14 načinov kako zdraviti cervikobrahialni sindrom

Cervikobrahialni sindrom je zdravstveno stanje, pri katerem pride do kombinacije različnih simptomov v predelu vratne hrbtenice in pripadajočih težav v enem ali obeh zgornjih udih.

To stanje se nanaša na cervikalni (vratni) del hrbtenice in običajno vključuje bolečino, ki se širi v zgornji ud. Cervikobrahialni sindrom je tudi znan pod imenom cervikobrahialgija.

Značilni simptomi tega sindroma vključujejo bolečino, omejeno gibljivost vratnega dela hrbtenice, togost, občutek električnih impulzov vzdolž roke, oslabljeno mišično moč, občutek teže v roki, spremenjeno občutenje in mišično atrofijo. Poleg bolečine se lahko pojavijo tudi dodatne nevrološke težave, kot so mravljinčenje, motnje občutenja ali celo izguba motoričnih sposobnosti v roki, dlani ali prstih. V prispevku bomo predstavili 14 načinov kako zdraviti cervikobrahialni sindrom.

Zakaj pride do cervikobrahialnega sindroma?

Cervikobrahialni sindrom se lahko pojavi zaradi različnih vzrokov, ki vplivajo na vratno hrbtenico in sosednje strukture. Glavni vzroki za cervikobrahialni sindrom vključujejo:

1. Hernija diska: To je pogost vzrok, pri katerem pride do izbočenja ali razpoke medvretenčnega diska v vratnem delu hrbtenice. Izbočeni disk lahko pritiska na bližnje živce, kar povzroči bolečino in druge simptome.

2. Osteoartritis vratne hrbtenice: Starostna obraba in degeneracija vratnih vretenc ter sklepov lahko privede do osteoartritisa. To lahko povzroči stiskanje živcev in s tem povezane simptome.

3. Poškodbe vratu: Nenadne poškodbe, kot so avtomobilske nesreče, padci ali športne poškodbe, lahko povzročijo poškodbe vratne hrbtenice ali živcev, kar lahko vodi v cervikobrahialni sindrom.

4. Slaba drža: Dolgotrajno slaba drža, še posebej pri delu za računalnikom ali drugih dejavnostih, lahko povzroči preobremenitev mišic vratu in ramen, kar lahko sčasoma povzroči cervikobrahialni sindrom.

Tumorji ali infekcije: Redko se lahko tumorji ali infekcije v predelu vratne hrbtenice razvijejo in pritisnejo na živčne strukture, kar povzroči simptome tega sindroma.

Natančen vzrok cervikobrahialnega sindroma je odvisen od posameznega primera, in diagnozo običajno postavi zdravnik po temeljitem pregledu in slikovnih preiskavah, kot so rentgen, MRI ali CT slikanje. 

14 načinov kako zdraviti cervikobrahialni sindrom

Konzervativno zdravljenje

Večina bolnikov (65% do 83%) s cervikalno radikulopatijo sčasoma okreva brez ukrepov. Pogosto nato v nadaljevanju pride do ponovitve bolečine, ki pa se ravno tako dobro popravi brez specifičnega zdravljenja. Začetno zdravljenje cervikalne radikulopatije je nekirurško in vključuje medikamentozno zdravljenje, fizikalno terapijo, uporabo mehke vratne ortoze in injekcije kortikosteroidov. Obstaja več metod konservativnega zdravljenja, vendar je zelo malo dokazov o učinkovitosti teh metod oziroma o njihovem učinku na naraven potek bolezni.

Primarni cilji zdravljenja vključujejo zmanjšanje bolečine, izboljšanje mišične moči, preprečitev poškodb hrbtenjače in preprečitev ponovitve.

