O vzrokih in zdravljenju kronične bolečine

Kronična bolečina negativno vpliva na kakovost življenja bolnikov in vpliva na vse aspekte zdravja.

Najpogosteje je kronična bolečina nasledek akutne bolečine, ki ni bila učinkovito olajšana, čeprav na njen nastanek vplivajo tudi psihološki dejavniki in dejavniki okolja.

Kronična bolečina nima nobene biološke zaščitne vloge in je zato ne smemo razumeti kot simptom, temveč kot bolezen. Kronična bolečina kot bolezen še ni javno in medicinsko prepoznana, v zdravstvenem sistemu še vedno nima mesta za specifično obravnavo in zdravljenje.

Učinkovito zdravljenje akutne bolečine, hitra odkrivanje in obravnava kronične bolečine kot bolezni, ki ima svoje specifične potrebe in načine zdravljenja, bo bistveno zmanjšala kronično trpljenje bolnikov ter stroške medicinske in socialne oskrbe takšnih bolnikov.

Kako pogosta je kronična bolečina?

Kronično bolečino trpi vsaka peta odrasla oseba. Raziskave so pokazale, da je incidenca kronične bolečine v Ameriki okrog 43 %, v Evropi okrog 36 % in v Avstraliji okrog 20 %. V starejši populaciji jo trpi vsak drugi starostnik v domačem okolju in celo okrog 80 % starostnikov v domovih za stare. Zaskrbljujoče je tudi, da prizadene 25 % otrok. Predvideva se, da je incidenca kronične bolečine v nerazvitih deželah bistveno večja.

Bolniki najpogosteje trpijo kronične bolečine zaradi osteoartritisa in revmatskega artritisa, bolečine, ki ostanejo po poškodbah in operacijah ter bolečine v hrbtenici. Drugi razlogi kroničnih bolečin so glavoboli, nevralgije, nevropatije in nevrološke motnje.

Kaj je pravzaprav bolečina?

Bolečina je neugoden občutek in čustveno doživetje, ki je povezano z neposredno ali možno poškodbo tkiva. Je zapleteno in raznovrstno neprijetno stanje, ki ga povzročajo zaznavni, čustveni, socialni in kulturni dejavniki.

Akutna in kronična bolečina

Akutna in kronična bolečina sta različni klinični stanji, ki se razlikujeta predvsem v funkciji in času trajanja. Akutna bolečina nastane zaradi specifične bolezni ali poškodbe in ima koristno biološko funkcijo. Spremlja jo krčenje skeletnih mišic in aktivnost simpatičnega živčevja. V osnovi je samoomejujoča, izzveni z ozdravitvijo ali zacelitvijo poškodbe. Vloga kronične bolečine je manj jasna. Bolnik je zaradi nje manj aktiven, kar včasih pripomore k hitrejšemu in uspešnejšemu okrevanju.

Kronična bolečina je stanje bolezni, ki pogosto povzroča trpljenje. Bolečina ostane po času, ki je običajen za ozdravitev bolezni ali zacelitev poškodbe. Pogosto jo časovno opredelimo kot bolečino, ki traja več kot tri do šest mesecev. Kronična bolečina lahko nastane tudi iz psihološkega stanja, nima biološkega pomena in predvidljivosti trajanja, včasih ostane za celo življenje. Kronična bolečina bolniku pogosto povzroča fizične omejitve in ga uničuje psihično, socialno in ekonomsko. Za razliko od akutne bolečine, kjer zdravljenje lahko opravi le en zdravnik, je za obravnavo kronične bolečine potrebno interdisciplinarno sodelovanje in uporaba več modalitet zdravljenja.

Nevrobiološke osnove bolečine

Bolečinski modulacijski sistem je lokaliziran v rostaralno-ventralno-medialni podaljšani hrbtenjači in dorzo-lateralnem pontomezencefalnem tegmentumu. Ta sistem je povezan s predeli možganov, ki so vpleteni v psihološke procese. Bolečinski dražljaji se preko zadnjih stebričkov hrbtenjače projecirajo v talamus (spinotalamični traktus) in nato v primarni somatosenzorični korteks (to je diskriminatorna pot, informacije o intenzivnosti in lokaciji bolečinskega dražljaja). Nevroni v spinobulbarnem traktu se projicirajo v podaljšano hrbtenjačo, od tod pa delno v talamus in delno v limbične strukture (odgovorne za čustvene reakcije, sodelujejo pri učenju in spominu) ter naprej v korteks, kjer se oblikuje subjektivna izkušnja bolečine. Ta pot vsebuje čustvene in motivacijske vidike izkušnje bolečine. Človekovo subjektivno izkušnjo bolečine torej oblikujejo kombinirane informacije iz: 1. diskriminatorne/talamokortikalne in 2. čustvene/limbične poti. Ta druga pot je odgovorna za afektno (čustveno) komponento bolečine. V modulaciji bolečine s kognitivno-čustvenimi dejavniki (s pozornostjo, placebom, pričakovanjem, zaznavanjem zmožnosti nadzora in tesnobo) so anatomsko-funkcionalno medsebojno povezani amigdala, hipokampus, sprednji cingularni korteks, orbitofrontalni in insularni predel možganske skorje.

