Alternativne oblike zdravljenja androgene plešavosti

Androgeni tip plešavosti prizadene do 50 odstotkov vseh moških in žensk v odrasli dobi.

Vzroki za nastanek

Androgena alopecija ali t. i. »moški tip plešavosti« je bolezen, pri kateri zaradi prekomernega odziva na androgene hormone prihaja do povečanega izpadanja las. V največji meri se odzivnost na androgene določa kot poligenetska lastnost, torej gre za dedno bolezen oz. sindrom na katerega najverjetneje vpliva več različnih vrst genov. Na genetski profil posameznika vplivajo geni obeh staršev, verjetnost za pojav plešavosti pa je 5-6 krat večja, če je plešavost imel oče.

Za razvoj androgene plešavosti je potrebna prisotnost androgenih hormonov zato se skoraj vedno razvije šele v obdobju po puberteti. Pri fantih, ki so bili izpostavljeni kastraciji in pri posameznikih s sindromom popolne neodzivnosti na androgene hormone tako praviloma ne prihaja do pojavljanja androgene plešavosti. Metabolizem hormonov in dovzetnost androgenih receptorjev za te hormone tako igrata ključno vlogo pri nastanku plešavosti.

Patofiziologija bolezni

Najpogosteje bolezen prizadene Kavkazijce (tj. pripadnike bele rasne skupine), sledijo Azijci, Afroameričani, najmanj pa potomce ameriških domorodcev (iz angl. »Native Americans«) in Eskime. Incidenca bolezni pri moških Kavkazijcih je 50-odstotna do 50. leta starosti in 80-odstotna pri starosti 70 let. Androgena plešavost je pogosto prisotna tudi pri ženskah, pri katerih incidenca narašča v obdobju po menopavzi. Tukaj si lahko preverete več o najpogostejših razlogih za  izpadanje las pri ženskah. 

Aktivacija androgenih receptorjev skrajša anageno oz. t. i. rastno fazo lasnega cikla. V primeru androgene plešavosti pa pretirana aktivacija receptorjev vodi v miniaturizacijo oz. zmanjšanje lasnih foliklov zaradi vedno večjega krajšanje rastne faze lasnega cikla, kar vodi v tanjšanje, lomljenje in krajšanje lasne strukture, kar pa v končni fazi lahko privede do tega, da las ne prodira niti čez epidermalni (površinski) sloj kože.

Bolniki z androgeno alopecijo imajo praviloma zvišano produkcijo dihidrotestosterona (DHT) in višje vrednosti 5 alfa-reduktaze ter večje število androgenih receptorjev v plešastem predelu lasišča. Obstajajo sicer dve glavni izoformni obliki encima 5 alfa-reduktaze (tip 1 in tip 2), ki pretvarjata testosteron v DHT – bolj potentno obliko testosterona, ki ima večjo sposobnost vezave na androgene receptorje.

Študije večjo vlogo v nastanku in razvoju androgene alopecije pripisujejo drugemu tipu tega encima. Tip 1 5 alfa-reduktaza je sicer prisotna v sebacealnih žlezah, keratinocitih in znojnih žlezah, medtem ko je tip 2 5 lafa-reduktaze prisoten na zunanji ovojnici korenine lasnega folikla, na epididimisu, v vas deferens ter v semenskih veziklih in prostati.

 
Slika 1: Glavni vzrok v izpadanju las je prekomerno nastajanje DHT iz testosterona

Simptomi in klinični znaki

Lasni cikel vključuje štiri faze: anageno fazo (faza rasti), katageno fazo (prehodno fazo), telogeno fazo (faza mirovanja) in eksogeno fazo (fazo izpadanja las). Nekje 75-85% las se nahaja v anageni fazi, ki v povprečju traja od 2-8 let in določa našo dolžino las. Manj kot 5% las se nahaja v katageni fazi, ki traja v povprečju od 4-6 tednov, v 3 mesece trajajoči telogeni fazi se lahko nahaja od 15-18% las, manj kot 10% las pa se nahaja v eksogeni fazi, kar pomeni, da je popolnoma normalno, da lahko dnevno izgubimo tudi do 100 las.

