Duševno zdravje žensk

Katere so duševne motnje, ki se pojavljajo izključno pri ženskah in katere so motnje, ki se mnogo pogosteje pojavljajo v ženski kot pa v moški populaciji?

Ženske in moški se najprej genetsko razlikujemo v spolnih kromosomih, nato v zgradbi telesa in hormonih. Posledično se razlikujemo tudi v duševnem razvoju in nenazadnje tudi v duševnih motnjah. Posebnost duševnega zdravja žensk je vezana na menstrualni ciklus (PMS), nosečnost (duševne motnje v nosečnosti, jemanje zdravil za duševne motnje med nosečnostjo in dojenjem, poporodna depresija) in menopavzo. Omenjene duševne motnje se pojavljajo izključno pri ženskah, poznamo pa tudi take, ki so pri ženskah pogostejše ali pa imajo drugačen potek ter simptomatiko. 

duševno zdravje žensk

Slika 1: Z nekaterimi duševnimi težavami se soočajo zgolj ženske

Predmenstrualni sindrom (PMS)

PMS je stanje za katero so značilne fizične, psihološke in vedenjske spremembe, ki so dovolj hude, da privedejo do poslabšanja medosebnih odnosov in normalne aktivnosti.

Doživlja ga 30% do 50% žensk, ki jih PMS ovira do te mere, da vsaj enkrat v življenju potrebujejo zdravniško pomoč. Duševni simptomi so večje število stresnih odzivov, potrtosti, tesnobe, vznemirjenosti, jeze, težav s koncentracijo, izgube interesov, sprememb teka in spanja, utrujenosti, poslabšanja drugih duševnih motenj, glavobola, manjše samozavesti. Poleg tega pa se pojavijo še telesni simptomi, kot je na primer napetost in občutljivost dojk zaradi nižjih ravni estrogena v krvi. Ob pojavu menstruacije našteti simptomi izginejo. 

Točna patofiziologija še ni jasna, znano pa je, da se PMS naj ne bi pojavil neposredno zaradi nihanja koncentracij spolnih hormonov ampak naj bi ta nihanja bila zgolj sprožilec za simptome PMS. To pomeni, da se PMS pojavi pri tistih ženskah, ki so na to nihanje hormonov bolj občutljive. Kot mehanizem za duševne simptome pa naj bi bila odgovorna serotonin in GABA. 

Pri zdravljenju se lahko poslužujemo antidepresivov tipa SSRI, dokazana pa je tudi učinkovitost kognitivno-vedenjske terapije, sproščanja, telesne aktivnosti in obvladovanja.

Duševne motnje in nosečnost

V povezavi med nosečnostjo in duševnimi motnjami je pomembno poznati duševne motnje, ki se pogosto pojavijo ali poslabšajo v nosečnosti, vpliv že obstoječih duševnih motenj na nosečnost in vpliv zdravil za zdravljenje duševnih motenj na potek nosečnosti in plod.

duševno zdravje žensk

Slika 2: Pri zdravljenju duševnih motenj v nosečnosti moramo upoštevati potek same motnje in pa tveganja.

Čeprav se nosečnost v splošnem smatra kot čas veselja, to ne velja za vse nosečnice, saj številne izmed njih izkusijo različne duševne motnje. Te se lahko pojavijo na novo ali pa se med nosečnostjo že obstoječe poslabšajo.

Pogosto se pojavljajo simptomi anksioznosti in sicer najbolj v prvem trimesečju prve nosečnosti. Pri tistih ženskah, ki pa so bile anksiozne že prej, se le-ta v 25% poslabša. Simptomi anksioznosti v nosečnosti so močan napovedni dejavnik za poporodno depresijo. 