Nastanek kronične bolečine

Normalen odziv telesa na škodljiv dražljaj je aktivacija nociceptorja in prevajanje bolečinskega dražljaja v višje centre, kjer se pred zaznavo oblikuje z delovanjem stimulacijskih in zaviralnih mehanizmov. Ta dogajanja so električno-kemična, v njih sodelujejo različna živčna vlakna, receptorski sistemi in kemične učinkovine. Če škodljivi dražljaj traja kratko in ni močen, bolečina po zaznavi izzveni.
Mehanizmi, vpleteni v prehod akutne bolečine v kronično, so zapleteni in vključujejo medsebojne odnose v receptorskih sistemih, znotraj celične spremembe koncentracije ionov in drugih snovi ter funkcionalne in anatomske spremembe v živčnem sistemu za zaznavanje bolečine. Osnova prehoda akutne bolečine v kronično sta pojava periferne in centralne senzitizacije in posledična patološka bolečina. Ta pojava sta reverzibilna, če trajata krajši čas. Daljše trajanje preobčutljivosti v nociceptivnem sistemu pripelje do funkcionalnih in dokončnih anatomskih sprememb.

Na bolnikovo doživljanje kronične bolečine vplivajo dejavniki okolja, kot so kulturni, socialni in ekonomski, ter njegov odnos do bolečine in psihofizični dejavniki.

Mehanizmi kronične bolečine

Ugotavljanje mehanizma kronične bolečine je osnova za njeno zdravljenje. Glavna razdelitev kronične bolečine je na bolezensko sliko nociceptivne, nevropatske in mešane bolečine.

Nociceptivna bolečina je lahko somatska ali visceralna. Kronična nociceptivna bolečina je posledica stalnega draženja nocireceptorja. Zaradi stalnega draženja se na hrbtenjačnem nivoju lahko pojavijo funkcijske in strukturne spremembe. Somatska bolečina je dobro lokalizirana, topa, glodajoča in stalna. Primeri takšne bolečine so incizijska bolečina, mišična bolečina, kostne metastaze. Visceralna bolečina je v nasprotju s somatsko slabo lokalizirana, globoka, lahko tudi tiščoča, prenesena, količna združena z bruhanjem. Vzrok zanjo je okvara simpatičnega živčevja za notranje organe in draženje nocireceptorjev. V to skupino sodijo npr. zapora črevesja, nateg jetrne kapsule, tumor trebušne slinavke.

Nevropatska bolečina je posledica spremenjene funkcije ali okvare nociceptivnega sistema. Glavne značilnosti nevropatije so spontana bolečina, bolečina, sprožena z dražljajem, ki sicer ne povzroči bolečine, in močnejša bolečina, kot je primerna jakosti bolečinskega dražljaja. Mehanizmi, ki pripeljejo do nevropatske bolečine, so:

- ektopična aktivnost zaradi množenja ionskih kanalčkov na mestu poškodbe živca,
- spremembe ionskih kanalčkov, receptorjev in živčnih prenašalcev, ki povzročajo fenotipske spremembe v funkciji senzoričnega nevrona,
- nenormalni kontakti med simpatičnim eferentnim nitjem in senzoričnimi nevroni,
- nenormalno brstenje in povezave med vlakni, ki ne prevajajo bolečino in sinapsami za nociceptivna vlakna v hrbtenjači,
- izguba zaviralne kontrole zaradi propadanja zaviralnih nevronov.

Nevropatska bolečina je površinska, sevajoča, pekoča, zbadajoča. Primera takšne bolečine sta bolečina pri postherpetični nevralgiji in postmastektomijska bolečina.

