Pljučni rak - Najpogostejši maligni tumor, ki se pojavlja na pljučih

Pljučni rak oz. rak bronhijev je najpogostejši maligni tumor, ki se pojavlja na pljučih.

Na pljučih se pogosto pojavljajo tudi zasevki različnih tumorjev drugih organov. Drugi tumorji na pljučih so mnogo redkejši. 

Kako pogost je pljučni rak?

Pljučni rak je v Sloveniji četrti najpogostejši rak. Pri moških za rakom prostate, kože razen melanoma ter debelega črevesa in danke, pri ženskah pa za rakom dojke, kože razen melanoma ter debelega črevesa in danke. Pri ženskah je pljučnega raka približno dvakrat manj kot pri moških, vendar pa incidenca pri ženskah še narašča. V zadnjih letih je za rakom pljuč skupno zbolelo vsako leto okoli 1200 oseb, največ v starosti 50 do 64 let. Narašča pogostost bolezni pri ženskah nekadilkah v starostnem obdobju okrog 50 let. Pljučni rak med vsemi rakavimi boleznimi povzroči največ smrti (več kot 20 %). Najbolj ogroženi (100-krat bolj kot nekadilci) so hudi kadilci, ki so tudi poklicno izpostavljeni rakotvornim snovem.

Slika 1: Pljučni rak je v Sloveniji četrti najpogostejši rak.

Vzroki za nastanek pljučnega raka

Poznani so dejavniki, ki pospešujejo nastanek pljučnega raka. Do 90 % raka te vrste je posledica kajenja cigaret. V tobačnem dimu so poleg nikotina, ki ni karcinogen, številne druge snovi, ki delujejo kot karcinogeni ali kot promotorji. Pogostnost pljučnega raka je v neposrednem razmerju:

• s številom dnevno pokajenih cigaret,
• z leti kajenja,
• s kakovostjo cigaret (prisotnost filtra),
• z načinom kajenja (intenzivnost inhaliranja, dolžina ogorka),
• s starostjo, v kateri se začne kajenje, saj so mladostniki bolj občutljivi za karcinogeni vpliv tobačnega dima.

Tudi pasivni kadilci, ki vdihujejo cigaretni dim v okolici kadilcev, pogosto zbolijo za pljučnim rakom. Pri običajnem kadilcu (20 – 30 let kajenja, 20 cigaret dnevno) je verjetnost pojava pljučnega raka približno dvajsetkrat, pri pasivnem kadilcu pa dvakrat večja kot pri nekadilcu. Kajenje pipe ali cigare je za pljuča manj nevarno samo, če kadilec dima ne inhalira. Po prenehanju kajenja verjetnost nastanka pljučnega raka počasi upada, zato pojavnost raka pljuč s približno 20-letno zamudo sledi kadilskim navadam.

Druge škodljive snovi, ki same, še bolj pa v kombinaciji s kajenjem, pospešujejo nastanek pljučnega raka so:

• azbest,
• spojine niklja,
• kroma,
• arzena,
• berilija,
• nekateri aromatski ogljikovodiki,
• premogov katran,
• industrija nafte,

od fizikalnih vplivov pa:

• ionizirajoči žarki radioaktivnih delcev uranove rude in
• plina radona.

kar vse ogroža predvsem tiste, ki so jim izpostavljeni poklicno. Atmosferski onesnaževalci so pomemben rakotvorni dejavnik, zlasti v mestnih okoljih z razvito industrijo in brez ustreznih čistilnih naprav. Med manj pomembne krivce uvrščamo družinsko obremenjenost. Nagnjenost za razvoj pljučnega raka kljub nekaterim genetskim spremembam, ki so jih pogosteje ugotovili pri bolnikih s pljučnim rakom, ni dokazana do take stopnje, da bi lahko rutinsko ugotavljali rizične osebe med kadilci. Tako štejemo kot tvegane za pljučnega raka vse kadilce, tudi bivše, nadalje vse bolnike, ki so jih ugotovili raka v ustih, žrelu ali grlu, ki so tudi večinoma posledica kajenja in vse poklicno izpostavljene naštetim kemičnim in fizikalnim karcinogenim vplivom.

