materialih, skozi katere prehaja, povzroča nastanek ionov.

radiacijske poškodbe
Slika 2: Znak za radioaktivnost

Poznamo različne vrste sevanja:

Gama in X - žarki

Podobno kot vidna svetloba so del elektromagnetnega valovanja - fotoni, le da imajo večjo energijo kot fotoni vidne svetlobe. Razlika med gamma in X - žarki je v tem, da X - žarki niso posledica radioaktivnega razpada jedra, pač pa nastanejo pri obsevanju atomov z visokoenergijskimi delci. Za razliko od svetlobe imajo oboji veliko prodorno moč (lahko prodrejo skozi človeško telo). Oviro za te žarke predstavlja tanka plast betona, svinca ali vode. 

Alfa delci

So helijeva jedra, torej dva protona in dva nevtrona ( brez elektronov ), zato nosijo pozitivni električni naboj. Oddajajo naravni radioaktivni elementi, kot sta uran in radij, oddajajo pa jih tudi v pospeševalnikih " narejeni " elementi. Zaradi svoje velikosti se hitro združijo s snovjo in temu primerno hitro izgubijo energijo, zato je njihova prodorna moč majhna in jih zaustavi že prva plast kože ali pa list papirja.

Če pa pridejo z dihanjem ali s prehrano v telo, lahko alfa delci prav zaradi hitrega oddajanja energije povzročijo na biološkem materialu večjo škodo kot ostale vrste radiacije.

Beta delci

So hitro gibajoči se elektroni, izstreljeni iz elektronskega oblaka atoma. So veliko manjši in lažji kot alfa delci in lahko prodrejo kak centimeter ali dva globoko v človeško telo ali vodo. Ustavi jih nekaj milimetrov debela plast aluminija.

Kozmična radiacija

Sestavljena je iz cele vrste visokoenergijskih delcev, vključno s protoni, s katerimi vesolje " bombardira " Zemljo. Njihov vpliv je dosti večji v višjih sferah kot pa pri tleh, kjer je zemljina atmosfera najgostejša in nudi največjo zaščito pred to vrsto radiacije. 

Nevtroni

So delci z ogromno prodorno močjo. Nastajajo predvsem pri fiziji atomov nekaterih elementov v jedrskih reaktorjih. Zaustavi jih dovolj debela plast betona ali vode.

Vpliv sevanja na človeško telo

Posledice sevanja se na človeškem telesu pokaže na dva načina: akutno in pozno. Akutna bolezen se pojavi, ko je telo izpostavljeno sevanju nad pragom. Različne celice in tkiva se različno odzovejo na sevanje, saj imajo različno občutljivost. Simptomi se pojavijo najprej na celicah, ki so najbolj občutljive: zmanjšanje števila limfocitov, alopecia, eritem, poškodba hematopoetskih celic in celic gastrointestinalnega trakta ter CŽS z večjim odmerkom sevanja. 

Kar zadeva pozno nastalo motnjo, prevladuje kancerogeni in genetski učinek. Kadar je odmerek sevanja enak ali večji od 100 mSv, opazimo, da tveganje za raka zaradi izpostavljenosti sevanju linearno narašča s povečanjem odmerka. Po drugi strani tveganje za nastanek raka zaradi izpostavljenosti nizkim odmerkom sevanju, manjših od 100 mSv, še ni znanstveno pojasnjeno. Začetek bolezni, ki jih povzroča sevanje, so poškodbe DNA. Znano je, da bi naj naše celice sicer prepoznale poškodbo genoma  – temu lahko rečemo odziv na poškodbo DNA, ki je sposoben manjše poškodbe odpravit: celični cikel se zaustavi, DNK se popravi, celice grejo v apoptozo. Vendar pa smrt velikega števila celic povzroči akutno motnjo, ki lahko privede do mutacij, saj je z višjimi dozami reparacija DNK inhibirana. 

V študiji z delavci v nuklerarni industriji sta multipli mielom in mezoteliom bila najbolj v porastu. Po nesreči v Černobilu pa rak ščitnice, predvsem pri otrocih. 

Radiacijska bolezen kot posledica radiacijskega sevanja

V nasprotju s številnimi drugimi boleznimi je pri radiacijski bolezni vzrok znan: gre za posledico izpostavljenosti velikim odmerkom radioaktivnega sevanja v kratkem času. Človeško telo je občutljivo za različne vrste sevanja, ki pa prihaja od vsepovsod: iz zemeljske skorje, iz vesolja, iz umetnih virov sevanja ipd – zato smo praktično vedno izpostavljeni določeni dozi sevanja. Količina sevanja se absorbira v telesu, absorbirana doza pa je tista, ki določa, kako hudi bodo znaki bolezni Majhna izpostavljenost sevanju, denimo pri rentgenskem slikanju ali CT-preiskavi, ne povzroči radiacijske bolezni.

Radiacijska bolezen ima pogosto smrtni izid. Iz preteklosti poznamo posledice jedrskega bombardiranja Hirošime in Nagasakija leta 1945 ter nesreče v reaktorju jedrske elektrarne v ukrajinskem Černobilu. Po zagotovilih strokovnjakov je bila nesreča v jedrski elektrarni v japonski Fukušimi veliko manjšega obsega. 

Pri radiacijski bolezni visokoenergetsko sevanje poškoduje ali uniči nekatere celice v telesu. Sevanju so najbolj izpostavljene celice sluznic, prebavila in krvne celice. 

Resnost znakov in simptomov je odvisna od posameznika, vrste sevanje, količine absorbiranega sevanja, to pa določata moč sevanja in razdalja med posameznikom in virom sevanja. Absorbirane doze sevanja merimo z enoto, imenovano grej (Gray–gy): en grej ustreza enemu džulu energije, ki jo visokoenergijski delci ob prehodu skozi snov predajo enemu kilogramu te snovi (1 Gy = 1 J/kg). Poleg tega je za merjenje absorbiranega odmerka v rabi še starejša, stokrat manjša enota, imenovana rad. V tabeli 1 je prikazana razdelitev oblike radiacijske bolezni z absorbirano dozo in klinično manifestacijo. 

Oblika

Klinična manifestacija

Absorbirana doza (Gy)

najlažja oblika

ni opaznih znakov

0,1 - 1,5

lažja oblika

krajše inicialno obdobje, poškodovan hematopatski sistem

1,5 - 2

srednje težka oblika

splošna prizadetost, 5 % umrljivost

2 - 4

težka oblika

izraženi vsi znaki, težke zdravstvene spremembe

4 - 6

izredno težka oblika

umrljivost nad 50 %

nad 6

Tabela 1: Oblika radiacijske bolezni

Diagnostični testi, ki uporabljajo sevanja, kot je rentgen, povzročajo majhne posledice zaradi majhnih doz ionizirajočega sevanja – navadno so nižje od 0,1 Gy in koncentrirane na nekaj organov oziroma majhno količino tkiva. Znaki in simptomi bolezni sevanja nastopijo, ko telo absorbira odmerek, ki presega 1,5 Gy. Odmerki, višji od 6 Gy, največkrat niso ozdravljivi in povzročijo smrt v roku dveh dni do dveh tednov, odvisno od velikosti odmerka in trajanja izpostavljenosti. 