Psihološki vidiki bolečine

Doživljanje bolečine je povezano s specifičnimi posameznikovimi kognitivnimi vzorci ter z negativnimi afektnimi in čustvenimi stanji. Telesna bolečina je torej vedno tudi določeno duševno stanje. Gre za »afektni triumvirat«, ki je povezan z bolečino in je bolečina zaradi njih slabše obvladljiva: tesnoba, depresija in jeza. Jeza je tudi sicer pogosto povezana s kroničnimi bolezenskimi stanji; očitna (in tudi zavrta) jeza izkušnjo bolečine okrepi. Pri (ne)obvladovanju bolečine je pomemben bolnikov kognitivni stil – njegova prepričanja o pomenu bolečine in o njeni bodočnosti in pa interpretacije, kako bolečina vpliva na vsakdanje življenje. Posebno pomembni so kognitivni stili, ki so nagnjeni h katastrofičnosti, posploševanju, selektivnem povzemanju informacij. Tak način razmišljanja zmanjša samoučinkovitost, pospešuje negativna afektna stanja in okrepi bolečino. Pri obvladovanju bolečine sta pomembna psihološka dejavnika »samoučinkovitost« in »vir nadzora« (»lokus kontrole«). Koncept samoučinkovitosti se nanaša na posameznikovo prepričanje, da je zmožen prenesti negativne čustvene in telesne izkušnje (npr. da je ali da ni sposoben prenesti bolečine). Vir nadzora (lokus kontrole) pomeni stopnjo prepričanja, da lahko človek z lastnim sodelovanjem vpliva na želeni izid (notranji vir nadzora) ali pa da nima nobenega osebnega nadzora nad dogodkom (zunanji vir nadzora). Praviloma bolniki bolečino lažje prenašajo, če imajo občutek, da bolečino lahko nadzorujejo tudi sami. Ustrezno obvladovanje le-te otežujejo slabo prilagojeni osebnostni načini funkcioniranja. Osebnostne motnje, ki se pogosteje povezujejo s kronično bolečino, so: paranoidna, histrionična, odvisnostna in mejna (˝borderline˝) osebnostna motnja.

Bolečina in duševne motnje

Bolečina in afektna stanja

Bolniki, ki imajo kronično bolečino, so pogosto depresivni in/ali anksiozni in bolniki, ki so depresivni in/ali anksiozni, imajo pogosto kronično bolečino. Kronična bolečina je povezana tudi s popoškodbeno stresno motnjo, ki so jo ugotavljali pri 10-50 % bolnikov s kronično bolečino. Med bolniki v klinikah za zdravljenje bolečine so ugotavljali visoko stopnjo sočasnih depresivnih (59 %) in anksioznih (55 %) stanj. V eni od raziskav je več kot 50 % bolnikov z depresijo poročalo samo o telesnih težavah, od tega je bila večina bolečinskih simptomov. Epidemiološke raziskave so pokazale, da je imelo v vzorcu bolnikov brez depresije bolečinske simptome 29 % ljudi, pri bolnikih z depresijo pa jih je imelo 50 % le-teh. Sočasna depresija okrepi izkušnjo bolečine. Ob nadzorovanih značilnostih revmatoidnega artritisa so ugotavljali značilno višjo samooceno bolečine pri bolnikih, ki so imeli sočasna stanja anksioznosti in depresivnosti. Bolniki z depresijo in bolečinami so bili manj usmerjeni v iskanje pomoči. Na drugi strani pa so bolniki z anksiozno motnjo močno preobremenjeni s telesnimi simptomi. Depresijo torej lahko razumemo kot primarno duševno stanje z bolečinskimi simptomi ali pa kot sekundarno zaradi organskega bolečinskega stanja. Sočasno depresijo pri bolnikih s kronično bolečino je pogosto težko diagnosticirati zaradi prekrivanja simptomov - utrujenost, motnje spanja, primanjkljaj kognitivnih sposobnosti (spomin, zbranost) so značilnosti obeh stanj. Ameriška psihiatrična klasifikacija DSM-IV priporoča, da tiste telesne simptome, ki jih ne moremo jasno in polno pripisati splošnemu medicinskemu stanju, pripišemo simptomom depresije. Ker novejši antidepresivi pomagajo tako pri depresiji, ki se kaže z bolečinskimi simptomi, kot pri bolečinskih stanjih, je diagnostična dilema o primernem vzroku simptomov (bolečina ali depresija) nekoliko manjša.