Kako nastane pljučni rak?

Glede na lokalizacijo primarnega tumorja razlikujemo centralne tumorje, ki rastejo v glavnih, lobarnih in segmentnih bronhijih, zgodaj dajejo bolezenske znake bronhialne zožitve in so vidni skozi bronhoskop, ter periferne tumorje, ki rastejo bolj distalno, bronhoskopsko niso vidni in pogosto dolgo rastejo brez bolezenskih znakov. Po histološki klasifikaciji (WHO, 2015) so maligni epitelni tumorji razvrščeni na:

• žlezni rak (adenokarcinom) - v zadnjih desetletjih postaja vedno pogostejši in zajema 35 % vseh pljučnih rakov. Običajno leži periferno v pljučih, pogosto v starih brazgotinah. Zaseva zgodaj, tudi hematogeno, zlasti v možgane.
• ploščatocelični (epidermoidni, skvamozni) rak - zajema 35 % vseh pljučnih karcinomov. Večina jih leži v pljučih centralno. Je značilen kadilski rak. Rast tumorja in sposobnost zasevanja sta manjša kot pri drugih tipih.
• nevroendokrini s podvrstami (drobnocelični, velikocelični nevroendokrini, karcinoid) - drobnocelični oz. mikrocelularni karcinom zajema 25 % pljučnih karcinomov. Raste hitro in zgodaj zaseva, zato ima velika večina bolnikov ob odkritju že razširjeno bolezen. Tumor je bolj občutljiv za radioterapijo in kemoterapijo kot druge vrste pljučnega raka. Velikocelični oz. makrocelularni karcinom zajema 8 % pljučnih karcinomov, raste relativno hitro in največkrat leži na periferiji pljuč.
• difuzna idiopatska pljučna nevroendokrina hiperplazija,
• velikocelični rak,
• adenoskvamozni rak: predstavlja manj kot 1 % pljučnih karcinomov in se vede podobno kot adenokarcinom.
• sarkomatoidni rak,
• drugi in nerazvrščeni rak,
• rak tipov slinavk.

Glede na način zdravljenja je pomembna predvsem delitev na drobnocelični (15 %) in nedrobnocelični (85 %) rak. Od ostalih vrst nedrobnoceličnega raka se nekoliko razlikuje karcinoid, ki spada v skupino nevroendokrinih tumorjev. Tipični karcinoid se razlikuje od atipičnega karcinoida po manjšem številu mitoz, manj nekroze in ugodnejši prognozi. Nekateri karcinoidi povečano izločajo serotonin, ki se klinično pokaže kot karcinoidni sindrom z značilno drisko in rdečico.

Hitrost rasti pljučnega raka je različna. Z rentgenskim slikanjem in s CT so ugotavljali podvojitveni čas, v katerem se podvoji volumen tumorja. Ta je znašal od 2 meseca do več kot eno leto. Potrebno je do 30 podvojitvenih časov, da postane tumor toliko velik, da ga lahko ugotovimo klinično. 

Pljučni rak pogosto in zgodaj, ko je še majhen, zaseva v področne bezgavke (intrapulmonalne, hilusne, mediastinalne, supraklavikularne) in v druge organe. Najpogosteje so to jetra, kosti, možgani in nadledvičnici, včasih tudi drugi pljučni režnji. Najhitreje zaseva drobnocelični rak. Najslabša napoved izida je pri vretenastoceličnem (sarkomatoidni) in pleomorfnem karcinomu. 

Kaj so simptomi pljučnega raka?

Simptomi in klinični znaki so odvisni od lokalizacije tumorja, njegove lokalne in regionalne razširjenosti, od lokalizacije in obsega oddaljenih metastaz in od različnih paraneoplastičnih sindromov. Klinični znaki zavisijo tudi od malignega potenciala pljučnega raka. Nekateri pljučni tumorji ne dajejo nobenih simptomov in jih odkrijemo naključno. Če tumor odkrijemo pri endoskopiji ali s citološko preiskavo izpljunka, bolnik pa ima ob tem normalno rentgensko sliko, govorimo o prikritem (okultnem) karcinomu. 