Androgena plešavost je bolezen, ki se razvija postopoma, najpogosteje pa se prične pojavljati po koncu pubertete. Pri moških se klinično kaže z bitemporalnim tanjšanjem las na frontalnem oz. sprednjem delu lasišča, ki pogosto napreduje do verteksa oz. t. i. »lasnega vrtinca«. Pri ženskah pa pogosto prihaja do difuznih razredčitev vidnega dela lasišča, ki se enakomerno redči po celotni glavi, sprednji del je pri tem običajno manj prizadet. V moški populaciji se androgena plešavost definira kot takšno prekomerno izpadanje las po prej opisanem vzorcu pred 30. letom starosti.

Pri ženskah se androgena alopecija lahko sprva kaže kot telogen effluvium, kjer gre za podobno obliko izpadanja las, ki pa se razvije od 1 do 6 tednov po izpostavitvi hujšemu stresnemu dogodku, kar vodi v pomik velikega deleža lasnih foliklov iz anagene v telogeno fazo, kar poveča število lasnih foliklov eksogeni fazi in se kaže kot nenadno prekomerno izpadanje las. Tako v ženski kot tudi v moški populaciji pa je težko predvideti kako hitro in v kakšnem obsegu bo androgena plešavost napredovala v prihodnosti. Tukaj si lahko preberete več informacij o izpadanju las.

Diagnosticiranje

Androgeno plešavost se običajno odkrije pri posameznikih, ki navajajo postopno povečano izpadanje las, ki je nastopilo po puberteti in ji običajno botruje tudi pozitivna družinska anamneza, kjer pacienti potrdijo sum ali prisotnost androgene plešavosti pri drugih družinskih članih, še posebej pri starših in starih starših. Dermoskopsko oz. trihoskopsko so pri posameznikih z androgeno alopecijo vidne rjave perihilarne kaste, kar omogoča razlikovanje tovrstne plešavosti od difuzne alopecije areate, ki je sicer podobna androgeni alopeciji, a so tam opazni bolj koničasto oblikovani lasje.

V sklopu ustrezne anamneze in kliničnega pregleda je pri pacientih s sumom na androgeno alopecijo potrebno izključiti vse možne druge pridružene bolezni, ki bi lahko negativno vplivale na sam potek bolezni, med drugim je pri tovrstnem bolniku smiselno opraviti tudi pregled kompletne krvne slike (KKS) in ščitnične funkcije, izključiti slabokrvnost zaradi pomanjkanje železa in morebitne fiziološke nepravilnosti pri vezavi železa v hemoglobin in nivo feritina v krvi, dodatno se izvede še testiranje na sifilis in preveri sočasno prisotnost psihiatričnih bolezni, predvsem anksioznih in mešanih anksiozno-depresivne motenj. Dokazana je bila tudi povezava s sočasno pojavnostjo kardiovaskularnih bolezni, vključno z arterijsko hipertenzijo, miokardnih infarktom, inzulinsko rezistenco, smrtjo zaradi sladkorne bolezni ali srčnega popuščanja, dislipidemije, debelosti in neplodnosti, predvsem pri posameznikih, ki se jim zgodaj v življenju razvije androgena plešavost.

Slika 2: Natančen pregled lasišča je ključen za ustrezno diagnosticiranje in zdravljenje bolezni

Standardne metode zdravljenja

V procesu zdravljenja androgene plešavosti so trenutno na voljo dve registrirani zdravilni učinkovini – topikalni minoksidil in peroralni finasterid. Prvi terapevtski učinki pri obeh učinkovinah so običajno pokažejo šele po štirih do šestih mesecih od pričetka jemanja in ju je potrebno nanašati oz. v primeru finasterida uživati doživljenjsko za ohranjanje učinka. Pogosto je zato komplianca pri jemanju zdravil pri takih bolnikih majhna. Prav tako začetni odmerki obeh zdravilnih učinkovin v začetni fazi jemanja mnogokrat povzročijo nenadno in prehodno izpadanje las. Dolgoročno je sicer najbolj učinkovita kombinacije obeh učinkovin.

Topikalni minoksidil se lahko predpiše s strani lečečega zdravnika oz. specialista dermatovenerologa, čeprav so določeni preparati dostopni tudi v prosti prodaji. Najpogosteje se uporabljajo do 5% raztopina minoksidila. Najpogostejši prisotni stranski učinki so pruritus (srbečica), lokalno draženje in luščenje kože. Stranski učinki so običajno posledica prisotnosti propilen glikola oz. drugih alkoholnih derivatov, ki se jih uporablja pri formulaciji učinkovin. Minoksidil je sicer inhibitor kalijevih kanalčkov in vazodilatator, kar pomeni, da omogoča lokalno širjenje žil in s tem pripomore k večjemu dotoku kisika, krvi in hranil v lasne mešičke in s tem promovira nastop ali podaljšanje anagene faze lasnega ciklusa.