Simptomi radiacijske bolezeni 

Radioaktivno sevanje poškoduje in uničuje celice živih organizmov. Resnost simptomov je odvisna od količine sevanja, ki mu je oseba izpostavljena, časa izpostavljenosti in tudi od zdravstvenega stanja človeka v času izpostavljenosti sevanju.

Začetni znaki radiacijske bolezni so slabost, glavobol, povišana telesna temperatura, slabo splošno počutje, zmedenost, šibkost, bruhanje krvavih izbljuvkov, krvava driska, izguba las in slabo celjenje ran. Pri manjših odmerkih znaki nastopijo po šestih urah, pri večjih pa že po eni uri. Pri odmerku 10 Gy v eni uri nastopijo tako rekoč vsi našteti simptomi. Po prvem krogu znakov in simptomov je lahko oseba z boleznijo sevanja kratek čas celo brez znakov obolenja, vendar temu sledi začetek novih, resnejših simptomov. Dolgoročni simptomi so izguba las, krvavo bruhanje, kri v blatu, slabo celjenje ran in znižan krvni tlak – pri majhnih dozah nastopijo po enem tednu ali pozneje, pri večjih pa skorajda takoj. 

 

SIMPTOMI

  • 1. Stopnja

se pojavi v 48 urah po prejeti dozi in se kaže v:
- splošni slabosti,
- glavobolu
- in bruhanju

  • 2. Stopnja

Je obdobje, ko so simptomi bolezni navidezno odsotni.
To obdobje traja različno dolgo in je odvisno od absorbirane doze in od zdravstvenega stanja v času sevanja.

Povprečno traja od 10 do 21 dni. Pri krajšem obdobju kot 10 dni je to znak težje bolezni;

  • 3. Stopnja

se kaže kot:
- slabo počutje z mrzlico,
- bruhanjem,
- izgubo telesne teže,
- bolečinami v trebuhu,
- neenakomernem srčnem utripu,
- spremenljivem krvnem tlaku,
- spremembi krvne slike.

V hujših oblikah pa še s krvavitvami, infekcijami, počasnim celjenjem ran in smrtjo

  • 4. Stopnja

ali faza okrevanja je odvisna od oblike bolezni ter stanja organizma in morebitnim poškodb. Okrevanje je dolgotrajno.

Tabela 2: Potek bolezni po stopnjah

radiacijske poškodbe
Slika 3: Radiacijske poškodbe na dlani

Zdravljenje

Zdravljenje poškodovanega kostnega mozga

Beljakovine, imenovane granulocitne kolonije, spodbujajo nastanek belih krvničk in povečujejo njihovo število, s čimer nasprotujejo učinkom sevanja v primeru bolezni kostnega mozga. Zdravljenje na osnovi beljakovin poteka z uporabo zdravil in preprečuje nadaljnje okužbe. Pri hudih poškodbah kostnega mozga pride v poštev tudi transfuzija rdečih krvnih celic ali krvnih ploščic. 

Zdravljenje notranje kontaminacije

Nekatere oblike zdravljenja lahko omilijo poškodbe notranjih organov, ki jih povzročijo radioaktivni delci. Zdravstveno osebje jih uporablja v primeru izpostavljenosti posebnim vrstam sevanja. Sredstva in postopki, ki jih pri tem uporabljajo, so naslednji:

Kalijev jodid

Kalijev jodid je neradioaktivna oblika joda. Ker je jod ključen za pravilno delovanje ščitnice, je eden od ciljev zdravljenja doseči primerno raven joda v telesu. Pri notranji kontaminaciji z radioaktivnim jodom ščitnica absorbira radioaktivni jod enako, kot bi vsrkala druge oblike joda. Uživanje kalijevega jodida zapolni "prosta delovna mesta" v ščitnici in preprečuje absorpcijo radioaktivnega joda. Radioaktivni jod se sčasoma z urinom izloči iz telesa. Seveda jod ne sme priti s kontaminiranega območja, opozarja Marjan Berginc. Jod, pridobljen na kontaminiranem območju, je namreč neuporaben in nevaren.

Pruska modra

Pruska modra je barvilo, ki se veže na delce iz radioaktivnih elementov, kot sta cezij in talij, ki se nato izločijo z blatom, kar lahko pospeši izločanje radioaktivnih delcev in zmanjša količino sevanja.

Dietilentriaminpentaocetna kislina (DTPA)

To je snov, ki se veže na kovine, in sicer na delce radioaktivnega plutonija, americija in kirija, ki se nato iz telesa izločijo z urinom, s čimer se zmanjša količina prejetega sevanja. 

Kemijske poškodbe

Kot kemijski bojni strupi so definirane vse kemične snovi, ki zaradi svojih toksičnih lastnosti delujejo na sovražnika in posledično povzročijo njegovo smrt, poškodbe ali pa ga onesposobijo za nadaljnje bojevanje. Gre za snovi, ki so si zelo različne po svoji kemični strukturi in učinkih ter stopnji toksičnosti. Slednja je močno odvisna od načina, časa ter količine snovi, ki ji je bila oseba izpostavljena. Večina jih deluje nespecifično, zato je tudi zdravljenje zastrupitev v največji meri simptomatsko.

Smrtonosni bojni strupi so prepovedani z več konvencijami (npr. Ženevski protokol o prepovedi dušljivih, strupenih in drugih plinov in bakterioloških načinov vojskovanja, Konvencija o prepovedi biološkega in toksičnega orožja …). Nekateri nesmrtonosni bojni strupi pa se še danes uporabljajo v policiji in v civilni sferi. 

Razdelitev bojnih strupov

Bojne strupe lahko razvrščamo na številne načine. 

Učinek oziroma posledice

Po učinku oziroma posledicah jih delimo na smrtonosne ali nesmrtonosne. Slednji žrtve le onesposobijo, praviloma pa pustijo dolgoročne posledice, ki so nesrmtne. V skupino smrtonosnih bojnih strupov spadajo najpomembnejši predstavniki kemičnih bojnih strupov, ki so cianovodik, difosgen, fosgen, iperiti, klorcian, sari, soman, tabun in drugi. V skupino nesmrtonosnih pa spadajo kloroacetofenon, O-klorobenziliden malonitril, adamsit, 3-kinuklidinil benzilat in K-strup.

Obstojnost

Po obstojnosti jih razdelimo v kratkotrajno obstojne in dolgotrajno obstojne. Za kratkotrajno obstojne so značilni nizko vrelišče, visok parni tlak, hitro izparevanje, hiter nastanek strupenih koncentracij in kratka obstojnost. Za dolgotrajno obstojne pa visoko vrelišče, nizek parni tlak, nizka hlapljivost in dolgotrajna aktivnost. 