Fizikalna terapija

Izboljšanje drže

Izboljšanje drže telesa je preprost in pomemben del celovite obravnave za obvladovanje bolečin v vratu. Poleg ciljanih vaj zajema tudi pravilno vzravnano sedenje z rahlo spuščeno brado, retrakcijo lopatic in sproščenimi  rameni. Nepravilno držo glave in vratu lahko ocenimo tako z inspekcijo kot tudi s slikovno diagnostiko. O pomiku glave naprej govorimo, ko leži tragus ušesa pred akromionom, in domneva se, da tovrstna drža prispeva k razvoju porušenega ravnotežja v vratni muskulaturi in posledično k bolečini v vratu. Pri odpravljanju bolečin v vratu je velikokrat v pomoč tudi izogibanje daljšim sedečim položajem. Fleksija vratne hrbtenice za več kot 30 stopinj proti trupu velja za ne-ergonomski položaj, ker preobremenjuje vratne mišice. Govorimo o statični obremenitvi, ki moti krvni pretok v mišicah in povzroča ishemično bolečino. Priporočljivo je, da tovrstni bolniki  s pretežno sedečim delom večkrat vstanejo in se sprehodijo, izvajajo vaje za izboljšanje gibljivosti v vratni hrbtenici in –kolikor je le-to mogoče- vzdržujejo pravilno držo telesa. Dodatna ergonomska prilagoditev delovnega mesta lahko prepreči težave z držo in posledično bolečino. Pomemben je tudi položaj med spanjem. Zaželeno je da sta pri ležanju glava in vrat poravnana s telesom, kar najbolje dosežemo z majhno blazino pod vratom in rahlo privzdignjenimi koleni za sprostitev dolgih hrbtnih mišic. Pri težavah z vratno hrbtenico ležanje na trebuhu ni primerno.

Vaje za vrat

Redno izvajanje vaj v domačem okolju vzdržuje gibljivost v vratni hrbtenici in pripomore k temu, da bolniki zavzamejo aktivno vlogo pri obvladovanju bolečine. V akutnem obdobju se priporočajo predvsem razbremenilni položaji, ko je akutna bolečina pod nadzorom, pa izvajanje nežnih razteznih vaj. Vaje je priporočljivo izvajati vsakodnevno, najbolje zjutraj ali zvečer pred spanjem, tudi ko bolečina izzveni. Vratna hrbtenica kot segmentna struktura nujno potrebuje stabilnost. V vadbo je treba vključiti izometrične vaje mišic stabilizatorjev hrbtenice.

Uporabljamo tudi specifične vaje z namenom zmanjšanja bolečine, krepitve mišic in izboljšanja obsega gibljivosti.  Številne raziskave, sicer slabše kakovosti, so podale dokaze o učinkovitosti krepitve in raztezanja mišic vratu in ramenskega obroča, skapulotorakalnih mišic in mišic proksimalnega dela zgornjega uda. Cervikotorakalna stabilizacija vpliva na zmanjšanje bolečine, izboljša funkcijo in preprečuje napredovanje okvare ali ponovitev. Ključnega pomena so povrnitev fleksibilnosti hrbtenice ter vzpostavitev pravilne drče. Ustrezna biomehanika se vzpostavi z uporabo pasivnega razgibavanja, mobilizacijskimi tehnikami, razteznimi vajami in ustrezno držo.  Krepitev mišic začnemo z izometričnimi vajami v ležečem položaju, nato nadaljujemo v sedečem in stoječem položaju, nato nadaljujemo z izvajanjem koncentričnih izotoničnih vaj. Pozornost usmerimo tudi v ramenski obroč in zgornje ude, saj oslabelost mišic v poteku miotoma lahko oslabi skapulatorakalno in glenohumeralno stabilizacijo.

Trakcija

Trakcija je metoda raztezanja vratne ali ledvene hrbtenice, s katero ustvarjamo dekompresijo oz. sprostimo pritisk na anatomske strukture v hrbtenici, ki so lahko vir bolečine. Pogosto se izvaja v sklopu manualne terapije, obstajajo pa tudi pripomočki za domačo uporabo različnih cenovnih razredov z nedokazano učinkovitostjo. 

