Alergijske bolezni dihal - Kako lajšati alergijski rinitis?

Alergijske bolezni dihal postajajo vse pogostejše, saj jih povzroči preobčutljivost za snovi iz okolja, ki jih bolnik vdahne.

Alergijski rinitis delimo glede na vzrok bolezni in trajanje simptomov na občasni alergijski rinitis (sinonima: sezonski alergijski rinitis ali seneni nahod) in trajni alergijski rinitis (sinonima: perenialni ali celoletni alergijski rinitis). Pomembno je, da se ljudi, ki imajo alergijski rinitis kakršnekoli oblike odkrije, diagnosticira in ustrezno zdravi glede na intenzivnost rinitisa, saj je lahko včasih alergijski rinitis razlog za zmanjšano psihofizično sposobnost v poklicu in socialnem okolju. Za dober nadzor nad boleznijo pa je potrebno tudi trajno sodelovanje med bolnikom in zdravnikom. 

Kaj je alergija?

Alergija je neustrezna in pretirana reakcija našega imunskega sistema na številne snovi v okolju. Nastane imunsko vnetje.

Kaj je senzibilizacija?

Pri ljudeh z družinsko nagnjenostjo k alergiji alergijska bolezen nastane po določenem času, ki je potreben za razvoj preobčutljivosti za snovi iz okolja, imenovane alergeni. Kot odziv na alergene nastanejo protitelesa. Proces tvorbe protiteles imenujemo senzibilizacija.

Kaj je atopija?

Atopija je dedna nagnjenost k tvorbi protiteles IgE proti snovem iz okolja. Vendar  ne pomeni, da se bo pri določeni osebi tudi razvila alergijska bolezen. Razvoj bolezni pri atopiku je odvisen od učinkov okolja, torej izpostavljenosti alergenom.

Kaj sta antigen in protitelo?

Antigen je snov, ki jo telo prepozna kot tujo in morda škodljivo, zato proti njej začne ustvarjati specifična protitelesa. Tvorba protiteles je ponavadi obrambni mehanizem. Antigenu, ki povzroči alergijsko bolezen, rečemo alergen. Alergeni so snovi, ki jih imunski sistem alergične osebe oceni kot tuje in škodljive.

Epidemiologija alergijskega rinitisa

Alergijski rinitis ima 15 do 30 % odraslih prebivalcev. Do 40 % bolnikov z alergijskim rinitisom ima tudi astmo. Prevalenca narašča v razvitih mestnih in industrijskih okoljih z modernim načinom življenja, dela, prometnih razmer in z dejavniki stresa.

Etiologija 

V večini primerov so povzročitelji preobčutljivostne reakcije inhalacijski alergeni. Vzroki sezonskega alergijskega rinitisa so spomladi večinoma pelodi dreves in trav, poleti plevelov in zeli, jeseni pa predvsem plevelov in plesni. Pelodi dreves, trav in plevelov so v botanični sorodnosti z več vrstami sadja in zelenjave. To je razlog za pojav alergijskega rinitisa tudi izven sezone cvetenja. Govorimo o navzkrižni alergiji. Najpogostejši izvor celoletnega alergijskega rinitisa so pršice, živalski alergeni in plesni. V otroškem obdobju pa je možen alergijski rinitis izključno zaradi hranil, kot so jajca in mleko.

Patogeneza

Alergijski rinitis je primer alergijske reakcije takojšnega tipa, ki jo v senzibiliziranem organizmu po ponovnem stiku z alergenom sprožijo specifična protitelesa IgE. Temu sledi sproščanje posrednikov vnetja, kot je histamin. Pri vnetju tega tipa sproščeni histamin povzroči takojšnjo reakcijo v sluznici. Pojavi se približno 15-30 minut po stiku z alergenom. Nekaj ur zatem nastopi pozna faza tega vnetja, pri kateri delujejo celični mehanizmi (eozinofilno vnetje). Po enkratnem stiku z alergenom traja pozna faza do 2 dni, pri ponavljajoči ali celoletni izpostavljenosti pa se vzdržuje kot perzistentno vnetje v nosu.

Klinična slika

Kadar rinitis traja manj kot mesec dni v letu ali manj kot 4 dni v tednu, ga imenujemo sezonski alergijski rinitis. Simptomi so predvsem posledica delovanja histamina. Bolnik kiha, iz nosu mu teče voden izcedek, srbi ga nos in žrelo. Pogosto ga spremlja tudi alergijsko vnetje oči (konjunktivitis). V povprečju po 5-15 letih obstoja preide v astmo.

Kadar pa rinitis traja dlje, ga imenujemo celoletni alergijski rinitis. V ospredju je oteklina nosne sluznice zaradi alergijskega vnetja, zato bolniki slabo vohajo in težko dihajo skozi nos. Sekret jim iz nosu zateka v žrelo. Celoletni rinitis spremljajo tudi splošni simptomi, posledice slabega spanja (utrujenost, motnje koncentracije) in glavoboli. Konjunktivitis je redkost. V povprečju že po štirih letih preide v astmo.