Čas delovanja

Ločimo hitro in počasi delujoče.

Taktične aktivnosti

Ločimo napadalne in obrambne.

Agregatno stanje

Poznamo trdne, tekoče snovi in pline.

Kemijska sestava

Po kemijski sestavi jih delimo na organofosforne spojine, arzenove spojine, halogene tioetre in sulfide, halogene alifatske amine, derivate ogljikove kisline in nitrile.

Klinična slika

Najpogosteje bojne strupe delimo glede na klinično sliko, ki jo povzročijo oziroma glede na organ, ki ga prizadenejo. Poznamo živčne bojne strupe (cianovodik), dušljivce (fosgen), mehurjevce (luizit), krvne strupe (cianovodik), naravne toksine (botulinum), dražljivce, kihavce (kloroacetogenon), bljuvalce (adamsit), psihokemijske bojne strupe (kinuklidinil benzilat) in fitotoksične spojine (defoliatni, herbicidi).

sprostitev bojnih strupov
Slika 4: Sprostitev bojnih strupov

Ukrepanje

Pri zdravljenju sta v primarni kirurški oskrbi potrebna dekontaminacija rane in splošno zdravljenje zastrupitve.

Ker gre za hkratno poškodbo in sistemsko zastrupitev, nujno potrebujemo timsko delo kirurgov in internistov. Naloga reševalcev je samozaščita in zaščita izpostavljenih oseb, umik iz kontaminiranega območja, nudenje nujne pomoči, dekontaminacija, triaža ter organizacija transporta v ustrezne zdravstvene ustanove. 

Za učinkovito ukrepanje je nujno potrebna sodobna zaščitna oprema, antidoti in druga zdravila ter izobraževanje oziroma izpopolnjevanje vseh oseb, ki so predvideven za ukrepanje ob napadu.

Živčni bojni strupi

Spadajo med nabolj strupene sintezno pridobljene spojine, kemijsko jih uvrščamo med estre fosforne kisline. Delujejo hitro, vstopno mesto pa so največkrat dihala, koža in sluznica. Njihov fiziološki učinek je zaviranje encim acetilholin-esteraze, torej motijo prenos informacij po živčnih vlaknih. Ob vezavi na aktivno mesto acetilholin-esteraze nastane estrska vez, ki je zelo stabilna, zato lahko govorimo o ireverzibilni reakciji. Predstavniki so: sarin, soman, tabun, VX. 

Izkušnje z uporabo iz prve svetovne vojne so pokazale, da lahko nastopi bodisi miotonična oblika zastrupitve, srednje huda brohospastična zastrupitev ali huda oblika s komatozno konvulzivno obliko. Klinični znaki zastrupitve so mioza, prekomerno slinjenje, konvulzije, inkontinenca (znotraj nekaj sekund), po nekaj minutah nastopi smrt zaradi asfiksije ali srčnega zastoja. 

Stik z živčnimi bojnimi strupi zahteva takojšnje zdravljenje. Obstajajo avtonijektorji atropina za uporabo na bojiščih. Atropin je kompetitivni antagonist holinergičnih receptorjev in hitro zmanjša muskarinske učinke: zmanjša se solzenje, slinjenje, izločanje bronhialne sluzi in bronhospazem. Pralidoksimijev klorid (obidoksim) se uporablja kot reaktivator acetilholin-esteraze, ki še ni zapadla nepovratnemu staranju. Za preprečevanje epileptiformnih napadov se da diazepam ali lorazepam (iv).

Za odmerek atropina se odlčimo glede na stopnjo bronhialne hipersekrecije in bronhospazma. Cilj zdravljenja je zmanjšanje hipersekrecije in izboljšanje dihanja oz. Umetne ventilacije. Pozorni moramo biti na tahikardijo – ta lahko nastopi kot posledica hipoksemije, stresa in stimulacije nikotinskih receptorjev. Poleg atropina, ki ga uporabljamo simptomatiko, uporabljamo še oksime, ki izrinejo estrsko vezano molekulo organofosfatov iz aktivnega mesta encima, tako da sami tvorijo estrsko vez z organofosfatom. Uporaba oksimov je smiselna, dokler je vezava strupa z acetilholin-esteraz še reverzibilna. Poleg tega dajemo kisik in drugo simptomatsko ter podporno terapijo. 

Po aplikaciji atropina oz. avtoinjektorja moramo zastrupljenega čim prej umakniti s kontaminiranega območja in začeti z dekontaminacijo. Obleko je treba čim prej odstraniti, in sicer se je ne sme vleči čez glavo, ampak jo je potrebno razrezati. Kontaminirano kožo nato posujemo s pralnim praškom ali zemljo oz. strup popivnamo z vlažnim papirjem, gazo, vato ali tkanino. Obraz in oči spiramo z veliko vode, z vodo in milnico speremo tudi ostale dele telesa.

Mehurjevci

Mehurjevci so skupina bojnih strupov, ob izpostavitvi katerih se na koži pojavijo mehurji. Med njimi imata največji vojaški pomen plina bis(2-kloretil)sulfid oz. HD ali gorčični plin ter iperit oz. lost. Luizit prav tako spada pod mehurjevce in je kapilarni strup, saj povzroča poškodbe endotelija, zveča prepustnost žilja, hemokoncentracijo, zniža krvni tlak in edeme.

Pri zastrupitvah z žveplovimi in dušikovimi iperiti pride zelo hitro do hudih opeklin in bolečin v očeh ter žrelu, dolgotrajno pa povzroči povečano občutljivost za infekcije. Najbolj prizadet del telesa je koža, po nekaj minutah se na izpostavljenem mestu razvije rdečina, ki v nekaj urah pride v mehurje. Mehurji pričnejo pokati in nekrotična področja postanejo zelo boleča. Pordela področja po dveh tednih porjavijo, temno rjava pigmentacija pa ostane še več let. Pri globljih poškodbah lahko pride do fibroze. Po nekaj urni izpostavitvi param iperitov pride do draženja oči, solzenja, fotofobije, ob večjih koncentracijah tudi do konjunktivitisa in razjed. Kapljične izpostavitve so hujše in lahko vodijo do izgube vida. V dihalih se pojavijo draženje, hripavost, izguba glasu, kašljanje, bolečine, kataralne spremembe v sapnicah, močno izločanje bronhialne sluzi in sekundarna bronhopnevmonija. Pri zaužitju pride do slabosti, bruhanja, toksičnih sprememb sluznic, perforacije. Pri sistemski zastrupitvi opazimo drisko, vročino, glavobol, levkopenijo, hipovolemijo, hemokoncentracijo, krče, lahko vodi v  smrt.

