Katere bolezni anusa in rektuma poznamo?

Bolezni anusa in rektuma so pogoste zdravstvene težave, ki prizadenejo mnoge ljudi po vsem svetu.

V tem blog prispevku bomo raziskali različne bolezni anusa in rektuma, vključno z njihovimi vzroki, simptomi ter možnostmi zdravljenja. Če vas zanima ohranjanje zdravega anorektalnega področja ali pa želite pridobiti več informacij o teh boleznih, je ta prispevek pravi za vas.

Analna fisura

Analna fisura je raztrganje anoderma distalno od pektinatne linije (ali dentatna, mukokutaneozna). Fisure so akutne in kronične, lahko so posledica travme ali predhodnega posega.

Kako pride do nastanka analne fisure?

Analno fisuro povzroči prekomerno raztegovanje sluznice, natrganje vodi v kontinuirane poškodbe, to pa privede do spazma analnega sfinktra. Krčenje sfinktra prepreči celjenje poškodbe, lahko celo vodi do nadaljnjega natrganja sluznice, kar lahko povzroči kronično analno fisuro. Najpogostejša je fisura zadnjega dela anusa, k čemur dodatno pripomore defekacija. Vzroki za nastanek so tudi dolgotrajna diareja, porod ali analni spolni odnosi. Najpogosteje so prizadeti novorojenčki in osebe srednjih let.

Kakšni so simptomi analne fisure?

Pacienti opazijo prisotnost krvi v blatu in krčevito bolečino ob premikanju črevesja. Pri kliničnem pregledu vidimo razdraženo kožo okoli fisure in laceracije. Pri akutni fisuri je raztrganina površinska, pri kronični pa hipertrofirana s papilami.

Kako zdraviti analno fisuro?

Večino primarnih fisur zdravimo konzervativno z oskrbo rane in lajšanjem bolečin, sekundarne in kronične fisure pa večinoma potrebujejo kirurško oskrbo.

Hemoroidi

Hemoroidi so razširjene žilne strukture v analnem kanalu, ki se iztezajo iz poti arteriovenskih vezivnih tkiv, ki odtečejo v superiorne in inferiorne hemoroidne žile. Hemoroidi so pogosta težava anorektalne regije, ki prizadene veliko ljudi. Srečanje s to težavo lahko povzroči nelagodje, srbenje, bolečine in krvavitve, kar lahko bistveno vpliva na kakovost življenja posameznika. Značilnosti hemoroidne bolezni vključujejo: krvavenje, analno srbečico, prolaps in bolečino zaradi tromboze. 

Kako pogosti so hemoroidi?

V raziskavi v ZDA so ugotovili, da pojavnost hemoroidov pri ljudeh obsega 4,4 % populacije. Pojavnost je enaka pri moške in ženskem spolu. Največja pojavnost je  značilna za ljudi od 45 do 65 let, ki je po 65. letu začela padati.

Kdaj lahko posumimo na hemoroide?

Na simptomatske hemoroide moramo posumiti, kadar je v rektumu prisotna rdeča kri, analni pruritus in akutna perianalna bolečina. Diagnozo postavimo tako, da izključimo vzroke podobnih simptomov in z vizualiziranjem hemoroidov.

Diferencialna diagnoza hemoroidov

Diferencialno diagnozo uporabljamo takrat, kadar so poleg rdeče krvi v rektumu prisotni še analne fisure, sindrom solitarnega ulkusa rektuma, polipi, prolaps rektuma, kolorektalni ali analni rak in proktitis.

Kako zdraviti hemoroide?

✔ Spremembe v življenjskem slogu. Prvi korak pri zdravljenju hemoroidov je praviloma sprememba življenjskega sloga. Pomembno je poskrbeti za redno prebavo in preprečevati zaprtje. To lahko dosežete z uživanjem vlaknin in pitjem zadostne količine vode. Redna telesna aktivnost je prav tako pomembna, saj spodbuja normalno prebavo. Poleg tega je priporočljivo izogibati se dolgotrajnemu sedenju in preprečevati napenjanje med odvajanjem.