Finasteridi so inhibitorji encima 5 alfa-reduktaze tipa 2. Običajen dnevni odmerek je 1 mg in je pogosteje učinkovitejši pri zdravljenju plešavosti na predelu lasnega verteksa (t. i. »lasnega vrtinca«) kot na sprednjem delu lasišča. Učinkovitost finasteridov pri ženskah je slabše raziskana, kontraindicirana pa je v času nosečnosti, saj lahko pri moškem fetusu vodi v moten razvoj genitalij. Najpogostejši stranski učinki jemanja finasteridov vključujejo spolno disfunkcijo, ki sicer običajno postopoma izzveni, zvišano je tudi možnost za razvoj karcinoma prostate, saj so povišane vrednosti PSA (prostata specifični antigen) običajno odkrite pozneje, prav tako določeni posamezniki poročajo o zmanjšanem libidu in erektilni disfunkciji.

Pri ženskah se najpogosteje uporabljajo oralni antiandrogeni, najpogosteje spironolaktoni, ki so šibki agonisti androgenih receptorjev in inhibirajo vezavo DHT in prostega testosterona na androgene receptorje in tako fiziološko delujejo kot direktni antagonisti. Prav tako preprečujejo sintezo androgenov in promovirajo pretvorbo testosterona v estradiol.

Dodatne in alternativne metode zdravljenja izpadanja las

Dodatne nefarmakološke možnosti zdravljenja vključujejo predvsem lasno transplantacijo, najpogosteje po principu FUE (Follicle Unit Extraction), ki je še najbolj učinkovita iz vidika estetskega izgleda lasišča. Pri tovrstni transplantaciji je sicer ključnega pomena zadostno število donorskih lasnih mešičkov (vsaj 40 lasnih mešičkov na cm²) za ustrezno prekritje plešastega dela lasišča, kar daje bolnikom kozmetično bolj dovršen in naraven izgled.

V zadnjih letih se precej uveljavljajo tudi možnosti zdravljenja androgene plešavosti s pomočjo ne-ablativnih nizkofrekvenčnih laserskih metod, običajno gre za infrardečo svetlobo s povprečno valovno dolžino 660 nm, ki bi naj ugodno vplivala na gostoto in številčnost lasnih foliklov, tudi v ženski populaciji. Ta metoda delujejo po principu lokalne tvorbe novih žil (angiogeneze), ki pripomore k večjemu dotoku kisika, krvi in hranil v lasne mešičke.

 
Slika 3: Trenutno najbolj popularna FUE metoda presaditve las daje najbolj naraven in estetsko dovršen videz.

Pogosto se kot samostojno ali kombinacijsko terapijo uporablja tudi trombocitna plazma (iz angl. »PRP – platelet rich plasma«), kjer se od krvi, ki je bila predhodno odvzeta posamezniku, po centrifugiranju loči plazma od preostalega dela in se nato aplicira z injekcijo v bolnikovo lasišče. Rastni faktorji v trombocitni plazi bi naj ugodno vplivali na rast lasnih mešičkov in podaljšali anageno fazo rasti las.

Pod alternativne metode zdravljenja prištevamo uživanje pripravkov iz palmeta (Serenoa repens), splošna znana kot žgana palmeta, ki bi naj imela inhibitorne učinke na DHT. Trenutno dostopne študije so sicer neenotne glede potrebnega odmerka in časa jemanja tovrstnih pripravkov, vprašljiva je lahko tudi varnost njihove uporabe, součinkovanje z drugimi zdravili in pojavnost morebitnih neželenih učinkov.

Pri bolnikih, sploh v začetnih fazah pojavljanja androgene plešavosti, se svetuje predvsem uživanje pestre in uravnotežene prehrane z dodajanjem določenih vitaminsko-mineralnih prehranskih dopolnil, med katerimi se najpogosteje omenjajo omega 3 maščobne kisline, vitamini B-kompleksa (predvsem vitamin B7 – biotin), vitamin D, cink in železo. Svetuje se tudi izogibanje kemičnemu in toplotnemu oblikovanju las z ustrezno higieno in nego lasišča.