Sladkorna bolezen tipa 1 in tipa 2

Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus je kronična presnovna bolezen.

Sladkorna bolezen se pojavi, če telo ne zmore proizvesti dovolj inzulina (sladkorna bolezen tipa 1) ali pa le tega ne zmore učinkovito uporabljati (sladkorna bolezen tipa 2). To oteži prehod glukoze v celice, zato te ne morejo normalno delovati. Organizmu manjka energije, zato začne razgrajevati maščobe.

Slika 1 prikazuje primerjavo izločanja inzulina iz pankreasa in prehod glukoze v kri pri  zdravem človeku (levo) in obolelim s sladkorno boleznijo tipa 1 (desno). Pri obolelem imunske celice uničijo beta celice v pankreasu in preprečijo izločanje inzulina. Ker se inzulin ne veže na receptorje, glukoza ne more vstopiti v celico. Posledično se krvni sladkor poviša.

 

Izločanja inzulina iz pankreasa in prehod glukoze v kri

Slika 1: Primerjava izločanja inzulina iz pankreasa in prehod glukoze v kri pri zdravem človeku (levo) in obolelim s sladkorno boleznijo tipa 1 (desno)

Slika 2 prikazuje mehanizem sladkorne bolezni tipa 2. Beta celice izločijo inzulin, vendar so inzulinski receptorji spremenjeni in se inzulin ne more vezati nanj. Posledično glukoza ne more vstopiti v celico in ostaja v krvi, kar povzroči zvišan krvni sladkor.

Mehanizem sladkorne bolezni tipa 2

Slika 2: Mehanizem sladkorne bolezni tipa 2

Sladkorna bolezen tipa 1 se navadno pojavi v zgodnjem otroštvu ali v puberteti, sladkorna bolezen tipa 2 pa v srednjih ali starejših letih, čeprav se zaradi nezdravega življenjskega sloga – prekomerna telesna teža, nezdrava prehrana, premalo gibanja, preveč stresa, v moderni dobi pojavlja že veliko bolj zgodaj; tudi v otroštvu.

Simptomi sladkorne bolezni

Tipični simptomi obeh tipov sladkorne bolezni so:

  • žeja,
  • polidipsija,
  • poliurija,
  • ponavljajoče infekcije in izgubljanje telesne mase.

Ob pregledu je lahko prisotna hiperglikemija, glukozurija in ketonourija, ki jo ima ob postavitvi diagnoze 25% otrok in mladih.

Diagnoza sladkorne bolezni

Kriteriji za diagnosticiranje obeh tipov bolezni so enaki za otroke in odrasle. Na sladkorno bolezen kaže koncentracija sladkorja v krvi ≥7,0 mmol/L osem ur po vnosu zadnjih kalorij, oziroma ≥11,1 mmol/L po vnosu kalorij, čimer so pridruženi tudi značilni simptomi. Če teh simptomov ni, kar se najpogosteje dogaja pri otrocih, se naredi oralni glukozni tolerančni test (OGTT), pri katerem bolnik na tešče zaužije glukozo (1,75 g/kg telesne mase; vendar največ 75 g) in se mu izmeri sladkor po 0,1 in 2 urah. Če je prisotna sladkorna bolezen bo krvni sladkor po dveh urah ≥11,1 mmol/L.

Možno je tudi, da ima bolnik preddiabetes – moteno toleranco na glukozo ali mejno bazalno glikemijo, pri kateri je koncentracija glukoze na tešče večja od normalne (normalna vrednost sladkorja na tešče je 3,5-5,6 mmol/L), vendar manjša od tiste, pri kateri je postavljena diagnoza sladkorne bolezni. OGTT test je v primeru preddiabetesa po 2 urah negativen. Preddiabetes je predhodno stanje sladkorne bolezni tipa 2, na katero pri otroku pomislimo, če ima prekomerno telesno težo, je temnopolt ali Azijec oziroma če je v družini prisotno hitro pojavljanje sladkorne bolezni tipa 2.

Zapleti sladkorne bolezni

Sladkorna bolezen ob nepravilnem ali nezadostnem zdravljenju lahko vodi do akutnih ali kroničnih zapletov, zato je zdravljenje zelo pomembno. Med akutne kronične zaplete spadata hipo- in hiperglikemija. Pri hiperglikemiji sladkorne bolezni tipa 1 pride do absolutnega pomanjkanja inzulina, kar povzroči lipolizo v jetrih, koncentracija prostih maščobnih kislin se poveča in pride oksidacije, ki vodi do nastanka ketonskih teles in do ketonemije, ki vodi v metabolno acidozo.

Pri hiperglikemiji sladkorne bolezni tipa 2 nastane relativno pomanjkanje inzulina, kar vodi do nezadostnega izkoristka glukoze v tkivih, odvisnih od inzulina; pojavi se osmotska diureza in dehidracija. Prva pomoč pri hiperglikemiji je vbrizganje inzulina in nadomeščanje tekočin. Prva pomoč pri hipoglikemiji je nekaj sladkega, če je bolnik še pri zavesti, če ni, pa injekcija glukagona.

Medtem ko akutne zaplete lahko dokaj dobro in hitro rešimo, pa to ne velja za kronične zaplete, ki so posledica dolgotrajno ponavljajočih se akutnih zapletov, vendar z razvojem medicine prihajajo v zdravstvu tudi nove tehnike, ki omogočijo večjo kvaliteto življenja.