Samomorilnost

Kronična bolečina velja za dejavnik tveganja glede samomorilnosti. Videti je, da je samomorilnost pri bolnikih s kronično bolečino bolj povezana s sočasno depresijo, kot pa z jakostjo bolečine. Smith in sod. so ugotavljali, da je imela približno polovica bolnikov s kronično bolečino, ki so razmišljali o samomoru (suicidalna ideacija), družinsko zgodovino samomora. Največkrat so o samomoru razmišljali bolniki s kronično bolečino v trebuhu, bolniki z nevropatsko bolečino pa najmanjkrat. To ugotovitev lahko pojasnimo tako, da je nevropatska bolečina najpogosteje nastala kot posledica bolezni, ki jo lahko opredelimo. Bolniki, ki pripisujejo svojo bolečino neznanemu vzroku, pa so bolj nagnjeni k katastrofičnemu razmišljanju in imajo občutek manjšega nadzora nad svojim življenjem.

Odvisnost

Pri analgeziji kronične nemaligne bolečine obstaja tveganje za razvoj zasvojenosti, in sicer je treba biti posebej pozoren na ta vidik pri bolnikih, ki so v preteklosti že imeli sindrom odvisnosti od psihotropnih snovi. Pri njih je večje tveganje, da se v času, ko občutijo kronične bolečine, sindrom odvisnosti povrne in s tem še dodatno oteži obvladovanje bolečine. Simptomi odvisnosti so povečanje tolerance, odtegnitveni znaki, jemanje zdravila v daljšem času in v večjih količinah, kot je oseba nameravala, neuspešno zmanševanje ali nadzor nad jemanjem zdravila, oseba porabi veliko časa za nabavo, uživanje zdravila in za okrevanje od učinkov te snovi, pomembno zmanjšanje dejavnosti osebe zaradi jemanja te snovi ter nadaljnje jemanje le-te, navkljub poznavanju posledic (za diagnostiko sindroma polno razvitega sindroma moramo ugotoviti vsaj tri znake hkrati). Pri uživanju opioidnih analgetikov lahko pričakujemo razvoj tolerance in odtegnitvenih znakov, kar pa ne zadostuje za diagnozo sindroma odvisnosti. Pri bolnikih, ki niso nagnjeni k zasvojenosti in dobro sodelujejo, je ustrezno načrtovana in nadzorovana opioidna analgezija varna.
Izraz psevdo-odvisnost označuje stanje, ko bolnik občuti hudo bolečino, ki je z zdravili ne obvladujemo ustrezno, in zato zdravstveno osebje napačno oceni bolnikovo željo po zdravilih kot odvisnost. Seveda pa lahko hkrati obstajata odvisnost in psevdo-odvisnost - v vsakem od teh primerov je bolniku treba pomagati obvladovati njegovo vedenje pri uporabi analgetikov in je primerno, da pri bolnikovem zdravljenju sodeluje tudi psihiater, ki se ukvarja z zdravljenjem odvisnosti.

Duštevne motnje s simptomi bolečine

To so bolezenska stanja, ki sodijo na področje psihiatričnega zdravljenja, čeprav bolniki pred stikom s psihiatrom praviloma dolgo obiskujejo različne zdravnike, ki se ukvarjajo z zdravljenjem telesnih bolezni. Somatoformne motnje so skupina duševnih motenj, kjer so telesni simptomi glavna komponenta in odražajo medsebojni vpliv med duševnostjo in telesnostjo. Ne razumemo dovolj dobro, zakaj možgani sporočijo človekovi zavesti, da gre za resno telesno težavo – verjetno gre za specifično kognitivno predelavo zaznav v telesu. Povečana je vzdražljivost avtonomnega živčevja. Bolniki so nagnjeni k t. i. aleksitimičnosti – so slabo opremljeni za poročanje o duševnih doživetjih in duševnih simptomih, namesto tega svojo čustveno stisko izražajo s poročanjem o telesnih bolečinah.
Podkategorije somatoformnih motenj so naslednje: pri somatizacijski motnji gre za številne telesne simptome, ki jih ne moremo zadovoljivo razložiti s telesnimi in laboratorijskimi preiskavami, in trajajo več kot dve leti. Telesni simptomi in znaki, ki bolnikom povzročajo težave in o katerih poročajo, pomembno motijo njihov vsakdanjik. V klinični sliki lahko najdemo kombinacijo bolečine, gastrointestinalnih, spolnih (boleče menstruacije, zmanjšan libido, težave z erekcijo) in psevdo-nevroloških simptomov. Vpleteni so številni organski sistemi, opaziti je težnjo k razvoju kroničnega obolenja. Tipično je, da bolniku ne pomaga nobeno zdravnikovo zagotavljanje, da ne gre za resno telesno bolezen. Somatoformno bolečino sprožijo psihološki/čustveni konflikti ali dejavniki splošnega telesnega stanja (lahko gre za organsko težavo, s katero pa ne moremo razložiti intenzivnosti bolnikovih pritožb). Izrazita je psihološka komponenta zunajzavestnega »nevrotičnega dobička« (bolnik je npr. zaradi bolečin, ki jih občuti, v odnosih zaščiten, od njega se manj pričakuje, izogne se določenim nesoglasjem ali okoliščinam, ki ga spravljajo v stisko). Hipohondrična motnja pomeni bolezensko pretirano ukvarjanje s svojim telesom in zdravstvenim stanjem, narava tega ukvarjanja pa ne sme biti blodna (z bizarnimi razlagami bolečine), sicer sodi med psihotična stanja.