✔ Lokalna terapija. Za lajšanje simptomov hemoroidov se pogosto uporabljajo lokalni pripravki v obliki mazil, krem in supozitorijev. Te snovi običajno vsebujejo sestavine, kot so kortikosteroidi, ki zmanjšujejo vnetje, anestetiki, ki lajšajo bolečine, in vazokonstriktorji, ki zmanjšujejo oteklino. Praviloma se nanesejo neposredno na prizadeto območje.

✔ Skleroterapija. Skleroterapija je postopek, pri katerem se v hemoroide vbrizga snov, ki povzroči njihovo skrčitev. Ta postopek je običajno primeren za manjše hemoroide. Skleroterapija lahko zmanjša velikost hemoroidov in ublaži simptome.

✔ Ligacija hemoroidov. Ligacija je priljubljen postopek za zdravljenje notranjih hemoroidov. Med postopkom se uporabi elastični obroček, ki se nanaša na osnovo hemoroida, kar prekine dotok krvi v hemoroid. Posledično se hemoroid skrči in odmre, s čimer se zmanjšajo simptomi.

✔ Kirurški poseg. V primerih hujših hemoroidov, ki se ne odzivajo na druge metode zdravljenja, se priporoča kirurški poseg. Kirurški posegi obsegajo odstranitev hemoroidov ali vezavo krvnih žil. Obstajajo različne kirurške tehnike, kot so hemoroidektomija, kjer se odstranijo notranji in zunanji hemoroidi ali laserska koagulacija za zmanjšanje krvavitev. Kirurški poseg zahteva določen čas za okrevanje, vendar lahko prinese dolgoročno olajšanje in zmanjša ponovitev hemoroidov.

Lajšanje simptomov hemoroidov in rektalnih fisur z mazilom Bioapifit®

Mazilo za hemoroide Bioapifit® je klinično testiran medicinski pripomoček, namenjen celjenju rektalne sluznice. Primeren je za blaženje simptomov hemoroidov, fisur, analne srbečice in drugih anorektalnih stanj, vključno z rektalnimi krvavitvami, razdraženo kožo okoli anusa, bolečinami in oteklino.

Delovanje mazila Bioapifit® temelji na ustvarjanju zaščitne plasti na poškodovani sluznici, ki spodbuja hitro celjenje ran in preprečuje nadaljnje draženje. Aktivne sestavine v mazilu ustvarijo kislo in viskozno okolje, ki preprečuje razmnoževanje patogenih mikroorganizmov. Mazilo deluje tudi kot adstringent, ustavi krvavitev, zmanjša srbenje in lajša bolečine med iztrebljanjem.

Klinična raziskava je potrdila učinkovitost mazila Bioapifit®, pri kateri je skupina 66 bolnikov uporabljala mazilo Bioapifit® za 10 dni. Rezultati so pokazali, da se je krvavitev v celoti ustavila, bolečine so se zmanjšale za 96%, težave pri izstrebljanju za 94,2% in srbenje za 95,7%. 85% bolnikov je doseglo popolno ozdravitev hemoroidov, brez stranskih učinkov.

Mazilo ne vsebuje umetnih konzervansov, barvil ali dišav. Navodila za uporabo vključujejo nanašanje mazila na prizadeto območje ali uporabo aplikatorja za rektalno uporabo. Sestavine vključujejo med, glicerin, čebelji vosek in različne rastlinske izvlečke ter eterična olja.

Anorektalna fistula

Anorektalna fistula je kronična manifestacija akutnega perirektalnega procesa, ki tvori analni absces, ta pa se razvije v anorektalno fistulo.

Vzroki za nastanek anorektalne fistule

Najpogostejši vzrok za pojav je okužena analna žleza, ki tvori analni absces, ko slednji rupturira ali je izsušen, se formulira epitelizirani traktus, ki predstavlja povezavo med abscesom v anusu ali rektumu in perirektalno kožo, redkeje tudi drugimi organi pelvisa.

Drugi vzroki so še: Chronova bolezen, Limfogranuloma venereum, radiacijski proktitis, aktinomikoza in tujki v rektumu. Zanesljivega napovednega modela za pojav fistule iz abscesa nimamo.