Klinična slika pri zastrupitvi z luizitom je malce drugačna. Pri lokalni izpostavitvi pride do bolečin v očeh in koži, slepote, pordele kože, na kateri se po 12 urah pojavijo mehurji. Podobno klinično sliko povzroči tudi fosgenoksim s pridruženim toksičnim pljučnim edemom, gnojni mehurji se pojavijo 30 minut po izpostavitvi.

Uporaba natrijevega tiosulfata intravensko kot antidot iperita je vprašljiva, pri luizitu pa se kot antidot lokalno uporablja dimerkaprol, sistemsko pa kot kelator DMPS (natrijev 2,3-dimerkaptopropan-1-sulfonat). Zdravimo tudi podporno in simptomatsko.

Dušljivci

Dušljivci so kratkotrajni bojni strupi, njihove pare se v visokih koncentracijah zelo dolgo zadržujejo v rovih in nižje ležečih krajih. Klor in fosgen sta iz skupine dušljivcev bila najbolj uporabljana plina med prvo svetovno vojno. Klor močno draži dihalni sistem, oči, nos, žrelo in pljuča. Njegov učinek za razliko od fosgena nastopi takoj. Fosgen povzroči draženje oči, kašelj, solzenje, prsno bolečino in pljučni edem, ki vodi v dihalno stisko z dispnejo in cianozo. Vzrok smrti je po navadi srčni zastoj zaradi hude hipoksije. Specifičnega protistrupa ne poznamo, zato je zdravljenje simptomatsko. Ob stiku z dušljivci zastrupljenca prenesemo na svež zrak, kožo in sluznice pa spiramo.

Strupi za kratkotrajno onesposobitev

V skupino strupov za kratkotrajno onesposobitev uvrščamo solzivce, kihavce, bljuvalce in nekatere psihotropne strupe. Onesposobitev traja 10-15 minut po izpostavitvi. Imenujemo jih tudi policijski strupi zaradi njihove uporabe ob izgredih.

Solzivca CN (2-kloroacetofenon) in CS (2-klorobenzalmalononitril) se uporabljata v razpršilih za osebno zaščito. Za onesposobljenost oseb zadoščajo že zelo nizke koncentracije. Med pomembne solzivce oz. dražljivce uvrščamo kapsaicinoide, med katerimi se najpogosteje uporablja kapsaicin (OC). Je močan, stabilen alkaloid, brez barve, okusa in vonja. V višjih koncentracijah povzroči začasno slepoto (15-30 minut), pekoč občutek na koži (45-60 minut) in hud kašelj, ki prepreči govorjenje za 3-15 minut.

Adamsit (DM) in difenilarzin klorid (klark) sta arzenova dražljivca, njun učinek nastopi zelo hitro po izpostavitvi, za onesposobljenost pa so potrebne zelo nizke koncentracije. Simptomi trajajo še ure po izpostavitvi in sistemska toksičnost je zelo velika, zato se ne uporablja več kot policijski strup.

CN in CS povzročita draženje oči in dihal že v 10-30 sekundah po izpostavitvi. Odvisno od koncentracije se za nekaj minut do pol ure pojavijo pekoč občutek in pikanje v očeh, nosu in ustih, nato konjunktivitis, motnje vida, solzenje, kihanje, smrkanje. Zastrupljenec prične kašljati, poveča se izločanje traheobronhialne sluzi, pojavijo se slabost, bruhanje, glavobol, bolečine v prsih. Višje koncentracije povzročijo pekoč občutek na koži, bolečino, rdečino, nastajanje mehurjev in toksični pljučni edem. V neposrednem stiku z očmi povzroči hujše razjede roženice, predvsem CN lahko tudi trajno slepoto. 

Medicinska pomoč je simptomatska, razstrupitev izvajamo s spiranjem.

Krvni bojni strupi

V skupino krvnih bojnih strupov spadajo cianidi (cianovodik, klorican) in arzini (arzin). Delujejo tako, da vplivajo na prenos ali izrabo kisika. Lahko se vežejo na metaloencime, še posebej citokrom-oksidazo v celicah in zavrejo izrabo kisika v njih. 

Cianidi prekinejo aerobni metabolizem z inhibicijo citokrom-oksidaze in zavrejo dihalno verigo. Dobro se absorbirajo ne glede na način izpostavitve. Po absorpciji se zelo hitro porazdelijo po telesu (razpolovni čas v plazmi je 2 – 3 ure) in zavirajo oksidativno fosforilacijo, kar vodi v spremenjeno razmerje oksidirane in reducirane oblike NAD in posledično laktacidozo. Prav tako zavrejo več kot 40 drugih encimov, npr. katalaze, superoksid-dismutaze in glutationski encimski sistem. 

Pri vdihavanju nizkih koncentracij (24 – 48 mg/m3) se že po nekaj minutah pojavijo slabost, glavobol, bruhanje, potenje in omotica, značilen je zadah po grenkih mandljih. Dihanje je oteženo, pojavijo se tiščanje v prsih, nevarne motnje srčnega ritma, krči, motnje zavesti in  hipotenzija. Pri smrtnih koncentracijah (240 – 360 mg/m3) se pojavi vpliv na dihanje že po 15 sekundah izpostavljenosti, krči nastopijo po 30 sekundah, prenehanje dihanja po 2 – 4 minutah, hitro sledi srčni zastoj

Zdravilo izbora pri zastrupitvi s cianidi so kelatorji, ki vežejo cianide v inertne komplekse. Poleg omenjenih protistrupov poznamo tudi tiste, ki povzročijo nastanek methemoglobina, s katerim cianidi tvorijo manj toksični cianmethemoglobin. Tako se zmanjša njihova vezava na vitalne encime dihalne verige

Arzini stopajo v interakcijo s hemoglobinom v eritrocitih in s tem povzročajo hemolizo ter posledično sekundarno ledvično okvaro. 

Pri vdihavanju pride hitro do hemolize, oslabelosti, glavobola, slabosti, bruhanja, trebušnih krčev, konvulzij, hemoglobinurije, hemolitične zlatenice in akutne ledvične odpovedi.

Poslužujemo se simptomatske in podporne terapije (oksigenacija, hidracija) ter protistrupov, in sicer BAL v prvih 24 urah globoko intramuskularno, nadaljujemo s peroralnim dajanjem DMPS.

Psihotropni bojni strupi

Večina psihotropnih bojnih strupov sodi med strupe za dolgotrajno onesposobitev. Učinek psihotropnega delovanja traja od več ur do več dni. Povzročajo psihične motnje, ki pogosto vodijo v samopoškodovanje zastrupljenca ali njegovo nevarnost za okolico. Glavna predstavnika sta kinuklidinil benzilat (BZ) in dietilamid lizerške kisline (LSD).

Kinuklidinil benzilat je kompetitivni antagonist acetilholina na postsinaptičnih muskarinskih receptorjih v gladkih mišicah, žlezah z zunanjim izločanjem, avtonomnih ganglijih in možganih. Njegovi učinki so podobni učinkom atropina, skopolamina in hiosciamina. LSD so zaradi nepredvidljivih učinkov na obnašanje izključili iz nadaljnjih raziskav v vojaške namene. 