Diagnoza

Pri prepoznavanju alergijske bolezni so najpomembnejši podatki, ki jih pove bolnik. Zdravnik družinske medicine tako postavi delovno diagnozo, ki jo nato potrdi ali ovrže z uporabo diagnostičnih testov. S testi tudi spremlja učinek zdravljenja ali zaznava poslabšanje bolezni.

Anamneza

Temelj diagnostike alergijske bolezni, tudi rinitisa, je usmerjena družinska in alergološka anamneza, ki jo opravi zdravnik družinske medicine. Ker bolnik včasih sam ne opazi povezave med zunanjimi dejavniki in simptomi, zdravnik vodi pogovor s ciljnimi vprašanji, saj so simptomi alergijskih bolezni ponavadi zelo značilni. Poleg vrste in jakosti težav je pomembno poznati tudi čas, ko se znaki pojavijo, in njihov potek. Pojav simptomov v toplejšem delu leta, predvsem, če se simptomi pojavljajo vsako leto, zdravnika navaja k sumu preobčutljivosti za pelod dreves, trav ali travnih zeli. Če bolnik navaja simptome, ki se pojavijo po stiku s prahom, živalmi, plesnimi ali zdravili, mora zdravnik posumiti na alergijo na te snovi. Pomembno je tudi povprašati o delovnem mestu, kajti na številnih delovnih mestih so prisotni pomembni alergeni. Zdravnik se pozanima tudi o morebitnih težavah s hranili in bolniku pomaga, da najde povezavo med alergijsko reakcijo in uživanjem določene hrane. Drugi pomembni podatki so še podatki o predhodnem zdravljenju in učinek zdravljenja s protialergijskimi zdravili. Zdravnik se pozanima tudi o vplivu bolezni na življenjski slog. Pomembno je, ali simptomi bolezni motijo vsakodnevne aktivnosti, delo v službi in spanje. Zdravnik povpraša tudi o podatkih o pojavu alergijskih bolezni v družini. Otroci namreč pogosto podedujejo nagnjenost k alergiji.

Kožni testi

Po natančni anamnezi zdravnik družinske medicine za potrditev delovne diagnoze napoti bolnika k specialistu alergologu na vbodno kožno testiranje, ki se izvede na notranji strani podlakti. Kožni testi so preprosti in hitri ter pri večini bolnikov zadostujejo za postavitev diagnoze.

Krvni testi

Alergolog lahko rezultate kožnih testov potrdi tudi z meritvijo specifičnih protiteles IgE v bolnikovi krvi. Ti testi so zdravniku predvsem v pomoč, kadar se anamneza in rezultati kožnih testov ne ujemata. Redko diagnozo alergijskega rinitisa zdravnik potrdi z ugotavljanjem eozinofilnih granulocitov v nosnem izpirku.

Obremenitveni provokacijski testi

Če zdravnik družinske medicine sumi na poklicno alergijo ali psevdoalergijo za zdravila, napoti bolnika še na nosne ali oralne provokacijske teste. Te teste izvajajo samo v specializiranih ustanovah, ponavadi v bolnišnicah. Pri testu se meri upor toku zraka in pretok zraka skozi nos po provokaciji in se izsledki nato primerjajo z izhodiščnim stanjem. Pri obremenitvenem testu se lahko pojavijo neželeni učinki, ki so lahko hudi, zato se ti testi  izvajamo samo, če s preprostejšimi testi ni bilo mogoče postaviti diagnoze.

Pregled pri otorinolaringologu

Če pri bolniku še vedno ne uspe dokazati vzroka alergijskega rinitisa, zdravnik družinske medicine napoti bolnika na pregled k specialistu otorinolaringologu.

Diferencialna diagnoza

Simptome sezonskega rinitisa mora zdravnik družinske medicine znati razlikovati od virusnega prehlada in gripe. Ostala stanja, na katera mora zdravnik še pomisliti, so psevdoalergije (npr. intoleranca za acetilsalicilno kislino), vplivi zdravil (npr. zaviralci angiotenzinske konvertaze), anatomske motnje, poklicni iritativno-toksični rinitis in endokrinološki rinitis (nosečnost, akromegalija), saj ta stanja povzročajo podobne simptome, kot jih opažamo pri alergijskem rinitisu.

Zdravljenje

Zdravljenje alergijskega rinitisa je zelo pomembno, saj pogosto rinitis preide v astmo. Z zdravljenjem rinitisa zdravnik družinske medicine želi pri bolniku doseči akutno ublažitev simptomov ter mu zagotoviti dolgotrajno boljšo napoved zdravja. Zdravnik mora vsakega bolnika zdraviti glede na oceno intenzivnosti rinitisa in izstopajoče simptome.