Po raziskavah naj bi kar 13% nosečnic v času nosečnosti imelo epizodo, ki po diagnostičnih kriterijih zadošča za depresivno motnjo. Materina depresija pa je neodvisen dejavnik tveganja za nizko porodno težo novorojenčka ter prezgodnji porod. Simptomi depresije so najbolj izraziti v prvem in zadnjem trimesečju. Dejavniki tveganja za depresijo pa so zgodovina depresije v družini, pomanjkanje partnerjeve podpore, zakonske težave in visoka oziroma nizka starost nosečnice. Ostale duševne motnje, ki lahko pomembno vplivajo na nosečnost so motnje osebnosti, psihoze in motnje hranjenja. 

Pri zdravljenju duševnih motenj v nosečnosti moramo upoštevati potek same motnje in pa tveganja. Pomembno se je zavedati, da lahko ima zdravilo sicer negativen učinek na plod, ampak da je lahko ta negativni učinek mnogo manjši od negativnega učinka nezdravljene duševne motnje tako na plod kot tudi na nosečnico. Pri blažjih oblikah motenj pomagata izobraževanje in podpora, pri težjih pa se šele poslužimo farmakološkega zdravljenja. Zaradi neželenih učinkov se priporoča monoterapija pri kateri vzdržujemo plazemske ravni na spodnji še sprejemljivi meji. Tudi ravni teh zdravil v krvi moramo preverjati bolj pogosto kot sicer, še posebej v zadnjem trimestru (tedensko), ko je presnova zelo pospešena. Če nosečnica jemlje stabilizatorje razpoloženja, moramo v drugem trimestru nujno opraviti ultrazvok zaradi morebitnih anomalij ploda. Nadzorovati je potrebno tudi ščitnične hormone in delovanje ledvic. Med neželenimi učinki je na primer opisan poporodni odtegnitveni sindrom pri novorojenčku zaradi jemanja antidepresivov tipa SSRI, ki se kaže z razdražljivostjo, tresenjem, težavami pri hranjenju in spanju ter s krči. Zaradi nevarnosti dehidracije je pred porodom potrebno znižati koncentracijo litija. Karbamazepin pa lahko povzroči motnje strjevanja krvi pri plodu, zato ga lahko uporabljamo le, če materi po 36. tednu dodamo vitamin K.

Poporodna depresija

Po porodu je najpogostejša duševna motnja poporodna otožnost ali jokavost, ki jo doživi kar do 90% žensk. To je prehodna motnja, pri kateri gre za čustveno labilnost in potrtost, ki še ne dosega kriterijev za depresivno motnjo. Anksioznost, ki pri tem nastane, se dokazano zmanjša z dojenjem. Simptomi poporodne depresije so enaki kot pri drugih oblikah depresije, zato je nekateri avtorji ne obravnavajo kot ločene bolezni ampak so mnenja, da gre za običajno depresivno epizodo, ki se je pač pojavila v poporodnem obdobju. Poporodna depresija je v psihiatrični nomenklaturi definirana kot prava depresivna epizoda, ki se pojavi znotraj štirih tednov po porodu. Ker mnoge matere takšne epizode doživljajo tudi kasneje, se lahko definicija razpotegne na eno leto po porodu. Kot pri vseh ostalih depresivnih epizodah morajo biti simptomi prisotni vsaj dva tedna zapored. Poleg osnovnih simptomov (slabovoljnost, izguba interesa za vsakdanje aktivnosti, motnje spanja in teka, izguba energije, občutek krivde ter samomorilne misli) se pojavlja še zaskrbljenost za zdravje novorojenčka ter težave pri navezovanju na otroka. Lahko pa se pojavijo tudi težave pri dojenju. Poporodno depresijo je težko diagnosticirati, saj so utrujenost, spremembe v vzorcu spanja in spremembe v telesni teži normalni pojavi za poporodno obdobje. 

duševno zdravje žensk

Slika 3: Poporodna depresija

Natančna etiologija poporodne depresije ni znana. Najverjetneje pa je posledica bioloških (hormonskih) kot tudi psihosocialnih dejavnikov (slabe ekonomske razmere, težave v partnerski zvezi ali samski stan matere, stresni življenjski dogodki, nizka starost …). 