Med kratkotrajno delujočimi psihotropnimi bojnimi strupi so opioidi, predvsem fentanil in njegovi derivati (3-metilfentanil, karfentanil oz. kolokol-1). 

Klinična slika in medicinska pomoč ob zastrupitvi s kinuklidil benzilatom

Imajo nasprotne učinke od tistih, ki jih povzročajo živčni bojni strupi. Po 1 – 2 urah se pojavijo znaki antiholinergičnega sindroma: široke zenice, suha usta, rdečica, pospešen srčni utrip. Po 6 urah se pojavijo tudi vidne in slušne halucinacije ter izguba časovne in prostorske orientiranosti, opaziti je mogoče psihomotorni nemir. Zastrupljenca postane strah, beži pred ljudmi, govor je nenadzorovan in nerazumljiv. Učinek lahko traja 1 – 5 dni. 

Simptome zastrupitve omilimo z diazepamom ali drugimi benzodiazepini. Kadar bolnika dobro nadzorujemo (bolnišnično zdravljenje), se lahko poslužimo tudi uporabe fizostigmin salicilata, reverzibilnega inhibitorja holinesteraze, ki prehaja tudi krvnomožgansko bariero, zato je učinkovit pri izraženi simptomatiki osrednjega živčevja. 

Klinična slika in medicinska pomoč ob zastrupitvi s fentanilom in njegovimi derivati

Kolokol-1 vsebuje najverjetneje sintetični opioid karfentanil ali mefentanil, raztopljen v halotanu (splošni anestetik), in se uporablja v obliki aerosola. Mefentanil ima 10–15-krat večjo jakost delovanja kot fentanil, mefentanil pa kar 100-krat večjo jakost. Do nastopa učinkov kolokola-1 pride po 1-3 sekundah izpostavljenosti. Zastrupljenec je 2-6 ur nezavesten, dihanje je oslabljeno. Ob preveliki izpostavljenosti lahko nastopi smrt. Kot protistrup je v uporabi opioidni antagonist nalokson. 

Biološke poškodbe

Bioterorizem je načrtovana uporaba patoloških sevov mikroorganizmov, kot so bakterije, virusi ali njihovi toksini, za razširitev življenje ogrožajočih bolezni, ki škoduje populaciji na nekem območju. Zelo hiter napredek v molekularnem inženirstvu in biotehnologiji nas vodi v t.i. »biološko dobo« in hkrati s sabo prinaša tudi grožnjo na področju bioterorizma. Zgodovinsko gledano so se biološka orožja uporabljala že stoletja preko zastrupljevanja vodnih virov z fekalijami, živalskimi trupli, ipd. Danes so biološka orožja veliko bolj koncentrirana (posušene spore, genetsko modificirani organizmi) in so lahko fatalna že v majhnih dozah. 

Razdelitev bioloških agensov

  • Kategorija A so agensi, ki predstavljajo veliko nevarnost za varnost prebivalstva, ker:
    • se zlahka raznesejo in prenesejo z osebe na osebo 
    • imajo visoko stopnjo smrtnosti in lahko postanejo velik javnozdravstven problem,
    • lahko povzročijo strah in paniko ter socialno nestabilnost, 
    • in zahtevajo dobro pripravljeno in organizirano akcijo.
  • Kategorijo B predstavljajo agensi, ki:
    • se zmerno zlahka raznesejo,
    • povzročajo zmerno obolevnost in nizko mortaliteto,
    • in zahtevajo specifične diagnostične kapacitete in povečan nadzor nad boleznijo.
  • Kategorijo C sestavljajo agensi, ki so potencialno uporabni za biološko orožje zaradi: 
    • dostopnosti,
    • lahke proizvodnje in razsoja,
    • in potenciala za visok nivo obolevnosti in umrljivosti, kar bi imelo velik vpliv na javno zdravje.

KATEGORIJA A

KATEGORIJA B

KATEGORIJA C

Bacillus anthracis

Coxiella burnetti

Nipah virus

Yersinia pestis

Brucella species

Hanta virus   

Clostridium botulinum

Burgholderia sp.

Flavi virus

variola major

Rickettsia rickettsii

Mycobacterium tuberculosis

Francisela tularensis

alfavirus

 

filovirusi (Marburg, Ebola)

Staphyloccocus aureus

 

arenavirusi (Lassa, Machupo)

enterotoksin B

 
 

Salmonella sp.

 
 

Shigella dysenteriae

 
 

Chlamydia psittaci

 
 

Escherichia coli

 
 

Vibrio cholerae

 

Zgodni razvoj in uporaba biološkega orožja, biološko orožje v vojnah

Še preden se je pričelo izdelovanje biološkega orožja v laboratorijih, so nekatere civilizacije v naši preteklosti ugotovile, kako lahko določeno bolezen izkoristijo kot orožje v vojni. Prva domnevna uporaba naj bi se zgodila v 14. stoletju pred našim štetjem, ko so Hetiti svojim sovražnikom pošiljali okužene ovne. Najverjetneje so bili okuženi s tularemijo. Kasneje v antični Grčiji so vojaki puščice pomakali v kri razkrajajočih se trupel, s čimer so ustvarili strupeno orožje. Rimski in perzijski vojaki pa so uporabili taktiko okužene vode, ko so sovražnikom v vodnjake odvrgli mrtve živali. 

Mnogo večje posledice so leta 1347 povzročili Mongoli med obleganjem genovske trgovske postojanke na Krimu, ko so preko sovražnikovih zidov metali trupla umrlih za kugo. Genovske ladje so nato kokobacile kuge (Yersinia pestis) prenesle v Evropo in sprožile pandemijo, znano kot črna smrt, ki je pobila 20 do 30 milijonov ljudi oz. tretjino takratne evropske populacije. Na podoben način so leta 1422 me obleganjem Carolsteina ravnali litvanski vojaki, saj so v mesto izstreljevali trupla umrlih vojakov in iztrebke. S tem so povzročili preplašenost ljudi in širjenje smrtonosne vročice. 

Do nenamerne oblike biološkega vojskovanja je prišlo pri evropejskem osvajanju novega sveta, saj so Evropejci s seboj prinesli bolezni, na katere domorodni prebivalci Amerike niso bili odporni. Evropejci so takrat osvojili Ameriko s pomočjo črnih koz. Takrat so ljudje vedeli, da lahko stik s trupli ali obolelimi povzroči bolezen, niso pa vedeli, zakaj je tako. In dokler znanost ni napredovala v poznavanju mikroorganizmov, biološki agensi niso mogli postati orožje. 