Med tipične kronične zaplete prištevamo:

  • diabetično nogo,
  • retinopatijo,
  • nefropatijo,
  • nevropatijo in
  • kardiovaskularna obolenja, kot so srčni infarkt, možganski infarkt, ateroskleroza.

Kaj je diabetična noga?

Diabetična noga je skupek sindromov, pri katerih okvara živčnega sistema, slaba prekrvavitev in poškodbe, katerim so pridružene še okužbe, povzročijo razkroj tkiva in razjede na nogah.  Trenutno se preizkuša nova metoda celjenja ran z negativnim tlakom na sterilno prekrito rano, kar povzroči, da celice na površini hitreje nastajajo in se rana hitreje zapre. Ta tehnika se uporablja tudi pri celjenju opeklin in ran z bakterijskimi okužbami. Študije so do sedaj pokazale, da je tako zdravljenje učinkovito.

Kaj je diabetična retinopatija?

Diabetična retinopatija je najpogostejša med zapleti in je najpogostejši vzrok slepote med 20. in 64. letom. Najprej se razširijo žilice v mrežnici v obliki rdečih pikic, kasneje nastopijo krvavitve, rumenkasti eksudati in otekline na mrežnici – to je neproliferativna diabetična retinopatija, ki po večletnem poslabšanju privede do proliferativne diabetične retinopatije, ki povzroči krvavitev v steklovino in odstop mrežnice, kar poslabša vid. Slika 3 prikazuje očesno ozadje od zgoraj navzdol; zdrave osebe (ni vidnih oteklin na mrežnici, mikroanevrizem, krvavitev, rumenkastih eksudatov), osebe z neproliferativno diabetično retinopatijo (vidne so otekline na mrežnici, mikroanevrizme, krvavitve, rumenkasti eksudati) in osebe s proliferativno diabetično retinopatijo (poleg vidnih sprememb, ki so prisotne pri neproliferativni retinopatijo, je prisotno tudi nenormalno povečanje krvnih žilic).

Neproliferativna in proliferativna retinopatija

Slika 3: Očesno ozadje zdrave osebe (zgoraj), osebe z neproliferativno (na sredini) in osebe z proliferativno (spodaj) diabetično retinopatijo

Zdravljenje sladkorne bolezni

Sladkorna bolezen tipa 1 se takoj od začetka zdravi z inzulinom, ki je lahko v obliki injekcij ali črpalke; sladkorna bolezen tipa 2 pa se sprva zdravi s tabletami, ki so lahko izločevalci inzulina, zaviralci tvorbe krvnega sladkorja v jetrih ali zaviralci absorpcije glukoze iz prebavil, ko pa to več ne pomaga, je potrebno zdravljenje z inzulinom. Ne glede na tip sladkorne bolezni, ki jo ima bolnik, se mu poleg farmakološkega zdravljenja svetuje tudi skrbno izbrana ustrezna prehrana, vzdrževanja normalnega indeksa telesne mase, zadostno gibanje in izogibanje stresu. Uspešnost vodenja bolezni za obdobje zadnjih 2 – 3 mesecev se preverja z merjenjem HbA1c, ki nam pove koliko glukoze je vezane na hemoglobin. Želena vrednost, ki naj bi jo bolniki dosegli je <7,0%. 

Ali je sladkorna bolezen ozdravljiva?

Dokončna ozdravitev sladkorne bolezni je možna le s presaditvijo langerhansovih otočkov ali cele trebušne slinavke ter s pomočjo matičnih celic. Presaditev trebušne slinavke je težka operacija, bolnik mora prejemati imunosupresive, ki zmanjšujejo aktivnost imunskega sistema, vendar je jemanje teh zdravil nevarnejše kot nadaljevanje zdravljenja z inzulinom, zato to operacijo opravljajo ali s hkratno presaditvijo ledvice ali pa hitro po presaditvi ledvice, saj pri tej operaciji bolnik že tako mora jemati imunosupresive. Manj invazivna metoda je presaditev langerhansovih otočkov, pri čimer se nove celice langerhansovih otočkov vbrizgajo v jetra, kjer se te celice ustalijo in začnejo proizvajati inzulin. Jetra so zaradi dostopnosti bolj primerna za vbrizgavanje novih celic, kot pa pankreas. Vendar tudi tukaj se lahko zgodi, da imunski sistem napade celice (razen če so bile celice pridobljene iz matičnih celic pacienta samega), zato je prav tako potrebno zdravljenje z imunosupresivi. Študije na področju presajanja langerhansovih otočkov še potekajo, vendar so raziskave do sedaj pokazale, da večinoma bolniki rabijo več presaditev teh celic, saj se sladkorna bolezen v 50 % v treh letih povrne in je potrebno ponovno zdravljenje z inzulinom. Slika 4 prikazuje presaditev langerhansovih otočkov. Darovalcu (levo) se odvzamejo langerhansovi otočki, ki se izolirajo in se prenesejo v jetra bolnika (desno).

Presaditev langerhansovih otočkov

Slika 4: Presaditev langerhansovih otočkov (levo je darovalec, desno prejemnik)

V prejšnji objavi na blogu lahko izveste več o zelo pogosti bolezni kože - aknah.

 
 
Najzdravnik je slovenska znamka, ki upravlja spletno trgovino s sodobnimi medicinskimi pripomočki. Z uporabo naše spletne strani se strinjate s pogoji poslovanja.
Uspešno ste se naročili!
Prišlo je do napake. Poskusite znova.
ico-collapse
0
Nedavno ogledano
ic-cross-line-top
Skrij
ic-expand
ic-cross-line-top