Spinalna manipulacija

Manipulacija sklepov je oblika manualne terapije, katere cilj je zmanjšati mišično napetost, izboljšati gibljivost in poravnavo struktur v sklepu. Manipulacija vratne hrbtenice pri bolnikih z akutno bolečino v vratu ni priporočljiva kot terapija prvega izbora, saj so dokazi o učinkovitosti nezadostni, ob tem pa predstavlja še tveganje za resne nezaželene učinke. Učinkovita je predvsem v kombinaciji z drugimi oblikam terapije.

Ocenjeno tveganje za možgansko- žilni dogodek je 1-3 na milijon manipulacij in ocenjeno tveganje za vse resne neželene učinke (kot npr. smrt ali zdrs medvretenčne ploščice) znaša  5-10 na 10 milijonov manipulacij. 

Zaradi nedokazane učinkovitosti in možnih zapletov se izvajanje manipulacije pri kronični bolečini v vratu ne priporoča. Tveganje za nezaželene učinke je višje pri znani stenozi spinalnega kanala in pri starejših od 55 let.

Vratne ortoze

Rutinska uporaba vratnih ortoz se odsvetuje, saj redna uporaba lahko upočasni okrevanje. Uporablja se predvsem mehka vratna ortoza, ki omogoča mišicam, da si odpočijejo z namenom omejitve gibanja, kar zmanjša pritisk na živčno korenino. Mealy in sodelavci so objavili raziskavo, v katero so vključili 61 bolnikov po nihajni poškodbi  vratne hrbtenice. Razdeljeni so bili v dve skupini, v kateri je imela prva predpisan počitek in vratno ortozo, druga pa zgodnjo aktivno mobilizacijo. Slednja skupina je imela bistveno večje izboljšanje v obsegu gibljivosti in zmanjšanju bolečine po osmih tednih. Kljub temu je mehka vratna ortoza varen in poceni pripomoček, ki je lahko koristen v obdobju izrazitejše bolečine, zlasti med spanjem, ko je le-to zaradi bolečine moteno. Pomembno je poudariti, da je ortoze priporočljivo nositi le kratek čas (manj kot tri ure na dan) za obdobje enega do dveh tednov, da bi se izognili razvoju atrofije mišic. Trda vratna ortoza se uporablja pri potrebni gravitacijski podpori glave in omejitvi gibljivosti vratu. 

Elektroterapija

Elektroterapija je ena izmed pogosteje uporabljenih fizikalnih metod za zdravljenje bolečine. Pri zdravljenju bolečine v vratu se najpogosteje uporabljajo protibolečinska električna stimulacija (TENS) ter interferenčni in galvanski tokovi. Naprave TENS so majhne, prenosne in široko uporabljene enote, ki do kože preko površinskih elektrod dovajajo električni tok visoke (60-200Hz) ali nizke (<10 Hz) frekvence. Učinek terapije TENS je na zmanjšanju bolečine in  izboljšanje izometrične moči vratne muskulature. Terapija z interferenčnimi tokovi je oblika elektroterapije, kjer se uporabljajo tokovi višje frekvence kot pri terapiji TENS (4000Hz). Učinkuje globlje v tkivih in je za uporabnika prijetnejša. Uporablja se pri raznovrstnih mišično-skeletnih in nevroloških okvarah, čeprav so rezultati o učinkovitosti diskutabilni. Galvanska stimulacija je oblika elektroterapije, ki namesto izmeničnega uporablja enosmerni električni tok. Nastalo električno polje nad tkivom naj bi zmanjšalo lokalno prekrvavitev in otekanje ter pospeševalo celjenje. 

Pri zdravljenju bolečine v vratu z elektroterapijo se je treba izogniti sprednji strani vratu in področju okrog karotid. Aplikacija elektrod v tem področju lahko povzroči laringospazem ali vazovagalni refleks. Poleg tega je potrebna posebna previdnost pri bolnikih s srčnimi spodbujevalniki in vsaditvenimi kardioverter defibrilatorji (ICD).