Znanost je do te mere napredovala nekje v začetku 20. stoletja. Tako so se prvi poizkusi pravega biološkega vojskovanja pojavili v prvi svetovni vojni (1914 – 1918). Nemške sile so takrat v nevtralnih državah s cepljenjem okužile živino, namenjeno zavezniškim silam, Francozi pa so, na primer, razvili patogene za uničenje tovornih konj nemške vojske. Do prve velike in dobro organizirane uporabe biološkega orožja je prišlo v drugi svetovni vojni (1939 – 1945), problem pa je ostajal pri učinkoviti razpršitvi mikroorganizma. Japonci so izvajali azijski holokavst na zapornikih tako, da so jih okužili z boleznimi kot so antraks, kolera, tifus in kuga. Pridobljeno znanje so uporabili leta 1940, ko so na Kitajsko odvrgli zabojnike z bolhami, okuženimi s kugo. Poleg tega so cepili kitajske otroke z okuženimi cepivi in okuževali vodnjake in zaloge hrane. Predvideva se, da je zaradi tega umrlo na tisoče ljudi – Japonska vlada še danes ne želi razkriti celotnega programa biološkega orožja v drugi svetovni vojni. Tudi Nemci so med drugo svetovno vojno uporabljali biološki orožje, čeprav naj bi njegov razvoj Hitler celo prepovedal. V koncentracijskih taboriščih so znanstveniki zapornike okužili s povzročitelji pegavice, virusom hepatitisa A in malarijo. Preizkušali so tudi uporabo cepiv in zdravil proti nekaterim mikroorganizmom. Znano je, da so Nemci maja 1945 z gnojnico okužili vodni rezervoar v SZ Češki, kar je značilen poskus uporabe biološkega orožja v taktične namene. V odgovor na japonski in nemški razvoj bioloških orožij so s tem pričeli tudi zavezniki, Angleži. V prvem poizkusu biološkega napada antraksa na nemške cilje niso odvrgli zaradi meteoroloških razmer, saj bi lahko okužili tudi svoje enote. Dostavili pa naj bi granate, napolnjene z botulinom, uporabljene v uspešnem atentatu na nemškega uradnika Reinharda Heydricha.

V času hladne vojne naj bi aktivnosti na področju biološkega vojskovanja izvajalo več držav; Kanada, Francija, Irak, Iran, Združeno kraljestvo, Južna Afrika, Sovjetska zveza in ZDA. Med njimi je bil sovjetski program največji in najbolj napreden. Leta 1979 je pri njih prišlo do katastrofalne nesreče današnjem mestu Jekaterinburg, ko je zaradi manjkajočega filtra na zračniku prišlo do izpusta spor antraksa v zunanji zrak. V šestih tednih je umrlo 64 ljudi in ogromno živine. 

Najbolj poznan atentat z uporabo mikroorganizmov ali toksinov je bil umor Bolgara Markova, ki je kot novinar ostro kritiziral njihovo takratno oblast. Ta je tehnično pomoč za umor dobila v Rusiji. Okužili so ga z ricinom, nekaj dni po napadu je umrl. 

Primeri uporabe biološkega orožja v teroristične namene

Malo teroristov je pokazalo zanimanje za uporabo biološkega orožja, še manj pa jih je dejansko poskusilo dobiti agense. Eden izmed bolj znanih je bil napad kulta Rajneesh leta 1984. Takrat je v  manjšem podeželskem mestu v območju države Oregon v ZDA je prihajalo do napetosti med versko skupnostjo pod vodstvom guruja Bhagwan Shree Rajneesh in lokalnim prebivalstvom. Bila se je bitka za prevzem lokalne oblasti. Člani sekte Rajneesh so za zmedo pred lokalnimi volitvami zastrupili solatne bare v več restavracijah. Uporabili so salmonelo.  Več ljudi je pristalo v bolnišnici zaradi visoke vročine, slabosti in bolečin v trebuhu. Lokalne oblasti so na srečo odkrile vir okužb in jih uspele omejiti z zaprtjem vseh solatnih barov v restavracijah. 

Poskusi in grožnje uporabe biološkega orožja

Več kot dejanske uspešne uporabe biološkega orožja je bilo neuspelih poskusov in groženj z njim. Tako je na primer skupina Dark Harvest, ki je protestirala proti preizkušanju biološkega orožja britanskih vojakov na otoku Gruinard, na britanski sedež raziskovanja odvrgla zemljo, okuženo z antraksom. Vendar oblika antraksa v tem primeru ni bila škodljiva. Drug primer je potekal v 90ih letih 20. stoletja, ko je vodstvo teroristične skupine Al Kaida odkrito govorilo o namenih pridobitve biološkega orožja. Nameravali naj bi pridobiti antraks. Tretji primer se je zgodil 20 let pred tem v Chicagu, ko sta dva najstnika nameravala s tifusom okužiti javni vodovod. Povezana sta bila z ameriško neonacistično skupino Red vzhajajočega sonca. Ta je verjela, da človeštvo uničuje planet in fantazirala o uničenju človeštva, da bi se lahko vzpostavilo na bolj ekološki ravni. Svoje namere sta šele pričela izvajati, ko sta bila izdana s strani dveh novih članov. Tu sta še dva poskusa umora z ricinom. V Minnesoti so bili leta 1991 aretirani štirje člani protivladne ekstremistične skupine The Patriots Council, ker naj bi načrtovali umor zveznega vodje policije. Doma izdelan ricin so želeli nanesti na kljuko njegovega avtomobila, vendar je bil načrt odkrit. Januarja 2003 pa so v Londonu aretirali 6 oseb, ki so imeli v stanovanju ricin z namenom zastrupitve hrane britanskih vojakov. 

Mednarodna formalna odzivanja na bioterorizem

Mednarodna skupnost je v preteklosti dvakrat sprejela ukrepe, s katerimi bi vplivala na raziskovanje, proizvodnjo in uporabo biološkega orožja, saj je bilo potrebno vse to omejiti, da ne bi prišlo do uporabe tega orožja in posledično žrtev. Leta 1925 je bil sprejet Ženevski protokol, leta 1972 pa še Konvencija o prepovedi razvoja, proizvodnje, skladiščenja in uporabe biološkega orožja.

Ženevski protokol je resolucija, ki je prepovedovala določene vrste orožja ter urejala ravnanje z zaporniki. Vendar ni prepovedovala raziskav in razvoja tega orožja. Države so se obvezale le, da ga ne bodo prve uporabile. Konvencija o bioloških in kemijskih bojnih sredstvih iz leta 1972, ki jo je ratificiralo 140 držav, je okrepila mednarodno sprejeto prepoved biološkega orožja. V njenih določilih je zapisano, da se vsaka država podpisnica zavezuje, da ne bo nikoli in v nobenih okoliščinah razvijala, proizvajala, kopičila ali kako drugače pridobivala ali hranila mikrobioloških in drugih bioloških sredstev ali strupov, ne glede na njihov izvor in način proizvodnje, v zvrsteh in količinah, ki jih ni mogoče upravičiti z medicinskimi ali drugimi miroljubnimi nameni. Vendar pa sprejetje konvencije ni pomenilo konec raziskav na področju biološkega orožja. Nekatere države podpisnice so skrivoma nadaljevale s svojimi programi. Pogodbenice konvencije se na zasedanju srečujejo enkrat letno. Slovenija je postala pogodbenica konvencije 7. aprila 1992 v okviru nasledstva po nekdanji SFRJ. Obveznosti iz konvencije, ki jih Slovenija redno izpolnjuje, koordinira Urad RS za kemikalije. 