Klinična slika anorektalne fistule

Pacienti navadno prihajajo zaradi abscesa, ki se po drenaži ne celi ali zaradi kroničnega gnojnega izcedka iz pustuli podobne lezije na koži v okolici analne odprtine. Občutijo prekinjeno rektalno bolečino, še posebej ob odvajanju blata. Prisotna sta lahko tudi prekinjena srbečica in izcedek neprijetnega vonja. Koža okoli anusa je lahko razdražena in vneta, vidna in tipna je odprtina fistule. Z endosonografijo, MR-jem, s fistulografijo ali CT-jem lahko opazimo zrak oz. kontrastno sredstvo v fistuli. Z anoskopom opazimo odprtino fistule v rektumu. 

Fistule delimo glede na lego v rektumu na: intersfinkterične (na pektinatni liniji), transsfinkterične (skozi eksterni in interni sfinkter), suprasfinkterične (obkroža ves sfinkterični aparat) in ekstrasfinkterične fistule (proksimalno pektinalni liniji, zaobjema še levatorje).

Kako zdraviti anorektalno fistulo?

Temeljna izbira je kirurško zdravljenje, da preprečimo fekalno inkontinenco skozi fistulo in omogočiti optimalno celjenje. Izjema je bolnik s Crohnovo boleznijo, ki ga zdravimo farmakološko.

Perianalni absces

Je najpogostejša oblika anorektalnega abscesa. V akutni fazi je kot gnojni izcedek iz žleznih kript v anusu ali rektumu. Absces se širi distalno po intersfinkternem prostoru v perianalno kožo. Če ga ne dreniramo se lahko razširi v sosednja tkiva ali celo napreduje v splošno sistemsko okužbo. Kronično fazo predstavlja perianalna fistula.

Vzroki za nastanek perianalnega abscesa

Vzrok je vnetje analnih žlez. Žleze prodirajo preko notranjega sfinktra in se končajo na intersfinkterni ravnini. Ob obstrukciji v izvodilu žleze postane sekrecija onemogočena in omogočena rast bakterij, kar ustvari ugodne pogoje za pojav gnojnega abscesa. Zgoščena tekočina se nabira v končnem delu žleze.

Klinična slika perianalnega abscesa

Pacienti imajo hudo bolečino v analnem ali rektalnem predelu. Bolečina je konstantna in ne nujno povezana s premikanjem črevesja. Slabo počutje in vročina sta pogosta simptoma. Gnojni izcedek je opazen, če se ne drenira spontano. Pri površinskem abscesu je opazna eritrematozna razdražena koža perineuma. Pri globljih abscesih (npr. supralevatorni) pri inspekciji ne opazimo sprememb, te zaznamo šele ob rektalnem pregledu. Pri polovici primerov se pojavi kronična analna fistula, na pojav katere pa spontana ali kirurška drenaža nimata vpliva.

Kako zdraviti perianalni absces?

Perianalni absces je najpogosteje potrebno redno drenirati z križno incizijo v mesto abscesa kolikor se da v bližini analnega roba, pod lokalno anestezijo. S tem minimaliziramo obseg potencialne fistule. Po dreniranju je pdročje je potrebno redno čistiti.

Sindrom solitarnega ulkusa rektuma

Sindrom solitarnega ulkusa rektuma je motnja, za katero so značilni rektalna krvavitev, napenjanje med iztrebljanjem in občutek nepopolne evakuacije. Endoskopske najdbe pri bolnikih se lahko raztezajo od mukoznega eritema do enega ali v več  ulkusov in masivnih lezij.

Kako pogost je sindrom solitarnega ulkusa rektuma?

Incidenca sindroma solitarnega ulkusa rektuma je nejasna, vendar so  v raziskavi  ocenili njeno pojavnost  med 1 do 100.000 obolelih na leto. V drugi raziskavi so predpostavili, da je starostno povprečje obolelih 48 let, bolezen pa naj bi se pojavila v starostnem razponu od 14  do 76 let. Prizadene tako moške kot ženske, prevladovala pa naj bi pri ženskah.

Kakšni so simptomi sindroma solitarnega ulkusa rektuma?

Po navadi ga odkrijejo ne namerno med raziskavo pacientovih simptomov, ki so: rektalno krvavenje, tenezem ali napetost med iztrebljanjem. Diagnozo postavijo glede na histološke najdbe, za katere so značilne fibromuskularne obliteracije lamine proprie.

Kako zdraviti sindrom solitarnega ulkusa rektuma?