Magnetoterapija

Pulzirajoča elektromagnetna polja (ang. Pulsed Electromagnetic Fields, PEMF) v tkivih inducirajo električni tok. Raziskave in vitro so pokazale, da PEMF stimulativno vpliva na številne procese na molekularni ravni, saj pospeši metabolizem fibroblastov, hondrocitov in osteoblastov, s čimer se izboljša celjenje kostnine in tkiv.

Termoterapija

Površinska toplotna terapija se uporablja predvsem v subakutni in kronični fazi z namenom zmanjšanja bolečine in vnetja, facilitacije celjenja tkiv in zmanjšanje mišičnega spazma. S povečanjem krvnega pretoka na lokalni ravni pospeši odstranjevanje metabolitov in ostalih produktov, ki sodelujejo pri vnetnem odgovoru. Lokalno gretje se na splošno uporablja pri različnih mišično-skeletnih okvarah in bolečini (bolečina v vratu ali križu, miofascialna bolečina, postherpetična nevralgija itd.), pri kroničnih vnetjih, kontrakturah, okorelosti in povečani mišični napetosti. Cramer in sod. so v randomizirani kontrolirani raziskavi o učinkovitosti toplotne terapije kot oblike samozdravljenja za zmanjšanje bolečine v vratu ugotovili, da je termoterapija v obliki toplih oblog enkrat dnevno za 20 minut v časovnem obdobju dveh tednov učinkovito zmanjšala bolečino in izboljšala somatosentorično funkcijo pri bolnikih s kronično bolečino v vratu. Čeprav imajo tehnike lokalnega gretja dolgo zgodovino uporabe zanje že ni dovolj jasnih dokazov. Kljub temu so te metode relativno varne in poceni, nekaterim bolnikom po tovrstnem zdravljenju odleže, kar govori v prid njihovi uporabi.

Površinsko hlajenje oz. krioterapija povzroči vazokonstrikcijo in posledično reaktivno vazodilatacijo, zmanjša otekanje, upočasni hitrost prevajanja po živcih in zmanjša nastajanje metabolitov v poškodovanem tkivu. Zaradi naštetega deluje lokalno analgetično. S pridom se uporablja za zmanjševanje otekanja in bolečine pri akutnih poškodbah, zagonih vnetja in po operativnih posegih. Zaradi pomankanja trdnih dokazov pa ni popolnoma jasno, v kolikšni meri je kriterapija učinkovita pri zdravljenju akutne bolečine v vratu, njena uporaba pa je pogosto stvar odločitve zdravnika oz. bolnika. Občasno se uporablja tudi pri kroničlni bolečini z namenom zmanjševanja mišičnega spazma. Raziskave so pokazale ugoden učinek pri zdravljenju miofasialnega bolečinskega sindroma, predvsem v kombinaciji z razteznimi vajami.

Terapija z laserjem (LLLT)

LLLT (ang. Low Level  Laser Therapy) je novejši mednarodni izraz za biostimulacijo z nizkoenergijskimi laserji. Številne raziskave in vitro in in vivo so pokazale stimulativen učinek LLLT na metabolizem kolagena, proliferacijo celic in modulacijo vnetnega procesa v tarčnih tkivih. Uporablja se predvsem z namenom zmanjševanja bolečine in vnetja ter pospeševanja celjenja ran in zlomov. Natančen mehanizem delovanja še ni znan. Meta-analiza dveh ranbdomiziranih kontroliranih raziskav glede učinka LLLT je pokazala ugoden učinek na zmanjšanje bolečine pri bolnikih z akutno bolečino v vratu v primerjavi s skupino, ki je uporabljala placebo. Terapija z laserjem v splošnih priporočilih zdravljenja akutne bolečine v vratu ni zajeta in pred vključitvijo v smernice bo treba izvesti večje randomizirane kontrolirane raziskave.