Povzročitelji bioterorizma

Biološki agens ni nujno vedno tudi biološko orožje, lahko pa to postane, če obstaja način za njegovo širjenje. Vsak patogen, ki ga ustvarimo v laboratoriju, ni orožje niti grožnja, saj ni verjetno, da se bo z njim kdo okužil. V primeru, da pa je agens zelo nalezljiv, bi bilo dovolj, da se okuži ena sama oseba ali žival in bi to pomenilo začetek epidemije, v kakršni se trenutno nahajamo tudi mi. Če poenostavimo, torej ni dovolj, da nekdo samo proizvede ali pridobi mikroorganizme, ki jih namerava uporabiti kot biološko orožje, marveč je potrebno najti tudi način, kako slednje razširiti med prebivalstvo. 

Biološki agensi so lahko virusi, bakterije, glive in toksini. To so nalezljivi organizmi, ki se razmnožujejo v svojem gostitelju, bodisi gre za mikroorganizme ali nalezljive beljakovinske delce. V skupino prionov spadata npr. antraks in kuga, med toksine, pridobljene iz rastlin, živali in mikroorganizmov, pa naprimer botulin in ricin. 

Črne koze

Črne koze so biološko orožje, primerno zaradi visoke stopnje umrljivosti. V primeru, da obolenja z njimi ne zdravimo, je smrtnost približno 30%. Velika prednost za uporabo črnih koz je tudi njihova nalezljivost, saj omogoča nadaljnje širjenje okužbe ob prenosu iz osebe na osebo. Obolenje zahteva posebne ukrepe na področju javnega zdravstva, predvsem v smislu proizvodnje cepiv, kakor tudi dodatnega znanja in usposabljanja. Problem pri bolezni je tudi ta, da je, predvsem v samem začetku, težko prepoznana. Današnji zdravniki črnih koz več ne poznajo in verjetno bi minilo precej časa, da bi ugotovili, s čem imajo opravka, ko bi bile storjene posledice že neizmerne. Posamezen bolnik s črnimi kozami lahko s kapljičnim prenosom okuži od 10 do 20 ljudi in s tem bolezen širi med prebivalstvo. Virus je odporen na sušenje in se v krastah na sobni temperaturi ohrani več let. 

izgled črnih koz
Slika 5: Črne koze

Inhalacijski antraks

Povzročitelj inhalacijskega antraksa je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča G+ bakterija, Bacillus anthracis. Bolezen nastane zaradi vdihavanja spor antraksa, simptomi pa so sprva podobni gripi, nakar pride do vnetja dihal. Bolezen ima visoko obolevnost in umrljivost. Nezdravljeni antraks povzroči smrt v skoraj 90% primerov, še preden se pojavijo vidna bolezenska znamenja, ki so značilna za kožni antraks (omejena gnojna območja s črno krasto na koži). Podobno kot črne koze, je bacil antraksa trdoživ v zunanjem okolju in se prenaša v aerosolu, njegovo pridobivanje pa ni težavno oz. je celo preprosto. Še preden zdravniki uspejo prepoznati začetno stopnjo obolenja in opraviti diagnostične teste za prepoznavo povzročitelja epidemije, je inhalacijski antraks smrten za veliko večino populacije. Od leta 1998 v ZDA cepijo vse pripadnike ameriške vojske zaradi možnosti uporabe antraksovih spor kot biološkega orožja.

Virusi hemoragične mrzlice

Hemoragične vročice Ebola, Marburg in Lassa so virusne bolezni, ki se kažejo kot vročinske bolezni in jih pogosto spremljajo krvavitve ter prizadetost različnih organskih sistemov. S povzročiteljem se okužimo ob tesnem stiku z živalskim gostiteljem, njihovimi trupli ali izločki, vsi trije pa se prenašajo tudi med ljudmi, preko okužene krvi ter drugih telesnih izločkov. Ker varnega in učinkovitega cepiva za slednje bolezni za enkrat ni, bi epidemija s slednjimi povzročitelji pomenila pravo razdejanje. Nekatere med njimi je sicer mogoče zdraviti s protivirusnimi učinkovinami, kar pa je učinkovito le v samem začetku bolezni. Smrtnost virusov hemoragične vročice je visoka, prav tako je kužnost dolgotrajna. 

Botulizem

Botulizem je bolezen, povzročena z G+ bakterijo Clostridium botulinum, ki se prenaša predvsem preko okužene vode in hrane. Eksotoksin bakterije je termolabilen, a ekstremno potenten, zaradi česar bi bile minorne količine, pravilno pripravljenega in razsejanega toksina usodne za eliminacijo celotne človeške populacije. Idealna možnost za prenos bi bila okužena voda in hrana, a je k sreči takšno transmicijo težko uresničiti. Botulizem se pokaže kot slabost, bruhanje in prebavne težave približno 6 do 8 ur po zaužitju okužene hrane oz. pijače. Ko bolezen napreduje, pride do ohromitve mišic, ki se širi po telesu od zgoraj navzdol. Pojavijo se motnje vida, škiljenje, široke zenice, težave pri govoru, požiranju, ohromitve dihalnih mišic, mišic rok, nog in telesa. Bolniki so pri zavesti in nimajo vročine. Zdravila za obolenje ne poznamo, bolezen pa napreduje ekstremno hitro in uničujoče. Bolniku lahko le konzervativno lajšamo simptome bolezni, kar pa bi bilo v vsesvetovni epidemiji skoraj neizvedljivo. 