Znake pljučnega karcinoma razdelimo na intratorakalne in ekstratorakalne:

intratorakalni znaki so lahko:

1. bronhopulmonalni – kašelj, hemoptize, dispneja, bolečine v prsnem košu
2. ekstrapulmonalni – hripavost, disfagija, plevralni izlivi, sindrom zgornje vene kave

ekstratorakalni znaki:

so posledica zasevkov, ki najpogosteje prizadanejo jetra, nadledvične žleze, možgane, ledvice in kosti. Lahko so posledica izločanja hormonov ali hormonom podobnih snovi, ki jih izdeluje tumor. Ta pojav imenujemo paraneoplastični sindrom, ki se kaže kot miopatije, nevropatije, betičasti prsti, tromboflebitisi, anemije, levkocitoze, policitemije, hiperkalciemije.

Neznačilni znaki pljučnega raka so hujšanje, slabost, slabo počutje in neješčnost. 

Slika 2: Eden izmed simptomov pljučnega raka je kašelj

Majhen tumor, ki raste centralno v večjih bronhijih, lahko zgodaj povzroči znake pljučne okužbe. Ti so kašelj z izmečkom ali brez, izmeček je lahko tudi krvav, povišana temperatura in laboratorijski kazalci vnetja. Tumor, ki raste na periferiji pljuč je včasih brez pljučnih simptomov tudi takrat, ko je že velik. Če vrašča v okolico, lahko povzroča bolečino zaradi draženja plevre ali medrebrnih živcev. Najpogostejši simptom pljučnega raka je kašelj. Pogosto se kašelj, ki je sicer običajen pri kadilcih, spremeni: postane dražeč, trajen in bolj intenziven.

Hemoptize so manj pogost, a zelo pomemben simptom, ki vedno zahteva natančno opredelitev; hemoptoe so izredno redke. Dispneja lahko nastane zaradi zamašenega bronhija in posledičnega pnevmonitisa ali atelektaze prizadetega dela pljuč, difuznega širjenja raka po pljučih (pljučna karcinoza), širjenja po plevri in nabiranja plevralnega izliva (karcinoza plevre), prizadetosti perikarda in nabiranja perikardnega izliva (karcinoza perikarda). Piskanje, stridor in ponavljajoče se pljučnice spadajo med ostale pljučne znake. Tudi prizadetost preponskega živca in posledična enostranska ohromitev prepone ali prizadetost povratnega živca in posledična ohromitev glasilke, kar povzroči hripavost in zmanjša prehodnost zraka skozi grlo, je včasih vzrok dispneje. Zaradi anatomskega poteka je pri pljučnem raku mnogo pogosteje prizadet levi povratni živec kot desni. Taka ohromitev pogosteje nastane tako zaradi pritiska povečanih metastatskih mediastinalnih bezgavk kot zaradi primarnega tumorja. Stridorozno dihanje je znak utesnitve sapnika ali velikih bronhijev, pri napredovalem raku izjemoma tudi ohromitve obeh povratnih živcev. Disfagija je posledica pritiska primarnega tumorja ali metastatskih bezgavk na požiralnik. Pri ohromitvi povratnega živca lahko nastopi motnja refleksa požiranja, pri čemer se tekočina zaleti in lahko vrača skozi nos. 

Pancoastov tumor

Raste v predelu kosto-vertebralnega sulkusa v pljučnem vrhu. Tumor povzroča bolečine zaradi draženja brahialnega pleteža. Zaradi draženja simpatičnih vratnih ganglijev se lahko na prizadeti strani pojavijo ptoza zgornje veke, mioza, enoftalmus in anhidroza, čemur pravimo Hornerjev sindrom.

Slika 3: Rentgenski posnetek Pancoastovega tumorja

Sindrom zgornje votle vene

Pri pljučnem raku je posledica pritiska povečanih metastatskih bezgavk na desni strani. Začetni znaki tega sindroma se lahko kažejo samo kot oteklina spodnjih vek, ki je vidna zjutraj in izgine kmalu  po tem, ko bolnik vstane iz postelje. Marsikdaj bolnik tega ne povezuje s težavami v prsnem košu. Polno izražen sindrom pa je viden kot izrazita oteklina obraza in vratu z razširjenimi podkožnimi venami prsnega koša ter izrazito dispnejo. 