Ločevanje med psihogenim in organskim izvorom bolečine

Mednarodno združenje za študij bolečine (IASP) telesno bolečino opredeljuje kot stanje senzoričnega in čustvenega neugodja, povezanega s stvarno ali grozečo telesno okvaro oziroma z opisom prizadete osebe. S tem naj bi prešli dvojnost med bolečino, sproženo bodisi z organskim vzrokom,in psihogeno bolečino. Bolečina lahko nastopi tudi tedaj, če ne gre za poškodbo tkiva – torej bolnik zares izkuša bolečino, četudi ne ugotovimo, da je tkivo poškodovano. Tako definirana bolečina ni samo nevronska aktivnost v bolečinski poti, ampak tudi subjektivna izkušnja in konstrukt višjih kognitivnih funkcij. Iz didaktičnih in pragmatično kliničnih razlogov pa je pomembno vsaj do neke mere razlikovati med organsko in psihogeno bolečino (seveda gre lahko tudi za obe bolečini hkrati). Pri prvi bi bolniku odvzeli priložnost ustreznega zdravljenja bolečine, če ne bi prepoznali organskega vzroka za njegovo trpljenje, pri psihogeni bolečini pa bi lahko bolnika izpostavljali številnim nepotrebnim medicinskim pregledom in samo še utrjevali njegovo prepričanje o organski usodnosti bolečine. Ni tako lahko določiti, ali je bolečina psihogenega ali organskega izvora. Razlike med bolečino organskega in duševnega izvora naj bi bile, da je bolečina duševnega izvora bolj razpršena, ne sledi anatomski porazdelitvi, se ne spreminja, je neodzivna na čustvene, kognitivne, situacijske vplive in analgetiki ne pomagajo. Organska bolečina se spreminja po jakosti, nanjo vplivajo čustvene, kognitivne, situacijske spremembe in vsaj začasno jo omilijo analgetiki. Psihogeno bolečino je težko kvalitativno opisati, organsko pa lažje. Psihogena bolečina se lahko razvije iz razpoloženjske motnje. Razvija in slabša se brez dokaza o povečanju poškodbe tkiva.

Zdravljenje kronične bolečine

V klinični praksi kronične bolečine zdravimo na osnovi bolezenske slike, možnega mehanizma ter kliničnih znakov in simptomov. Pri vseh oblikah kronične bolečine so pogosto vpleteni različni mehanizmi in psihičnosocialni vplivi. Zdravljenje obsega tudi te spremembe. Načini zdravljenja kronične bolečine so:

- sistemski in regionalni farmakološki: analgetiki in učinkovine, ki vplivajo na mehanizme prenašanja in modulacije bolečinskega dražljaja,
- etiološko utemeljene kirurške intervencije,
- električne stimulacije,
- fizikalna, delovna terapija in psihoterapija.

Blaga bolečina (VAL od 0 do 3) se lajša z neopioidi (nesteroidni antirevmatiki, paracetamol, matamizol) ter z dodatnimi zdravili, srednje močna bolečina (VAL od 4 do 7) se zdravi s srednje močnimi opioidi (tramadol, dohidrokodein), neopioidi in z dodatnimi zdravili, zelo močna bolečina (VAL od 8 do 10) pa z močnimi opioidi (morfin, metadon, transdermalni fentanil in buprenorfin, oksikodon, hidromorfin), neopioidi in dodatnimi zdravili.
Dodatna zdravila predstavljajo antikonvulzivi – karbamazepin, klonazepam, gabapentin, pregabalin; triciklični antidepresivi – amitriptilin, venlafaksin, duloksentin; kortikosteroidi – deksametazon, metilprednizolon ter bifosfonati – klodronat, pamidronat, zoledronska kislina.