Kuga

Kuga je huda, nalezljiva bolezen, ki jo prenaša bakterija Yersinia pestis. Glede na prizadeti del telesa ločimo različne oblike te bolezni: žlezna ali bubonska kuga, pljučna, septična in kožna kuga. Za vsak izbruh bolezni med ljudmi, je najprej potreben izbruh med glodalci. Kuga se navadno prenese ob piku bolhe. Kuga je že nekaj časa uvrščena med potencialno biološko orožje. Med drugo svetovno vojno je Japonska gojila veliko število okuženih bolh, po končani vojni pa sta biološko orožje razvijali tudi ZDA in Sovjetska zveza. Najhujšo grožnjo predstavljajo v zraku razpršeni bacili kuge, bolezen pa je v nekaterih primerih dosegla tudi do 75% smrtnost. Svetovna zdravstvena organizacija še danes letno javi od 1000 do 3000 primerov kuge pri ljudeh, a je k sreči na voljo zdravljenje, ki prepreči najhujše posledice. 

zaščitna maska pred kugo
Slika 6: Starinska maska, ki so jo nosili zdravniki za kugo

Novi koronavirus

V začetku decembra, leta 2019 je svet preplavila epidemija novega koronavirusa v sredi katere se še vedno nahajamo tudi v Sloveniji. Številni teoretiki zarot pravijo, da bi virus lahko bil vzgojen v laboratoriju, posledično pa predstavljal dobro in močno biološko orožje. Virologi se s tem vprašanjem ukvarjajo že slabo leto, zadnje študije pa pravijo, da obstaja približno 95-98% verjetnost, da to ni mogoče in da je virus naravnega izvora. Novi koronavirus je do tega trenutka povzročil dobrih 40 milijonov okužb in dober milijon smrti po svetu, številke pa naraščajo iz minute v minuto. COVID-19 se, podobno kot ostali virusi s te skupine, prenaša kapljično, bolezen pa je razmeroma visoko nalezljiva. Izrazitost simptomatike je različna med posamezniki in obsega vse, od asimptomatske okužbe, do multiorgansko razvite bolezni, ki v končni fazi povzroči hude, dolgotrajne zaplete oziroma smrt. Zgodovina epidemij s koronavirusi (SARS, MERS) je pokazala, da so koronavirusi več kot sposobni hitrega razmnoževanja in izbruhov, ki pa smo jih, vsaj do sedaj, nekako uspeli omejevati. Glede na svoje značilnosti, kaže COVID-19 dober potencial za biološko orožje, nam pa ostane na izbiro in v razmislek, kaj to pomeni za svet. 

Ukrepi ob biološki poškodbi

Uporaba biološkega orožja predstavlja velik problem. Možnosti za uporabo bioloških agensov pa se samo še povečujejo. V primeru napada je ogroženo predvsem zdravje prebivalcev, vendar pa tovrsten napad pusti tudi ekonomske posledice. Zato je za temeljito ukrepanje za zaščito pred napadom z biološkim orožjem potreben celovit pristop ter sodelovanje in povezovanje na področju javnega zdravstva in varnosti. Predvsem je potrebno načrtovanje, zagotavljanje ustrezne opreme ter usposabljanje ustreznih služb. Službe, ki jih je potrebno še vključiti so: epidemiologi, infektologi, mikrobiologi, zaščitne sile, gospodarske družbe, civilna zaščita, policija, vojska.

Za najučinkovitejše ukrepanje ob morebitnem napadu z biološkim orožjem je najprej potrebno temeljito poznavanje biološkega agensa ter poznavanje postopkov pomoči ob odkritju bolezni. Čim zgodnejše odkritje vrste agensa je ključno za omejevanje širjenja okužbe, kar posledično vodi tudi v zmanjšano število žrtev. Prepoznavanje bolezni je lahko toliko težje, ker večinoma niso več prisotne v obliki naravnih izbruhov ter ker lahko med okužbo in izbruhom bolezni mine določen časovni razpon. Zato je ključno fokusiranje na zgodnje zaznavanje nenadnih kliničnih potekov oz. kopičenju primerov bolezni na določeni lokaciji.

Ukrepi, ki so potrebni za ustrezno pripravljenost zdravstva v primeru bioterorističnega napada so:

  • spremljanje gibanja nalezljivih bolezni ter zgodnje odkrivanje nenadnih kliničnih potekov oz. množičnih izbruhov,
  • preučevanje epidemij,
  • hitra mikrobiološka laboratorijska diagnostika,
  • sodelovanje ključnih služb in dejavnost znotraj in zunaj zdravstva,
  • načrtovanje programov ukrepanja,
  • ocenjevanje pripravljenosti ter redno izobraževanje kadrov,
  • zagotavljanje zalog zdravil (predvsem za kemoprofilakso in zdravljenje obolelih),
  • takojšnja prijava primerov nalezljivih bolezni ustreznim institucijam.

Med najnujnejše ukrepe po napadu spada ocena položaja, kar vključuje predvsem vrednotenje tveganja, ki je nastalo za zdravje in varnost ljudi in okolja. Pri tej oceni se določa število izpostavljenih ljudi ter čas izpostavljenosti okužbe ali nevarnosti; to tudi predstavlja osnovo za nadaljnje ukrepanje. Na podlagi te ocene lahko izberemo osebno varnostno opremo za vse, ki sodelujejo pri oskrbi poškodovancev ali bolnikov. Zaradi preprečevanje širjenja okužbe, je potrebno tudi dekontaminirati predmete in okolico, ki je bila v stiku z bolniki in bi lahko vsebovala nevarne agense. 

Pri načrtovanju ukrepov moramo biti predvsem pozorni na naslednje lastnosti:

  • lastnosti pomembni za določanje načina dela medicinske oskrbe:
    • toksičnost uporabljenega agensa,
    • čas med izpostavljenostjo in pojavom prvih simptomov,
  • lastnosti pomembni za ustrezno dekontaminacijo ljudi in prostorov:
    • obstojnost uporabljenega agensa,
    • prenosljivost z osebe na osebo.

V Sloveniji nadzor nalezljivih bolezni predstavlja pomemben del javnega zdravja. Je del programa Centra za nalezljive bolezni Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije ter mreže območnih Zavodov za zdravstveno varstvo. Poglavitni predpisi, ki urejajo področje nalezljivih bolezni v Republiki Sloveniji so:

  • Zakon o nalezljivih boleznih, 
  • Pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni in posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladanje,
  • Pravilnik o cepljenje, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjanjem nalezljivih bolezni,
  • Program imunoprofilakse in kemoprofilakse,
  • Pravilnik o pogojih za pripravo in izvajanje programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb,
  • nekateri predpisi, ki jih je sprejel Evropski parlament in Mednarodni zdravstveni pravilnik Svetovne zdravstvene organizacije. 

Bioterorizem nalaga težke zahteve javnemu zdravstvu in zdravstvenemu sistemu, saj bi v primeru napada sistem ukrepanja in blaženja posledic padel na to področje. Da bi se s tem izzivom spoprijeli moramo zagotoviti usklajen sistem različnih služb, kot so vojska, policija, civilna zaščita in dober odziv zdravstva – predvsem laboratorijskih oddelkov, urgentne službe, zagotovljena mora biti tudi dobra administracija. 

V prejšnji objavi na blogu lahko izveste več o suhi, vneti in srbeči vaginalni in analni sluznici.

Avtor članka je Matej Žnidarič, dr. med.

Objavite komentar

Vsi komentarji na blogu so pred objavo preverjeni.
Najzdravnik je slovenska znamka, ki upravlja spletno trgovino s sodobnimi medicinskimi pripomočki. Z uporabo naše spletne strani se strinjate s pogoji poslovanja.
Uspešno ste se naročili!
Prišlo je do napake. Poskusite znova.
ico-collapse
0
Nedavno ogledano
ic-cross-line-top
Skrij
ic-expand
ic-cross-line-top