Paraneoplastični sindrom

Med vsemi vrstami tumorjev je prav pljučni rak najpogosteje povezan s paraneoplastičnim sindromom, ki je pogostejši pri drobnoceličnem kot pri nedrobnoceličnem raku. Vzrok za paraneoplastični sindrom je ektopično izločanje biološko aktivnih peptidov, citokinov in protiteles iz tumorskih celic. Znaki sindroma so najbolj izraziti ob razsoju raka po telesu, so različni in lahko posnemajo druge bolezni. Na paraneoplastični sindrom lahko sklepamo šele takrat, kadar izključimo siceršnje vzroke za bolezen, ki se kaže z enakimi simptomi in bolezenskimi spremembami, potrdimo pa s tem, da simptomi po zdravljenju tumorja nazadujejo ali minejo. 

Kako postavimo diagnozo pljučnega raka?

S pomočjo diagnostičnih postopkov se potrdi sum na raka pljuč, ugotovi njegova razširjenost oz. zamejitev in bolnikova sposobnost za zdravljenje. Vse to omogoča izbiro najboljše metode zdravljenja ob najmanjšem tveganju in karseda ohranjeni kakovosti bolnikovega življenja. Vedno se prvo opravijo slikovne in šele nato invazivne preiskave.

Namen diagnostike je določiti ali je možno tumor z operacijo radikalno odstraniti, kolikšen delež pljuč bo pri tem odstranjen in ali lahko bolnik takšen poseg prenese. 

Rentgensko slikanje pljuč

RTG slikanje pljuč mora biti opravljeno v posteroanteriorni in stranski projekciji. Prikaže lahko tumor, ki je v začetnih fazah viden zgolj kot okrogla lezija, in/ali posledice njegove rasti. 

Spremembe ki kažejo na prisotnost tumorske lezije:

• novonastala lezija ali lezija, ki kaže dinamiko rasti,
• enostranski plevralni izliv,
• povečane hilusne ali mediastinalne bezgavke,
• segmentna ali reženjska atelektaza,
• postobstrukcijska pnevmonija. 

Računalniška tomografija in magnetna resonanca

CT in MR prikažeta obseg in razmejitev tumorja od njegove okolice, spremembe v tumorju (kalcinacije, nekroza, tekočina), prizadetost področnih bezgavk, utesnjenost bronhijev in spremembe v njih ter perikardni in plevralni izliv. Prednost MR je, da bolj zanesljivo pokaže prizadetost mehkih tkiv in vraščanje v prsno steno, medpljučje in vratno-prsni prehod, hkrati pa ima več omejitev; traja dalj časa, motijo jo kovinski tujki, kostni vsadki in zobne proteze. Slabost CT je nezanesljivo določanje vraščanja tumorja v bezgavke. Obe metodi omogočata ugotavljanje oddaljenih zasevkov v možganih in kosteh. CT omogoča ugotavljanje zasevkov v jetrih in nadledvičnih žlezah (lahko se uporabi tudi ultrazvok). 

Spremembe ki kažejo na prisotnost tumorske lezije:

• lezija večja od 15 mm,
• nepravilni ali spikulirani robovi,
• lokalizacija v zgornjih režnjih,
• prisotnost debelorobe kavitacije,
• sočasna prisotnost solidne in mlečnosteklene komponente,
• dinamika rasti,
• mehkotnikvni infiltrat. 

V kolikor so sumljive spremembe prisotne, se naredi še CT s kontrastnim sredstvom. 

Pozitronska izsevna tomografija

PET-CT je metoda kjer se kombinira radiotopno označevanje, največkrat fluor-18 vezan na deoksigenazo, s CT. Maligne celice povečano kopičijo glukozo in tako se na podlagi intenzivnosti kopičenja izotopa jasno ločijo maligni tumorji oz. metastatske bezgavke od benignih tumorjev oz. zdravih bezgavk, ki niso rakavo povečane. 