Zdravljenje je odvisno od resnosti simptomov in prisotnosti prolapsa rektuma. Asimptomatske bolnike po navadi opazujemo, zdravimo pa jih z laksativi. Kirurški posegi pridejo v poštev pri simptomatskih pacientih in pri pacientih, pri katerih konzervativno zdravljenja nima učinka.

Prolaps rektuma

Prolaps rektuma je bolezen medeničnega dna, ki je značilna za starejše ženske, lahko pa se pojavi pri moških in ženskah vseh starosti. Prolaps rektuma se kaže z lokalnimi simptomi  (bolečina, krvavenje, izcedki), disfunkcijo črevesja (konstipacije, inkontinenca) in zmanjšano ter slabšo kvaliteto življenja. Popolni prolaps rektuma pomeni protruzijo vseh slojev rektuma skozi anus, ki se manifestirajo kot koncentrični prstani rektalne mukoze.

Dejavniki tveganja za prolaps rektuma

Rektalni prolaps je bolezen z incidenco med 0,25 do 0,42% pri odraslih posameznikih in ocenjenim 1 % pri ljudeh starejših od 65 let. 

Dejavniki tveganja so: starost nad 40 let, ženski spol, rojstvo otroka skozi vagino, predhodni medenični poseg, kronična napetost, kronična driska, kronična konstipacija, cistična fibroza, demenca, kap, disfunkcija medeničnega dna, defekti v anatomiji medeničnega dna.

Kako zdraviti prolaps rektuma?

Pred kirurškim posegom je potrebo minimalizirati simptome. Zdravljenje določimo glede na pacientove simptome, stopnjo prolapsa in magnitudo neželenih učinkov, ki lahko vpliva na pacientovo življenje. Primarno zdravljenje vključuje zadosten vnos tekočine in vlaknin, saj s tem izboljšamo gibljivost črevesja in tako kontrolo nad izcedkom in konstipacijo. Prvotni indikaciji za kirurški poseg je masivnost prolapsa črevesja in inkontinenca ter/ali konstipacija povezani s prolapsom rektuma.

Radiacijski proktitis

Radiacijska poškodba spodnjega črevesja je lahko posledica zdravljenja rakov rektuma, anusa, materničnega vratu, prostate, mehurja in testisov. Najpogosteje sta prizadeta rektum in sigmoidni del debelega črevesa. Radiacijski proktitis je definiran kot poškodba epitelija rektuma zaradi sevanja, ki je povezano z minimalnim vnetjem. Akutni radiacijski proktitis nastopi v obdobju 6 tednov radiacijske terapije. Kronični radiacijski proktitis pa nastop od 9 do 14 mesecev po sevanju, lahko pa se pojavi tudi do 30 let pozneje.

Kako pogost je radiacijski proktitis?

Točni podatki o prevalenci radiacijskega proktitisa niso znani, vendar pa je ocena pojavnosti le pri pacientih z brahiterapijo od  8 do 21%. Pojavnost kroničnega radiacijskega proktitisa pa naj bi bila od 2 do 20%.

Dejavniki tveganja za razvoj radiacijskega proktitisa obsegajo: odmerek sevanja, področje izpostavljenosti, metodo, kije pomemben pokazatelj tveganja nastopa radiacijskega proktitisa, bolezen razdraženega črevesja, HIV/AIDS.

Kdaj posumimo na radiacijski proktitis?

Na akutni radiacijski proktitis moramo posumiti pri pacientih z drisko, sluzastim izcedkom, s tenezmom in krvavenjem v obdobju 6 tednov radiacijske terapije. Kronični radiacijski proktitis je prisoten pri pacientih, ki razvijejo značilne simptome v roku 9 mesecev ali več po obsevanju rektuma. Diagnozo bolezni pridobimo z anamnezo, laboratorijskimi raziskavami, biopsijo debelega črevesa in endoskopijo.

Kako zdraviti radiacijski proktitis?

Paciente z akutnim radiacijskim proktitisom zdravimo s hidracijo in antidiarotiki. Pri pacientih s kroničnim radiacijskim proktitisom je zdravljenje odvisno od poteka in resnosti simpotomov.

Avtor prispevka je asist. Matej Žnidarič, dr. med.