Ukrepi za zmanjšanje izpostavljenosti alergenom

Pri zdravljenju alergijskega rinitisa sta pomembni nalogi zdravnika družinske medicine informiranje in vzgoja bolnika. Osnovni ukrepi zdravljenja so namreč usmerjeni k zmanjšanju izpostavljenosti alergenu. Neučinkoviti ukrepi pri izogibanju alergenom so pomemben vzrok za slab uspeh zdravljenja. Zdravnik mora znati bolniku svetovati, kako se čim bolje izogne vzročnemu alergenu.  Bolniku s sezonskim rinitisom, ki nastane kot posledica preobčutljivosti za pelod, zdravnik svetuje, naj ostane v zaprtem prostoru, kadar je koncentracija peloda velika. Opozori ga, da je potrebno paziti, da cvetni prah ne pride v bivalne prostore. Prostor naj se prezrači v nočnih urah, ali takrat, ko pada dž. Bolnika opozori na izbiro ustreznega poklica. Svetuje mu tudi, naj se informira kdaj cvetijo posamezne alergogene rastline.     

Bolniku s celoletnim alergijskim rinitisom, ki najpogosteje nastane kot preobčutljivost za pršico, zdravnik svetuje, naj bivalne prostore dobro zrači in čim bolj zmanjšuje vlažnost prostorov. Opozori ga, naj bodo blazine in odeje iz umetnih vlaken, ki se lahko operejo. Odsvetuje preproge in hranjenje zimske garderobe v spalnici. Sedežne garniture naj ne bodo iz blaga, temveč iz usnja. Zdravnik svetuje, naj plišaste igrače bolnik občasno zmrzne v zamrzovalni skrinji, saj pršice ubijemo le z zmrzovanjem. Bolniku tudi svetuje, naj za čiščenje sedežnih garnitur in talnih oblog uporablja preparate, ki ubijejo pršice.

Zdravljenje alergijskega rinitisa z zdravili

Zdravnik družinske medicine bolniku predpiše tudi ustrezna zdravila in ga pouči o postopkih zdravljenja in samozdravljenja. Zdravila za zdravljenje alergijskega rinitisa so peroralni in lokalni antihistaminiki, lokalni in (izjemoma) peroralni glukokortikoidi, natrijev kromoglikat, ipratropijev bromid in lokalni dekongestivi. Natrijev kromoglikat lahko zavira srbenje in kihanje, antihistaminiki ta simptoma zavirajo še bolj učinkovito, deloma pa zmanjšujejo tudi rinorejo. Rinorejo še boljše zaustavlja ipratropijev bromid. Dekongestivni pripravki olajšujejo le zaporo nosu. Lokalni nosni glukokortikoidi so uspešni pri zmanjšanju srbenja in kihanja, rinoreje, zapore nosu in deloma celo pri ohranjanju vonja.

Pristop k zdravljenju sezonskega alergijskega rinitisa je stopenjski. Pri vseh stopnjah te bolezni je nujno izogibanje alergenom. Blago obliko rinitisa zdravnik zdravi s peroralnim antihistaminikom in dodatno lahko še z natrijevim  kromoglikatom. Pri zmerni obliki doda zdravnik poleg teh zdravil še lokalni glukokortikoid. Pri hujši obliki pa poleg že naštetih zdravil predpiše po potrebi še peroralne glukokortikoide. Pomembno je, da bolnik prejema zdravila le v času, ko je izpostavljen alergenu.  Tudi za zdravljenje celoletnega alergijskega rinitisa je izrednega pomena ureditev bivalnega in delovnega okolja, tako da senzibilizirana oseba ni v stiku z alergenom. Od zdravil ima prednost lokalni nosni glukokortikoid. Zdravnik zdravila priporoča kot stalno terapijo. Pri intermitentnih simptomih rinitisa pa zdravnik predpiše peroralne antihistaminike in izjemoma po potrebi še dekongestive za kratek čas.

Specifična imunoterapija

Specifično imunoterapijo pri alergijskem rinitisu zdravnik uvede, če so bili predhodni postopki zdravljenja neuspešni. Včasih je indikacija tudi poseben poklic, pri katerem delo z vnetjem oči in nosu ni mogoče. Specifična imunoterapija je ob pravilno izbrani indikaciji uspešna pri 90 % bolnikov.

Naravno lajšanje alergijskega rinitisa in občutljive nosne sluznice

Kapljice za nos RHINOVITA® so klinično testiran medicinski pripomoček za nego in čiščenje nosne sluznice.

RHINOVITA® vsebuje kombinacijo vitamina A, ki ima pomembno vlogo pri celjenju nosne sluznice, in vitamina E, ki z antioksidativnimi in protivnetnimi učinki ščiti kožne celice pred škodljivimi okoljskimi dejavniki.