Omogoča natančno neinvazivno oceno zasevanja v bezgavke.

Bronhoskopija

Omogoča biopsijo večine tumorjev in oceno prizadetosti sapnic. Poleg tega omogoča punkcijo bezgavk pljučja in medpljučja. 

Citološke in histološke preiskave

Za dokaz pljučnega raka je potrebna mikrobiološka potrditev tumorja. Material za analizo je pridobljen z odvzemom pri bronhoskopiji; z odščipom tumorsko spremenjene bronhialne sluznice ali pljuč (pod nadzorom RTG), krtačenjem ali punkcijo skozi bronhialno steno v smeri primarnega tumorja ali področnih bezgavk (lahko pod nadzorom endobronhialnega ultrazvoka). Uporabi se lahko tudi pertorakalna punkcija tumorskih sprememb skozi steno prsnega koša pod nadzorom CT. 

Dobljen material (punktat, bioptat) se nato analizira mikroskopsko in makroskopsko. 

Molekularnogenetske preiskave

Zaradi možnosti imunoterapije in zdravljenja s tarčnimi zdravili se, pri nekaterih vrstah raka, rutinsko določajo molekularni označevalci tumorja. Določanje tumorskih markerjev je uporabno pri npr. adenokarcinomu, kjer je lahko povišan karcinoembriotični antigen. Ker je povišan tudi pri kadilcih nima uporabne vrednosti. 

Preverijo se lahko tudi markerji EGFR (receptor epidermalnega rastnega faktorja), BRAF (protoonkogen B-Raf) in KRAS (K-Ras protein) mutacije. 

Ostale preiskave

Za določitev pacientove sposobnosti za operacijski poseg je potrebna določitev funkcije dihanja; določa se:

• mehanska funkcija s spirometrijo; FEV1 in vitalna kapaciteta,
• funkcija izmenjave plinov oz. difuzijska kapaciteta,
• srčna funkcija oz. največja poraba kisika. 

Kadar sta FEV1 in difuzijska kapaciteta manjša od 80 %, je potrebno izračunati še pričakovano pooperativno vrednost obeh parametrov. V kolikor sta večja od 40 % je tveganje za hude zaplete nizko, če znašata med 30 in 40 % srednje in kadar sta manjša od 30 % je tveganje za hude zaplete tako visoko, da operacija ni smiselna. 

Zamejitev 

Na podlagi izvedenih preiskav določimo stadij po TNM klasifikaciji, ki usmerja terapijo, primerja rezultate le-te in napove prognozo. S TNM klasifikacijo se določi:

• prisotnost, število in velikost tumorja oz. tumorjev (T),
• prizadetost regionalnih bezgavk (N),
• prisotnost oddaljenih metastaz (M). 

Obstaja tudi delitev na omejeni (na hemitoraks in področne bezgavke) in razširjeni stadij (npr. pri drobnoceličnemu raku). 

Kako poteka zdravljenje pljučnega raka?

Zdravljenje pljučnih rakov je odvisno od histološkega tipa tumorja, njegovih bioloških lastnosti, razširjenosti in sposobnosti bolnika za zdravljenje. Pri nedrobnoceličnem raku je metoda izbora kirurško zdravljenje, sicer pa sistemska terapija in/ali obsevanje. Pri drobnoceličnem raku je osnovno zdravljenje kemoterapija z obsevanjem in/ali operacijo kot podpornim zdravljenjem. 

Kirurško zdravljenje

Najučinkovitejše zdravljenje lokalno omejenega nedrobnoceličnega pljučnega raka je kirurška odstranitev z odstranitvijo anatomske enote pljuč z enim od načinov resekcije opisanih v nadaljevanju. Pri vsaki operaciji se opravi tudi disekcija bezgavk v pljučih in medpljučju in se tako določi stadij N bolezni, kar vpliva na nadaljnje zdravljenje. Drobnocelične rake se po onkološkem zdravljenju redko kirurško zdravi in sicer le v primeru, da je rak dobro omejen. Tudi pljučne karcinoide se zdravi s kirurško odstranitvijo, pri kateri se ohrani čim več pljučnega parenhima. Večino zasevkov se lahko odstrani z izrezom z minimalnim varnostnim robom in se poskuša ohraniti čim več pljučnega parenhima. Zasevkov v obeh krilih se navadno ne odstranjuje hkrati, ampak s časovnim presledkom enega meseca.