Medikamentozno zdravljenje

Pri zdravljenju cervikalne radikulopatije se pogosto poslužujemo nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAR) in mišičnih relaksantov. Dodatno lahko uporabimo še triciklične antidepresive in antiepileptike. V primeru hude bolečine, ki se ne odziva na druge metode, lahko uporabimo tudi opiate. Oralni korikosteroidi lahko zmanjšajo oteklino in vnetje okrog živčne korenine, vendar ni jasnih dokazov o učinkovitosti.

Infiltracijska terapija

Kadar bolnikove težave trajajo dlje časa kljub konservativnemu zdravljenju, lahko uporabimo infiltracijo s kortikosteroidi. Ta terapija je dodatek k zgoraj omenjenim neoperativnim metodam. Lokalna aplikacija visoke doze kortikosteroidov deluje na več načinov, in sicer zmanjšuje vnetje na področju živčne korenine, zmanjša nociceptivni vnos iz somatskega živčevja, stabilizira membrane živčnih celic, blokira sintezo nevropeptidov, ki sodelujejo v posredovanju bolečine, prekine adhezije na mestu aplikacije in blokira aktivnost C-vlaken v dorzalnem gangliju. Različne študije potrjujejo izboljšanje po epiduralni aplikaciji kortikosteroidov, zaenkrat pa je dokazov, ki bi govorili v prid rutinski uporabi epiduralne aplikacije kortikosteroidov, malo. Možni zapleti pri posegu so punkcija dure, meningitis, epiduralni absces, poškodba živčne korenine.

Kirurško zdravljenje

Indikacije za kirurško zdravljenje so neznosna radikularna bolečina, hud izpad mišične moči (progresiven ali stabilen) ali napredovanje v mielopatijo. Študije uspešnosti operativnega zdravljenja so pokazale dobre rezultate v 80% do 96%. Možni pristopi so anteriorna dekompresija z ali brez fuzije vretenc, vstavitev umetne medvretenčne ploščice in posteriorna dekompresija, ki vključuje foraminotomijo, lahko tudi parcialno laminotomijo in medialno fasetektomijo.

Kognitivno-vedenjska terapija

Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) lahko olajša bolečino v vratu s pomočjo sprostitve, zmanjševanje stresa in s tehnikami obvladovanja kronične bolečine. Leta 2015 je sistematski pregled desetih randomiziranih raziskav pokazal, da je pri kratkoročnem zmanjševanju subaukutne bolečine v vratu KVT učinkovitejša od drugih oblik zdravljenja. Pri bolnikih s kronično bolečino v vratu je bil učinek na zmanjšanje bolečine večji kot pri kontrolni skupini, ki ni bila deležna KVT, vendar ta učinek ni bil klinično pomemben.

Lajšanje bolečin v vratu s klinično testiranim medicinskim pripomočkom DOLORBLOCK®

DOLORBLOCK® krema je medicinski pripomoček za lajšanje bolečin in napetosti v sklepih, mišicah, tetivah in prsih. 

Protibolečinska krema DOLORBLOCK® je rezultat večletnega znanstvenega razvoja italijanskih raziskovalcev in napredka farmacevtske tehnologije. Vsebuje izbrane sestavine rastlinskega izvora in cetiliziranih estrov, ki zaradi svojih kemijsko-fizikalnih lastnosti pomagajo pri lajšanju sklepnih in mišičnih bolečin ter podpirajo dekongestivno delovanje masaže.

Ob skrbnem nanosu na prizadete predele, krema DOLORBLOCK® ugodno vpliva na gibljivost sklepov, ki jih omejujejo bolečine v tetivah, mišicah in sklepih na rokah in stopalih, na komolcih in kolenih. Poleg tega je krema učinkovito sredstvo proti napetosti v prsih.

V prejšnji objavi na blogu lahko izveste več o bolezni, ki prizadene kadilce - KOPB.