Menopavza in depresivni simptomi

Splošno je znano, da naj bi ženske v času menopavze doživljale depresivne simptome. Študije pa so pokazale, da imajo ženske v prvih dveh letih po menopavzi dejansko povečano tveganje za depresijo. To tveganje še dodatno povečajo ostali faktorji, kot na primer diagnoza depresije v preteklosti in težki življenjski dogodki. Zato je potrebno spremljati menopavzalni prehod in zgodnjo postmenopavzo kot obdobje z visokim tveganjem za depresivne epizode in premisliti o zdravljenju z antidepresivi in psihoterapijo. Depresivne simptome v menopavzi naj bi ublažila hormonska nadomestna terapija, vendar za to še ni trdnih dokazov. Hormonska nadomestna terapija v menopavzi naj bi poleg zdravljenja depresivnih simptomov preprečevala srčno-žilne dogodke, a tudi za to še ni potrjenih izsledkov študij. 

Motnje hranjenja

Motnje hranjenja sicer niso ekskluzivno bolezen žensk, ampak se pri njih pojavljajo mnogo pogosteje kot pri moških. Včasih so motnje hranjenja veljale za izrazito žensko bolezen, danes pa velja, da na primer za anoreksijo nervozo zboli en moški na 9 do 10 žensk in za bulimijo en moški na 7 do 8 žensk. Med motnje hranjenja štejemo anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo, kompulzivno prenajedanje (ki se sicer pojavlja enako pogosto kot pri moški populaciji) in nekatere nove oblike motenj hranjenja (ortoreksija in bigoreksija nervoza). Za motnjami hranjenja oboli od 2% do 12% žensk med 15. in 35. letom starosti.

duševno zdravje žensk

Slika 4: Motnje hranjenja sicer niso ekskluzivno bolezen žensk, ampak se pri njih pojavljajo mnogo pogosteje kot pri moških.

Vzroki za motnje hranjenja so številni in kompleksni. V glavnem jih delimo v tri skupine. Prva je biološko-genetska skupina vzrokov (visoka porodna teža novorojenčka, prekomerna telesna masa v otroštvu, prekomerna telesna masa staršev in nekatere osebnostne lastnosti, kot so perfekcionizem, storilnost, pridnost, rigidnost, velika potreba po zunanji pohvali). Druga skupina so sociokulturni dejavniki tveganja (spremenjena vloga ženske, stigmatizacija debelosti, poveličevanje suhosti ter spremenjen lepotni ideal ženske). Zadnja, tretja skupina, so družinski dejavniki tveganja, ki zajemajo kronično bolezen staršev, nefunkcionalen partnerski odnos staršev, nefunkcionalno starševstvo, hrano kot vzgojni pripomoček oziroma sredstvo nadzorovanja, neustrezno komunikacijo med staršema in otrokom ter duševno, telesno in spolno zlorabo.

Pogoj za uspešno zdravljenje motenj hranjenja je lastna motivacija. Pri zdravljenju pomembno razlikujemo reševanje življenja zaradi motnje hranjenja in zdravljenje motnje hranjenja. Slednje je možno le takrat, ko ima obolela oseba sama željo po spremembi in s tem po zdravljenju. Najustreznejše zdravljenje ne odpravlja le simptomov, ampak ugotavlja tudi vzroke nastanka motnje (vedenjsko kognitivna psihoterapija in dinamsko-razvojna psihoterapija). Z reševanjem življenja pa imamo v mislih pomoč pri hranjenju in nadzor nad hranjenjem, infuzije, nazogastrično sondo, psihiatrično in internistično spremljanje.

V prejšnji objavi na blogu lahko izveste več o boleznih dihal pri otrocih.

Najzdravnik je slovenska znamka, ki upravlja spletno trgovino s sodobnimi medicinskimi pripomočki. Z uporabo naše spletne strani se strinjate s pogoji poslovanja.
Uspešno ste se naročili!
Prišlo je do napake. Poskusite znova.
ico-collapse
0
Nedavno ogledano
ic-cross-line-top
Skrij
ic-expand
ic-cross-line-top