Načinov resekcije pljuč za odstranitev tumorjev je več. Pljučne tumorje odstranjujemo tako, da je operacija dovolj radikalna, obenem pa skušamo odstraniti najmanjšo možno količino pljučnega parenhima. Segmentomija je odstranitev pljučnega segmenta in je najmanjša možna anatomska resekcija. Pri lobektomiji se odstrani celotni pljučni reženj in se najpogosteje uporablja za resekcijo nedrobnoceličnega raka. Pri pnevmonektomiji se odstrani celotno pljučno krilo. Pri bolnikih, ki večjih posegov ne bi prenašali, se opravi klinasto ekscizijo, ki je neanatomska resekcija, s katero se lahko odstrani do nekaj centimetrov velike spremembe. Opravlja se še bronhoplastiko (rokavasta resekcija bronha), ki se ga napravi pri centralnih tumorjih ležečih v bližini ustja lobarne sapnice ali glavne karine, in angioplastiko (žilni ekvivalent bronhoplastike), pri katerem se zaradi preraščanja tumorja ali bezgavk izreže tudi del pljučnih žil in se jih nato rekonstruira.

Tudi dostopov do prsnega koša je več, najpogostejši med njimi je lateralna torakotomija, ki omogoča dober dostop do struktur, ne da bi bilo potrebno prekinjati mišic prsne stene. Obstajata še posterolateralna (prekinitev mišice latissimus dorsi in serratus anterior) in anterolateralna torakotomija (prekinitev prsne mišice). Za zdravljenje tumorjev medpljučja, ki se vraščajo v pljuča se uporablja sternotorakotomijo. Opravlja se še videotorakoskopijo opravljeno skozi najmanj dve drobni odprtinici. Prednosti te so najbolj opazne v prvem mesecu po operaciji, saj je bolje ohranjena funkcija pljuč, manj je bolečin, okrevanje je hitrejše in tudi pooperacijskih zapletov je manj.

Kot pri vsakem posegu v telo je tudi pri operaciji na pljučih veliko zapletov, ki niso redki. Zmanjša se jih z izbiro za operacijo sposobnih bolnikov, ustrezno kirurško tehniko, dobro pooperacijsko analgezijo in fizioterapijo dihal. Najpogostejši zapleti so atelektaza, pljučnica, akutna dihalna odpoved, motnje srčnega ritma, gnojno vnetje plevre itd. 

Obsevanje - radioterapija

Pri nedrobnoceličnem raku je lahko radikalno obsevanje zamenjava za kirurško zdravljenje, če je slednje preveč tvegano, a ima več lokalnih ponovitev in za približno 50 % slabše petletno preživetje. Prav tako se radioterapija v kombinaciji s kemoterapijo uporablja pri zdravljenju drobnoceličnega raka pljuč.

Adjuvantno obsevanje (po operaciji) je smiselno le v primeru neradikalne resekcije (s tumorjem infiltrirani resekcijski robovi). Neželena posledica je ob koncu obsevanja lahko nekaj dni trajajoča disfagija zaradi radiacijskega ezofagitisa, lahko pa po nekaj tednih ali mesecih pride tudi do post-radiacijskega pnevmonitisa, ki vodi v pljučno fibrozo.

Paliativno obsevamo predvsem tumorje, ki bi zaradi pritiska na okoliške strukture lahko povzročali bolečine, disfagijo, sindrom zgornje votle vene in zaporo dihal. Paliativne doze so dosti nižje, razdeljene na več dnevnih odmerkov in aplicirane v krajšem času.