Psihofarmakoterapija kot pomoč pri obvladovanju kronične bolečine

Antidepresivi kronično nevropatsko bolečino omilijo hitreje in ob nižjem odmerku, kot so običajno potrebni za zdravljenje depresije. Triciklični antidepresivi imajo neodvisen analgetični učinek. Antidepresivi analgetično delujejo tako, da pospešujejo delovanje noradrenalina in serotonina v descendentnih poteh v hrbtenjači za modulacijo bolečine, in sicer z zaviranjem ascendentnih bolečinskih signalov (zaviranje sproščanja pro-nociceptivnih nevrotransmitorjev
glutamata in substance P). Triciklični antidepresivi (npr. amitriptylin) so se izkazali kot bolj učinkoviti v analgetičnem učinku kot SSRI antidepresivi. Duloxetin je najnovejši dvojno-delujoči antidepresiv (SNRI), ki je dokazano učinkovit pri bolnikih z nevropatsko bolečino brez depresije in pri bolnikih s fibromialgijo.

Anksiolitike naj bi uporabljali čim manj, čeprav jih pogosto predpisujejo za obvladovanje nespečnosti in tesnobe pri bolečinskih stanjih. Predpisovanje naj bo omejeno, s postopnim ukinjanjem in le občasno, ko je anksioliza akutno indicirana. Pri obvladovanju bolečine niso učinkoviti. V določenem vidiku zaradi anksiolitičnosti lahko pomagajo pri nevralgiji trigeminalnega živca, tenzijskem glavobolu in pri motnji temporalno-mandibularnega stika, prinašajo pa tveganje za odvisnost ter čezmerno sedacijo in kognitivno okvaro pri starejših bolnikih.
Tipični in atipični antipsihotiki tudi kažejo analgetične lastnosti, vendar njihova uporaba še ni splošno sprejeta. Dosedanji rezultati raziskav analgetični učinek antipsihotikov povezujejo z razpoložljivostjo dopaminskih D2 receptorjev. Z manj D2 receptorskega vezavnega potenciala obstaja več potenciala za centralno moduliranje bolečine. V raziskavah ugotavljajo, da ni statistično značilne povezanosti med pragom za bolečino in D2 vezavnim potencialom v striatnem korpusu (tipični antipsihotiki imajo večjo afiniteto za D2, od tod večji analgetični učinek).

Antiepileptiki/stabilizatorji razpoloženja so učinkoviti pri različnih bolečinskih stanjih. Pri karbamazepinu je treba biti pozoren zaradi možnosti resnih stranskih učinkov (npr. jetrna okvara), čeprav učinkuje kot analgetik že v nižji plazemski koncentraciji. Analgetično sta učinkovita tudi gabapentin in lamotrigin. Pregabalin kot analog GABA vedno bolj uporabljajo pri obvladovanju generalizirane anksioznosti; zdravilo se je izkazalo kot učinkovito tudi pri obvladovanju nevropatske bolečine, kar kaže, da je indicirano pri posameznikih s tesnobo (brez depresije) in nevropatsko bolečino.

Cilj zdravljenja

Cilj zdravljenja je, da bi v najkrajšem možnem času (v nekaj dneh) dosegli, da bolnik ne bi imel hujših bolečin (VAL 3 ali manj), da bi bilo čim manj neželenih učinkov in bi bolniku izboljšali kakovost življenja.

Zaključek

Kronična bolečina predstavlja bolezensko stanje, ki ima svoje značilnosti kot vse druge bolezni. Izkušnja kronične bolečine močno vpliva na človekovo življenje na osebni in družbeni ravni. Poleg individualnega trpljenja, ki spremeni posameznikovo duševno funkcioniranje, močno obremeni medosebne odnose, vpliva na njegovo delazmožnost in predstavlja velik strošek v medicinski oskrbi.
Zdravljenje je zapleteno, pogosto dolgotrajno v sklopu interdisciplinarnega sodelovanja in ob uporabi različnih modalitet zdravljenja. Prepoznavanje in zdravljenje kronične bolečine je tako pomembno tako za bolnika kot tudi za širšo skupnost.

V prejšnji objavi na blogu lahko izveste več o erektilni disfunkciji in duševnem zdravju.

Avtor članka je Matej Žnidarič, dr. med.