Sistemsko zdravljenje - kemoterapija

Najbolj učinkoviti citostatiki za zdravljenje nedrobnoceličnega raka pljuč so spojine s platino (npr. cisplatin), ki jih uporabljamo v kombinaciji s še enim citostatikom. Medtem ko neoadjuvantna kemoterapija (pred operacijo) nima dokazanih koristi, adjuvantna kemoterapija (po operaciji) dokazano izboljša preživetje pri vseh bolnikih s stadijem II in III. Uporablja se tudi paliativna kemoterapija, ki nekoliko izboljša preživetje in kakovost življenja bolnikov, ki niso kandidati za operacijo, so pa v zadovoljivem splošnem stanju.

Uporabo kemoterapije omejujejo toksični učinki, ki vplivajo na bolnikovo počutje (utrujenost, slabost, bruhanje, driska, težave pri uriniranju, parestezije), na spremembe bolnikovega stanja (krvavitev, infekcija, ataksija) in na spremembe hematoloških in biokemijskih izvidov krvi.

Tarčna zdravila 

V zadnjih letih se pri zdravljenju pljučnega raka uporabljajo tudi t.i. umetno pridobljene male molekule in monoklonska protitelesa. Med drobne molekule, ki delujejo proti tirozin kinazam, spadajo zdravila, ki delujejo na receptorje EGFR (Epidermal Growth Factor Receptor) in proti ALK (Anaplastic Lymphoma Kinase). Monoklonsko protitelo proti VEGF (Vascular Endothelial Growth Factor) pa zavira rast žilja v tumorju. Vseh pljučnih rakov s tarčnimi zdravili ni mogoče zdraviti, saj nimajo primernih prijemališč.

Prognoza

Dolgoročni uspeh zdravljenja se ocenjuje s petletnim preživetjem. Preživetje je odvisno od stadija bolezni, telesne zmogljivosti bolnika pred zdravljenjem in načina zdravljenja. Petletno preživetje ne izključi možnosti, da se rak ponovi ali zaseva kasneje. 

Pljučni rak je eden izmed rakov z najslabšo prognozo. V Sloveniji je bilo v letih 2011-2015 petletno preživetje pri moških 14,6 %, pri ženskah pa 20,6 %. 

Preventiva

Potrebno je odpraviti vse dejavnike, ki pospešujejo nastanek pljučnega raka, kajenje in poklicne karcinogene. 

Zgodnje odkrivanje

Odkrivanje zgodnjih sprememb je mogoče predvsem s sodobnimi CT napravami, ki zaznajo tudi začetne, asimptomatske tumorje manjše od 5 mm. Slabost je, da je najdba pogosto lažno pozitivna kar vodi v nepotrebne invazivne diagnostične metode ali pljučne resekcije. 

Ostali pljučni tumorji

Drugi primarni tumorji pljuč so redki, pojavljajo se:

• Hodgkinov in ne-Hodgkinov limfom,
• primarni pljučni limfom in sarkom,
• benigni tumorji (najpogosteje hamartomi),
• bronhialni adenomi,
• vnetni in virusni papilomi.

Pogostejše so pljučne metastaze, ki se pojavljajo pri 30-40 % pacientov z malignim tumorjem. V pljuča najpogosteje zaseva rak dojke, kolorektalni karcinom, karcinom renalnih celic, maternični leiomiosarkom ter skvamozni rak glave in vratu pri odraslih oz. rabdomiosarkom, osteosarkom, Wilmsov tumor, Ewingov sarkom in nevroblastom pri otrocih. Navadno jih zdravimo operativno, če so multipli pa s kemoterapijo, redkeje z obsevanjem. 

Prednosti solne terapije za zdravljenje bolezni dihal

Ali ste vedeli, da inhalacija soli zdravi mnoge bolezni dihal? S solnim inhalatorjem SaltMed lahko v udobju vašega doma inhalirate fine mikrodelce soli, ki spodbujajo celjenje dihalne sluznice in med drugim blažijo simptome kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB), astme, sinusitisa, rinitisa in ostalih kroničnih bolezni dihal. Solni inhalator SaltMed prav tako služi kot rehabilitacija dihal pri kroničnih respiratornih bakterijskih in virusnih okužbah.

Videoposnetek delovanja solnega inhalatorja SaltMed:

V prejšnji objavi na blogu lahko izveste več o erektilni disfunkciji in duševnem zdravju.

Avtor članka je Matej Žnidarič, dr. med.